Od zaledenelih bajerjev do toasta čez lužo, rdeče devetice, pepelke v Sočiju in dobrodelnega slovesa

Odločitev za hokejski pokoj oklepnika, ki je močno zaznamoval več kot zadnje desetletje in pol domačega hokeja – v člansko reprezentanco je bil ne nazadnje vpet že od sezone 1998/99 –, ni prišla nepričakovano. Že vse odkar se je zadnja tri leta pozno podal v tujino, ko so bile sezone že v polnem teku, so se mnogi spraševali: koliko časa še? Na tovrstna vprašanja se je vselej odzval s skrivnostnim nasmeškom in vztrajal. Vztrajal vse do 9. septembra lani do 9.09, ko je na druženju s sedmo silo le razkril, da je prišel dan slovesa.

Slovesa od profesionalnega igranja športa, ki ga je vzljubil, pa čeprav mu kdo ob prvih korakih na ledu ni pripisoval prav velikih hokejskih uspehov. Pa je Blejca, kot pravijo na Gorenjskem, gnala trma. Z očetom sta predrsala mnogo zamrznjenih bajerjev in površin, da bi, kot je nekoč dejal Raza, nekaterim dokazala, da so bili v zmoti. In ko se sprehajamo po bogatem hokejskem opusu, v katerem je med drugim postal živa legenda jeseniških privržencev in reprezentant, ki ga bo težko kdo ujel, lahko le rečemo, da sta jim.

Izziv samostojnosti

Še preden je na Jesenicah prepričal mnoge, se je Razingar ob koncu najstniških let podal v tujino, kjer je pri 19 s kanadskim moštvom Newmarket Hurricanes spoznaval kanadsko mladinsko ligo in se srečal z izzivom samostojnosti. Ta je med drugim vključeval kar nekaj pojedenega toasta, saj je bilo to skoraj edino, kar si je kot najstnik v prvih dneh bivanja pri novi družini znal pripraviti, je nekoč priznal. Isto sezono je zaigral na svetovnem prvenstvu do 20 let in debitiral na svetovnem članskem prvenstvu.

V dresu slovenske reprezentance je zbral rekordnih in težko dosegljivih 212 nastopov.

Rekord, ki ga bo težko kdo presegel

Kar 14 članskih SP je zbral in bil del slovenske odprave na prav vseh osmih prvenstvih med elito.

"Privilegij je, da pri svojih letih lahko igram na vrhunski ravni, ki jo fantje v tej slačilnici narekujejo. Vesel sem, da so se me poškodbe izogibale. Zdaj nikogar več ne lovim," so bile njegove besede, potem ko je aprila leta 2015 po številu nastopov za izbrano vrsto prehitel Eda Hafnerja.

V reprezentančno statistiko je do konca kariere vpisal 212 nastopov. Številka, ki jo bo težko kdo presegel.

Z eno nogo v hokejskem grobu …

Ob vseh svetovnih prvenstvih pa je dočakal tudi tekmovanje, o katerem sanja vsak hokejist in ki ga je gnalo, da je vztrajal, čeprav je bil sezono pred njim skorajda v hokejskem grobu. V sezoni 2012/13 je namreč izjemno pozno, šele januarja, našel klub. In kdo ve, kaj bi se zgodilo, če mu vrat do Ravensburga in s tem tudi mesta v reprezentanci ne bi pomagal odpreti pokojni Elvis Bešlagić.

Ob uvrstitvi na OI, do katere mu je pomagal tudi pokojni prijatelj, so ga prevzela čustva.

Raza je tako le mesec pozneje, na dan, ko smo v Sloveniji praznovali kulturni praznik, na Danskem pomagal spisati zgodovino slovenskega hokeja – uvrstitev na olimpijske igre. Zagotovo se njegovih solz sreče ob Zdravljici, ki so jo risi poslušali ob prejeti vozovnici za Soči, spominjajo tudi tisti, ki najhitrejše ekipne igre ne spremljajo redno.

V spominu pa bo ostal tudi prizor iz črnomorskega letovišča, ko je slovenskemu kapetanu – črko C so mu zaupali leta 2009 – ob odprtju tekmovanja petih krogov pripadla čast vihtenja slovenske zastave, pa tudi tisti, ko je s slovensko pepelko odplesal vse do veličastnega sedmega mesta na OI.

Pogodba s St. Louisom, poškodba rame, napad v Rusiji ...

Mož, ki ni skrival čustev, se vselej odzval reprezentanci in se znal mnogokrat pošaliti, ni pustil pečata le na reprezentančni, pač pa tudi na klubski sceni. Po prvi sezoni onkraj Atlantika je tam še dve sezoni nabiral izkušnje v ligi ECHL, v kateri je leta 2000 s Peoria Riverman postal zmagovalec Kelly Cupa. Okusil je slast igranja v ligi AHL in trkal na vrata lige NHL. Bil je na taboru St. Louisa, s katerim je imel podpisano t.i. "three-way contract" (možnost igranja v ligi NHL, AHL ali ECHL), a mu je poškodba rame ukradla sanje o najmočnejši hokejski ligi.

Nato se je vrnil domov in si začel utirati pot v srca privržencev Jesenic, ki jih je zapustil pred odhodom v Kanado. Še preden ga je pot po dveh sezonah med železarji vodila na Češko se je ustavil v Rusiji. In kdo ve, katero smer bi ubralo njegovo življenje, če pri Neftehimiku iz Nižnekamska ne bi doživel pretresljive izkušnje. Klubski avtobus so "napadli" - morda kdo od igralcev ni plačal provizije za preteklo leto -, in jim zagrozili s pištolami. Takoj je sprejel odločitev, da kljub ponujenemu praznemu listu vodstva kluba, na katerega bi lahko napisal vsoto, ki bi jo želel, zapusti Rusijo.

Doma je trikrat "šival zvezdice"

Z Jesenicami je trikrat postal državni prvak.

Svoj pečat je pustil tudi na Češkem, največjega pri Pardubicah, kjer mu ni bilo postlano z rožicami, večkrat pa je bil znal biti problem njegov ego - tega nikoli ni zanikal. Zaigral je še za Vsetin, Hradec Kralove in Trinec, a se je v zadnjih treh od štirih sezon v deželi piva iz takšnih in drugačni razlogov vselej med sezono vrnil na domačo grudo, kjer je bil zvest rdečemu dresu.

V njem se je trikrat veselil naslova državnega prvaka in tako pomagal našiti tri zvezdice. Ni skrivnost, da na Jesenicah ni in ne bo dobil vsega, kar mu je pripadalo, a se je kljub temu vselej zavzemal za jeseniški hokej.

Bil je pobudnik projekta Hokejske zveze Slovenija Team Jesenice, za katere je v predzadnji klubski sezoni pred odhodom v drugo švedsko ligo tudi zaigral.

Čeprav smo, in to si je tudi sam želel, pričakovali, da bo kariero končal v Zgornjesavski dolini, temu ni bilo tako, saj je zadnje klubske tekme odigral pri slovaški Dukli Trenčin.

Za prihodnost poskrbel že med kariero

Razingar se je na prehod iz športnega v "civilno" življenje pripravljal že med kariero, kar uspe le redkim. Tako se zadnjih sedem let posveča gostinstvu, leta 2014 je imel v dveh podjetjih zaposlenih 40 ljudi.

Za življenje po hokeju je poskrbel že med kariero. Njegov urnik dodobra zaposluje gostinstvo, a tudi ledu ni pozabil - drsalke obuje trikrat tedensko.

Šok ob tem, ko je drsalke postavil v kot, ni bil tako velik, kot bi bil, če o življenju po hokeju ne bi začel razmišljati že prej. Ob gostinstvu (ima več gostinskih lokalov in apartmajsko hišo na Bledu) ima več časa za družino in nove izzive, ki so, vsaj nekateri, povezani z ledom. Ena od takih je hokejska akademija, ki sta jo v gorenjskem biseru zadnja dva tedna gostila z Anžetom Kopitarjem.

Vstopnice v znamenju njegove številke