SiolNET. Sportal Kolesarstvo
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Edini Slovenec z etapno zmago na Giru: Ne želim na Tour, če me tam čaka le vloga pomočnika

3

termometer

"Večkrat se pojaviš v medijih, bolj promoviraš kolesarstvo, bolj odmevni so rezultati. Tako kot je z nogometom. Če ne bi nihče pisal o tem, ne bi bilo gledalcev na tekmah."

Dober mesec po etapni zmagi na dirki po Italiji je Luka Mezgec končno dočakal deset dni počitka. Ko bo čas tudi za pico in pivo, ki si ju je privoščil tudi med dirko Po Italiji, za skok v Gardaland, kjer bo lahko delno podoživel adrenalinske vzpone in spuste, ki pa se težko primerjajo z atraktivnimi šprinti v ciljnih metrih kolesarskih dirk. S hitrostjo več kot 74 kilometrov na uro in srčnim utripom več kot 190 udarcev na minuto. Kjer lahko računaš samo še na instinkt. Na legendarni dirki po Franciji, ki se s prvo etapo v britanskem Leedsu začenja prav danes, ga letos še ne bomo videli, kar pa ne pomeni, da je ta bitka zanj izgubljena.

Luka Mezgec, po dirki po Italiji, ki se je z vašo zmago 1. junija končala v Trstu, ste dejali, da si boste vzeli mesec dni premora. Ta mesec se počasi končuje, premora pa še ravno ni bilo. Res je, prave pavze še ni bilo. Nastopil sem še na dirki po Švici in državnem prvenstvu v Gabrju. No, zdaj imam pa čisto zares deset dni počitka.

Kaj počitek za vrhunskega kolesarja pomeni v praksi? To pomeni, da grem čim manjkrat na kolo ali pa da sploh ne grem. No, če pa že grem, se zapeljem samo na kavo, tako kot danes. Različno, občasno se lotim še tenisa ali se odpravim v gore. Za splošno kondicijo.

V pogodbi z ekipo Giant-Shimano menda nimate prepovedi v smislu športnih aktivnosti. Tega v pogodbi sicer nimam, vem pa, da je nogomet zelo nevaren za poškodbe. Ampak tudi če se poškoduješ, se še vedno lahko izgovoriš, da se je zgodilo med treningom. Da se izogneš težavam (smeh).

En vrhunec sezone, dirka po Italiji, je za vami, drugi bo verjetno jeseni, ko bo v španski Ponferradi na sporedu svetovno prvenstvo. Ja, ampak glede na progo to niti ne bo neki vrhunec, saj je proga zame pretežka. Prevoziti bo treba štiri tisoč metrov višinske razlike, kar je zame preveč.

Kar zadeva nadaljevanje sezone, lahko rečem, da bom bolj sproščen. Veselim se dirk, ki se končujejo s šprinti. Bom videl, veliko je odvisno tudi od programa preostalih dveh šprinterjev iz ekipe Giant-Shimano, Marcela Kittla in Johna Degenkolbla.

Koliko vnaprej izveste za program dirk? Za pol leta naprej. Okvirno vem, da me v kratkem čaka dirka po Poljski, potem avgusta Eneco Tour, klasiki. Natančno izvem približno mesec dni prej, je pa to za formo zadnji možni trenutek.

Ste že na položaju, ko lahko izbirate dirke, ki bi se jih radi udeležili? Na začetku sezone nam pošljejo seznam dirk, sami si jih izberemo in izdelamo idealen program zase, potem pa šefi razporedijo, kdo se bo udeležil česa. Če jih 15 želi na dirko po Franciji, gre pa jih lahko le devet, potem mora pač nekdo odpasti. Za zdaj sem lahko zadovoljen. Dobil sem tiste dirke, ki sem jih izbral.

Dirka po Franciji, ki se s štartom v britanskem Leedsu začenja prav danes, bo tudi letos minila brez vaše prisotnosti. Jo v prihodnje vidite v svojem načrtu? Gotovo je to eden od ciljev v prihodnosti, nekaj etap mi je pisanih na kožo. Ne bi pa želel na Tour le v vlogi pomočnika. Če vem, da bom le pomočnik, potem niti nimam motivacije, da bi se vrhunsko pripravil, če pa nisi v vrhunski formi, potem preveč trpiš.

Tritedenske dirke, kot so Vuelta, dirka po Franciji in Italiji, so svojevrsten fenomen. Tri tedne garanja, pa le dan ali dva premora … kako je mogoče vse to zdržati Ja, včasih je res težko. Psihično in fizično. Ko se zjutraj zbudiš in se počutiš, kot bi te povozil tovornjak, hkrati pa veš, da je pred tabo še deset etap … Ali pa da te na primer ravno tisti dan, ko se počutiš najslabše, čaka najtežja ali najdaljša etapa.

Lahko s kolegi iz ekipe odkrito tarnate nad etapo, ki vas čaka? O, ja, kar naprej, še posebej s tistimi, ki niso tako dobri v klanec.

Pa trenerji? To neradi slišijo? Niti ne, na Giru imamo športnega direktorja, ki je v svoji karieri prevozil že 15 Girov in točno ve, kako je. Vedno pravi: "Vem, da bo težko, ampak treba se je boriti." Ko vem, da imam priložnost, sem samozavesten in ne potrebujem dodatne motivacije.

Na dirki po Italiji ste imeli veliko priložnosti in tudi obilo smole. Tista nesrečna 4. etapa, kjer vam je 350 metrov pred ciljem preskočila veriga in ste ostali brez zmage, ki se je dobesedno ponujala na pladnju, in pa nato fenomenalen dan v Trstu, kjer ste na pragu domovine zmagali na zadnji etapi Gira in postali prvi Slovenec z etapno zmago na Giru. Verjetno ste obe etapi večkrat premleli. Ste se iz tega naučili kaj novega? Ja, da prej zadeneš na lotu, kot da se ti v takem trenutku zgodi kaj takega, kot se je meni z verigo.

Najbrž ste izkoristili ves mogoči spekter kletvic. Ja, takrat sem, zdaj pa sem že pozabil. Slabe stvari je treba čim prej pozabiti.

Se pa gotovo spomnite Trsta. Ja, ta bo ostal v spominu.

… ki ga je treba shraniti in na plan zbezati takrat, ko bo kriza? Fino je, da ne pozabiš takih trenutkov. Še posebej takrat, ko ti je na treningu težko, ker veš, kakšna nagrada te čaka, če boš vztrajal.

Menda je bil prelomni trenutek na letošnjem Giru predzadnja etapa, čez Zoncolan, ki ne nosi kar tako naziva gora navijačev? Ja, to je bil prvi stik s Slovenci, prej smo dirkali bolj na zahodu in jugu Italije, takrat pa smo bili bližje domovini. Videl sem transparente s svojim imenom, videl in slišal sem ljudi, ki jih poznam le na videz, pa so prišli navijat zame. To ti res da krila.

Imate v ekipi sklenjen kak dogovor, kako ravnati v primeru, da kapetanu spodleti, tako kot je vam na 4. etapi? Psihologi menda nogometašem svetujejo, naj se že prej dogovorijo, kako se bodo odzvali v primeru slabo izvedenih enajstmetrovk, kako je s tem pri kolesarjih? Po dogodku z verigo ste v eni od izjav dejali, da je kar tišina na klubskem avtobusu. Fantje iz ekipe te sicer potolažijo, ampak dejstvo je, da so razočarani, ker so delali zate, tebi pa ni uspelo. V primeru zmage je uspeh tudi njihov in obratno. Tisto je bila res nesrečna etapa. Na zadnjih dveh kilometrih smo bili štirje kolesarji ekipe Giant-Shimano in samo dva iz drugih ekip. Ne zgodi se pogosto, morda enkrat na pet let, da se na veliki dirki zgodi situacija, ko ti je vse prineseno na pladnju, potem pa se zgodi napaka. Če bi slutili, kaj se obeta, bi spremenili taktiko, napadati začeli že prej in brez dvoma bi zmagal eden od naših.

Tudi v Trstu bi se lahko v zadnjem delu šprinta primerilo kaj tragičnega. S helikopterskega posnetka je bilo jasno videti, da vas je ob dveh trkih premetavalo kot žogico na fliperju. Ja, bilo je kar precej stika. Moral sem zapeljati ven, sicer bi zaostal. Ampak kolega iz ekipe je želel storiti podobno, da bi naredil prostor zame, in kar naenkrat sva vozila vzporedno. On je zapeljal vame, jaz naprej. V tistem trenutku bi lahko zavrl in izgubil najmanj tri kilometre na uro in deset mest, lahko pa bi tvegal padec – kolo mi je kar precej prestavilo – in ohranil hitrost.

Menda ste ob koncu šprinta imeli v nogah več kot 74 kilometrov na uro, utrip pa 184, pa čeprav ta ob koncu tritedenskih dirk že pada. Ja, nekaj takega. Če sem spočit, imam tudi 194 udarcev na minuto.

Kaj takrat sploh vidite okrog sebe? Verjetno gre za stvar sekund. Če nihče od kolesarjev poleg sebe nima ekipe, ki bi potegnila naprej, se zanašaš izključno na instinkte in spremljaš dogajanje. Sam takrat padem v posebna občutja, predstavljam si tokove, eden teče tako, drugi tok hitro pada in se bo zaprl in podobno. Velikokrat je vse odvisno tudi od sreče in izkušenj.

Slišite bučno navijanje okrog sebe? Ja, ljudje se tako derejo, navijajo, da niti radijske povezave ni mogoče slišati, kaj šele moštvenega kolega, ki nekaj kriči zraven tebe. Tudi helikopterski hrup je precej močan. Zadnje tri kilometre se med seboj ne pogovarjamo več.

Helikopterski posnetki res pokažejo vso to kaotičnost v pelotonu. Ja, tehnologija res napreduje. Še malo, pa bomo imeli tudi prenose v živo, ko bo mogoče natančno spremljati dogajanje v glavnini. Na dirki po Švici smo že imeli kamere, eno pod sedežem, ki je snemala dogajanje za kolesom, in drugo pod krmilom, ki je snemala dogajanje spredaj. Šele potem se bo dobro videlo, kaj vse se dogaja v šprintu, koliko dotikov je med kolesi.

Zanimivo je, da ste kariero na kolesu začeli kot gorski kolesar in šele pred štirimi leti presedlali na cestno kolo. Takrat ste rekli, da zaradi pomanjkanja izzivov in iskanja boljših pogojev. Ste vse to našli v cestnem kolesarstvu? Preusmeril sem se predvsem zaradi pogojev. Mislim, da je slovensko gorsko kolesarjenje še vedno na taki ravni, kot je bilo takrat, ko sem se umaknil. Če bi vztrajal, bi bil verjetno še danes na isti točki. Tukaj pa mi je uspelo narediti velik korak naprej in dokler bo napredek, tudi z motivacijo ne bo težav.

Ste bili že v osnovni šoli šprinter, bolj eksplozivne narave? Niti ne, na testiranju za športni karton sem se na teku na 60 metrov vedno vrtel nekje okrog tretjega mesta, medtem ko sem bil v teku na 600 metrov daleč v ospredju. Prepričan sem bil, da sem bolj vzdržljiv, to pa je tisto, kar je na gorskem kolesu bolj prišlo do izraza.

Vedno sem mislil, da sem rojen hribolazec. Tudi na cestnem kolesu sem prvi dve leti treniral samo klance, potem pa sem z vatmetrom ugotovil, da dobre vate obrnem tudi v šprintih. Tako sem začel šprinte na koncu etap. Bil sem vedno boljši, nabiral sem si izkušnje, ki jih za šprinte nujno potrebuješ. No, v tujini pa so takoj opazili, da sem lahko dober šprinter. Predpisali so mi specifičen trening in tako sem še dodatno napredoval.

Pa ste to kategorizacijo, Luka Mezgec šprinter, takoj sprejeli? Ne, na pripravah sem treniral šprinte, doma pa klance, želel sem vzdrževati oboje in to poskušam še danes. Čeprav je res, da moram najti pravo ravnovesje glede na dirko, ki me čaka ali na kateri želim biti uspešen. Če treniram samo klance, izgubljam eksplozivnost, če treniram samo šprint, pa izgubljam vzdržljivost na klanec.

Kaj vam je po prestopu med cestne kolesarje povzročalo največ težav? Največja sprememba je vožnja v skupini.

In kdaj lahko to trenirate? Ne moremo ravno reči, da ste s kolegi iz ekipe bližnji sosedje. Samo na dirkah. Niti na pripravah ne, ker takrat vozimo ob robu cestišča. Na dirki je slika povsem drugačna. Kaos s pravili, kjer se ne smeš bati dotikov. Tudi če se te kdo dotakne, moraš vedeti, da ne boš kar tako padel. Je pa tako, da ko se te kdo dotakne, mu moraš to vrniti, sicer bo to počel tako dolgo, dokler se mu ne boš umaknil. Če pa mu daš takoj vedeti, kako in kaj, potem se ne bo več silil.

Tudi taktika je povsem drug svet. V gorskem kolesarstvu gre bolj za kronometer, pri nas pa moraš natančno vedeti, kdaj se splača porabljati energijo, kdaj se splača iti na veter, kdaj se splača biti spredaj. Kar dolgo je trajalo, da sem dojel vse te trike.

Kot kolesar kranjske Save ste imeli leta 2011 v igri več ponudb kolesarskih klubov ProTour iz tujine, tudi italijanske ekipe Lampre. Ja, odločil sem se za takrat še Argos-Shimano in mislim, da je bilo to pravilno.

Menda ste se tako odločili tudi zaradi jezika. Ja, tam vsi govorijo angleško, v Lampreju pa je uradni jezik italijanski. Žal mi je edino to, da se še nisem naučil italijansko.

Drži, da ste si kar doma ustvarili višinsko sobo, ki je sestavni del priprav na višino? Ja, bolj provizorično. Spalnico imamo pregrajeno, tako da je na koncu zakonske postelje lesena konstrukcija s polivinilom, kamor z višinskim strojem, ki je nameščen na balkonu, vpihujemo zrak z manj kisika. Prostor je sicer malce prevelik, notri imam tudi televizor, tako da potrebuje še malo dodelave.

Je pa kar mučno. V višinski sobi moraš preživeti 12 ur – osem ur prespiš, potem pa si čas krajšam z gledanjem televizije.

Najbrž boste tudi redni gledalec prenosov z dirke po Franciji? Ja, to bo kar tradicija. Zjutraj bom opravil trening, potem pa bom pogledal, kaj dela konkurenca (smeh). Mislim, da se obeta izredno zanimiva dirka.

V Veliki Britaniji, kjer so speljane prve tri etape, se že vsi nekaj dni vsi nestrpno pripravljajo na sprejem kolesarske karavane. Podobno kot Italijani, ki dobesedno živijo za Giro. Vse je okrašeno, vse je v znamenju koles. Noro, podobno je bilo tudi na Irskem, kjer se je začel letošnji Giro. Vse je bilo obarvano v rožnato, bilo je ogromno gledalcev. Štartali smo v petek, na običajen delovni dan, pa je bilo že na treningu ogromno ljudi, kaj šele na dirki.

Kako bi ocenili obisk kolesarskih dirk v Sloveniji? Nam še veliko manjka, da bi ljudje živeli s tem? Denimo z dirko Po Sloveniji? Težko je reči, kajti tudi preostale dirke nimajo takega obiska kot tritedenske.

Verjetno je veliko odvisno tudi od medijske podpore in tradicije. Ja, tradicija Gira, Toura in Vuelte je tako močna, da so ljudje prepričani, da morajo dirko videti v živo. Zdaj je moderno, da so štarti tritedenskih dirk v drugih državah, in ljudje se zavedajo, da se jim to dogaja na toliko in toliko let, zato pridejo navijat. Za Italijane pa je že način življenja, da morajo maj preživeti na ulicah in navijati.

Glede na to, da prihajate iz Kranja, …., ste bili morda leta 1994 med navijači, ki so pred Gimnazijo Kranj prišli pozdravit akterje Gira? Ne, žal ne. Takrat sem imel šest let in se tega ne spomnim.

Večini nas je ostalo v spominu, da smo se lahko sprehajali med zvezdniki kolesarstva, se fotografirali z njimi … Ja, tako je še danes. Ograje so postavljene le do cilja, potem pa lahko mirne volje prideš povsem do kolesarjev. Ljudje te na poti do avtobusa ustavljajo. Mislim, da je to za tiste prave navijače res krasen šport, ne tako kot pri nogometu, ki ga lahko spremljaš iz 16. vrste, po tekmi igralci odidejo v garderobe, od tam pa na avtobus in ni tako pristnega stika z navijači. Kolesarje lahko spremljaš, ko krožijo, nato pa se še fotografiraš z njimi. Tudi največji zvezdniki so zelo dostopni.

Ko ravno omenjate avtobus. Eden od ameriških zvezdnikov kolesarstva, 42-letni Christopher Horner, je v intervjuju za revijo Bicikel izjavil, da je ena največjih razlik v kolesarstvu nekoč in danes ta, da so se nekoč na dirke prevažali z avtomobili ali kombiji, danes pa potujejo z razkošnimi avtobusi. Kakšne so vaše izkušnje? Ja, v teh avtobusih je tako kot v dnevni sobi. Imaš Wi-Fi, kavče, tako je kot doma. Človek se hitro razvadi.

Dotakniva se še zadnje dirke, državnega prvenstva v Gabrju, kjer ste postali državni podprvak v cestni vožnji. Takrat ste dejali, da ste s tem zadovoljni, da je to vaš trenutni doseg. Verjetno bi bilo drugače, če bi za vami stala ekipa, tako kot jo je imela domača Adria Mobil. Ja, ampak sem se zavedal, da je nimam, zato smo se štirje profesionalni kolesarji dogovorili, da si pomagamo med seboj. Najprej nisem niti vedel, ali bom traso odvozil do konca, res nisem imel nobenih pričakovanj.

Utrujen sem, že na dirki po Švici sem videl, da je noga prazna, telo "prekurjeno". Bila je res težka dirka. 50 kilometrov pred ciljem sem se boril še s krči, kar je dodaten dokaz, da sem res že iz forme in da je bila dirka res zahtevna.

To nedeljo bo v Kamniku, kjer ste si z ženo Renato ustvarili dom, potekal maraton Alpe, z vzponi na Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec. S kolesarji ste se pred dnevi zapeljali po trasi, se jim boste pridružili tudi na tekmi? Ne, z ženo, sestro in njenim možem se ravno takrat za dva dni odpravljamo v Gardaland. Tam sem bil nazadnje kot otrok, zdaj pa se že več let dogovarjamo in je že skrajni čas, da namero izpolnimo.

Menda človek na stara leta pridela tudi strah pred višino. Žena mi je za rojstni dan podarila skok s padalom, no, to je bilo pa res vrhunsko.

Pa trenutek, ko je treba odskočiti? Najboljši!

V nedeljo vas torej čaka skok v Gardaland, potem pa? Prihodnji teden bom začel trenirati. Prvi teden me čakajo daljše, intenzivne vožnje, potem teden dni priprav v Livignu na višini 1800 metrov, prihod v Slovenijo in bivakiranje v domači višinski sobi, potem pa začnem z intervali.

Kako je v vaše športno življenje vpeta vaša žena Renata? Vedno bolj. Skrbi za navijaški klub Luka Mezgec Fun Club, za katerega sploh nisem vedel, da se pripravlja. Natisnili so majice, izdelali transparent in prišli na Giro, kjer so razdelili 250 majic. Nekaj je treba vložiti, da spleteš več poznanstev za čas po karieri.

Uspeh na Giru je najbrž vnesel nekaj sprememb v vaše življenje. Medijsko imam več obveznosti, sicer pa niti ne, morda le to, da sem povabljen na več dogodkov, kar je samo plus za kolesarstvo. Večkrat se pojaviš v medijih, bolj promoviraš kolesarstvo, bolj odmevni so rezultati. Tako kot je z nogometom. Če ne bi nihče pisal o tem, ne bi bilo gledalcev na tekmah.

Za kolesarja ste še dokaj mladi, 26 pomladi šele štejete, pa vendar … Že razmišljate o življenju po karieri v športu? Bom, ko jo bo konec (smeh). Bomo videli, kako dolgo bom še v tem in koliko bom zaslužil. Mogoče se bom vrnil k študiju varstva pri delu in požarne varnosti, kjer sem ostal v 3. letniku, čeprav se v tej smeri ne vidim. Najraje bi ostal v kolesarstvu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin