Nedelja, 1. 10. 2017, 15.27
7 let, 1 mesec
Druga kariera (23.): Dejan Kontrec
Dejan Kontrec: Že med kariero sem pazil na denar, saj sem se zavedal, da ne bo večna
"Največji uspeh je, da sem imel privilegij postati profesionalni športnik. Že med kariero sem delal še druge stvari in se zavedal, da moram dati nekaj denarja na stran, saj ta služba ne bo večna. Ob koncu ni bilo težko, saj je bila kariera dolga. Na srečo sem pozneje dobil priložnost in se v šport vrnil na drugačen način," o prehodu iz igralske kariere v funkcionarske vode pravi nekdanji hokejski napadalec, danes pa športni direktor in generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije Dejan Kontrec.
Če bi iskali slovenskega hokejskega reprezentanta, ki je kariero potegnil skoraj do vstopa v peto desetletje, bi na seznamu našli tudi nekdaj odličnega krilnega napadalca Dejana Kontreca. Ljubljančan, večino kariere član Olimpije, je črto čez najhitrejšo ekipno igro potegnil leta 2009, ko je moštvu ATSE Graz v končnici pomagal iz tretje v drugo avstrijsko ligo, nato pa se odločil, da ima pri 39 letih dovolj.
Prav zaradi dolžine bogate kariere po koncu športnega profesionalizma ni občutil takšne praznine, kot so jo mnogi njegovi predhodniki v rubriki Druga kariera.
"Res sem precej dolgo igral, tako da zame ob koncu kariere ni bilo težko. Imel sem srečo, da sem dosegel ali pa kar presegel tisto, kar sem si zamislil, da bom. Začutil sem, da je bilo tudi telo malo načeto, da mi ni dopuščalo več takih naporov. Sem bil pa zadovoljen, da mi je telo dovoljevalo igrati še pri tistih letih," se spominja dolgoletni reprezentant (igral je tako za jugoslovansko kot slovensko izbrano vrsto), ki o tem, kdaj bo obesil drsalke na klin, ni veliko razmišljal.
Gledal Gorazda Hitija in se čudil
V hokeju je kot igralec vztrajal do 39. leta, prehod v civilno življenje po dolgi karieri, med katero je večino časa nosil dres Olimpije, pa zanj ni bil težak.
"Ko se bil mlajši, star okoli 15 let, sem bil v sobi z Gorazdom Hitijem, ki jih je imel nekje 35, in se spraševal, kako lahko nekdo toliko časa igra. Njegova hčerka je mojih let, tako da se mi je še zato zdelo toliko bolj nemogoče, da še kar igra. Na koncu pa sem sam igral dlje kot on. Podaljšal sem za kakšno leto več kot on," razlaga, da si ni predstavljal tako dolgega vztrajanja v hokeju, in dodaja: "Nikoli nisem razmišljal o tem, kdaj bom nehal. To je prišlo samo od sebe. Ko sem začutil, da sem se izpolnil, da sem kot igralec v hokeju dal vse, sem rekel, da je dovolj. Konec kariere je bil zame nekaj povsem normalnega."
Na drsalke ga ni več vleklo, še danes jih obuje le redkokdaj. "Prav nič me ne mika, da bi igral hokej. Z veseljem ga gledam, navijam, sem zraven in poskušam pomagati z izkušnjami, ki jih imam. Nimam pa neke želje, da bi kot nekateri igral rekreativno. Hokeja je bila dovolj. Tu in tam še stopim na drsalke, a bolj za kakšno dobrodelno tekmo."
Prinesel je vrednote za življenje
Čeprav si hokejsko opremo nadene le redkokdaj, ga vrline, ki mu jih je dal hokej, spremljajo vsak dan. "Hokej me je naučil reda, pa tudi tega, da mi nič ni težko narediti in da se moraš znajti v vsaki situaciji … Tudi dela v skupini. Vse to mi še danes pomaga v življenju, da znam tudi v težkih položajih odreagirati. Zdi se mi, da je vsakega otroka vredno vpisati v šport, saj ta prinese izkušnje in vrednote za življenje; v šoli, službi ali kje drugje," razmišlja 47-letnik.
Vlagal že med kariero
Mnogim športnikom po prehodu v civilno življenje manjka rutina, občutijo praznino, ki jo je prej zapolnjeval šport. Pri Kontrecu ni bilo tako.
Že med kariero so mu misli uhajale v življenje po hokeju. Tako se je ob hokeju ukvarjal s stvarmi, za katere se je šolal na strojni šoli, vlaganjem v nepremičnine ...
"Če sem iskren, sem si proti koncu kariere že želel, da bi delal kakšno drugo stvar. Že med kariero sem tako delal stvari, za katere sem se šolal na strojni šoli. To mi je bilo všeč, da sem malo spremenil ritem. Razmišljal sem tudi o tem, kaj bi lahko v hokeju še naredil. A ne kot igralec, ampak kot nekdanji športnik. Kaj bi bilo dobro za mlade, kaj je bilo v našem času dobrega, pa zdaj ni, kaj je zdaj dobro, pa takrat nismo imeli možnosti za to ... Na srečo sem pozneje dobil to priložnost in se v šport vrnil na drugačen način. To mi je super, saj opravljam stvari, o katerih kot nekdanji igralec veliko vem," se je naš sogovornik dotaknil nove hokejske vloge.
Zadnje iz rubrike druga kariera:
Daleč od tistega, kar si je zamislil
Vse od sezone 2010/11 je tesno vpet v delovanje Hokejske zveze Slovenija (HZS). Ob klicu predsednika HZS Matjaža Rakovca je sprejel ponudbo za delo v krovni hokejski organizaciji, kjer danes opravlja vlogo športnega direktorja in generalnega sekretarja. Kot pravi, je bilo njegovo delo vse prej kot lahko, zaobjema pa precej več vidikov, kot je sprva mislil.
Pred sedmimi leti je sprejel izziv na Hokejski zvezi Slovenije, ki se je pozneje izkazal za precej trši oreh, kot je sprva mislil.
"Kar zadeva stroko, sem imel precej proste roke, da prenesem znanje in izkušnje, ki sem jih dobil. A najprej sem mislil, da bom športni direktor, da bom sestavil ekipo za reprezentanco, da bodo cilj olimpijske igre, da ga bomo poskušali doseči in da bodo igralci zadovoljni. Vem namreč, kaj smo mi doživljali, ko smo prišli v reprezentanco in je bilo v slačilnici kup težav. Med igralci, med vodstvom … Kadarkoli smo se zbrali, je bilo kaj narobe, kar za sam hokej ni bilo dobro. Okoli njega je bila vseskozi negativna reklama. Potrebna je bila reprezentančna stabilizacija, treba je bilo urediti vzdušje," pripoveduje Kontrec, ki ga je nato čakalo še precej dela na klubski ravni.
Stabilizacija klubov eden težjih projektov
"Stabilizacija klubov je bil precej večji projekt, kot sem si ga predstavljal."
"Zaradi finančnega položaja, za katerega na začetku nisem vedel, kakšen je, je bilo težko. To je bil še čas, ko je bankrotiral HK Jesenice, pod pritiskom bankrota je bila tudi Olimpija. Tako na koncu nisem bil le športni direktor, ampak se ukvarjal z vsem, tudi financami, klubskimi težavami. Če hočeš rešiti reprezentanco, če ne želiš hokejske zveze na kratek rok, moraš pomagati tudi klubom. To je bil precej večji projekt, kot sem si ga predstavljal. Vlagati je bilo treba v klube, v njih sem sodeloval, nekaj časa vodil jeseniški klub. Če neka stvar ni stabilna, si prisiljen delati še mnogo stvari zraven."
Kako ocenjuje svoje delo sedmih let? "Ocenjevali ga bodo drugi. Za to, kar sem si zadal, iz svoje perspektive, lahko rečem, da sem zadovoljen. Naredili smo dobre stvari, seveda pa vse še ni, kot bi moralo biti."
O neigranju Kopitarja na svetovnem prvenstvu
Kontrec je še danes odgovoren tudi za reprezentanco, v kateri se je pred nastopom mandata pogovoril z vsemi sodelujočimi, od trenerjev, igralcev do mojstrov, ki pripravljajo hokejsko opremo, maserjev, zdravnikov … Kot pravi, igralcem poskuša pomagati in jim biti v podporo tudi ob ledenih ploskvah. Poskuša razumeti fante in njihove težave, zato tudi razume Anžeta Kopitarja, da je odpovedal sodelovanje na majskem svetovnem prvenstvu. V odpovedi ne vidi neuspeha HZS.
"Osebno sem se pogovoril z njim. Kopitar je vedno rad prišel igrat za reprezentanco, skupaj smo naredili veliko dobrega, a v zadnjem letu se mu je v klubu zgodilo veliko stvari. Treba je razumeti, da je kapetan Kraljev, dvakratnih prvakov, ki jim v zadnjem času ni šlo najbolje, zato so se v klubu zgodile velike spremembe. Igralca, ki nima glave stoodstotno pri stvari, je nesmiselno siliti v nekaj, saj ne bi bilo v redu. In Kopitar glave ni imel pri svetovnem prvenstvu. Kot nekdanji igralec to morda razumem nekoliko bolje kot preostali.
Reprezentanca ni klub, reprezentanca je stvar, za katero prideš igrat s čisto glavo. Ne zaradi denarja, ampak ker se 'vržeš v nekaj', kar boš z veseljem naredil za državo, ekipo, zase. A če imaš težave, če ti organizem ne dovoljuje, je težko dati sto odstotkov. Napori profesionalnih športnikov so vse večji, vedno več je zahtev lig, sponzorjev, lastnikov klubov … Povsem normalno je, da se v določenem trenutku fizično in psihično izčrpaš. Ne zdi se mi pošteno, da takega športnika preveč siliš v nekaj, če ni stoodstoten. Vem, da bi z veseljem prišel, če bi bil. Zame to ni neuspeh, za gledalce pa verjamem, da lahko je. A bil sem športnik in vem, kako je biti izčrpan."
Štiriletnik ni razmišljal o profesionalizmu
Kot funkcionar je z reprezentanco izpolnil cilj uvrstitve na olimpijske igre, kot igralcu mu to ni uspelo. A dosegel je nekaj, o čemer so Slovenci dolgo le sanjali. Z izbrano vrsto, v kateri je mnogokrat navduševal v napadu Kontrec-Ivo Jan-Nik Zupančič, se mu je leta 2001 na svetovnem prvenstvu v Ljubljani uspelo prebiti v skupino A, med hokejsko smetano. Pohvali se lahko z osmimi naslovi slovenskega državnega prvaka, z igranjem v finalu lige EBEL … Za enega največjih športnih uspehov šteje to, da je postal profesionalni hokejist. Kot štiriletni deček, ki ga je mama vpisala v hokej, si tega ni zamišljal.
A zanimivo je, da bolj kot rezultatske dosežke za največji hokejski uspeh šteje nekaj drugega? "Največji uspeh je to, da sem imel privilegij postati profesionalec. Tega si nikoli nisem mislil. Presegel sem svoja pričakovanja. Ko me je mama pri štirih letih vpisala v hokej, sem mislil, da bom malo treniral, da bom pač malo v športu. Pa se je razpletlo drugače. Ponosen in zadovoljen sem, da je bilo tako."
Najbolj čustveno doživljal derbije
Ko beseda še enkrat nanese na rezultatske podvige, Kontrec omeni preboj med elito in igranje proti hokejskim asom: "Imel sem možnost igrati z najboljšimi igralci na svetu. Ko smo igrali v skupini A, so bili v njej Jagr (Jaromir, op. a.), pa Selänne (Teemu, op. a.) in drugi veliki zvezdniki. Uvrstitev med elito je bil res velik uspeh naše generacije."
Tekma, po kateri so se slovenski hokejisti prvič prebili v skupino A svetovnega hokeja:
Najbolj čustveno je bilo na obračunih, na katerih sta si nasproti stala večna tekmeca Jesenice in Olimpija.
"Te tekme sem najbolj močno doživljal. Naboj med tema kluboma je bil včasih res velik, ljudje so derbi doživljali kot velikanski dogodek. V tem sem najbolj užival, saj sem videl, da ljudje živijo za svoja kluba. Komaj so čakali, da so se dobili na tekmi, za vstopnico so naredili marsikaj, vrsta za vstopnice v Tivoliju je bila dolga do parkirišča, tribune so bile polne ... Ta spomin ostaja najbolj živ. Tudi zadetki, ki sem jih dosegel na derbijih, so mi največ pomenili, saj je bilo to res pristno veselje ob zadetkih," se oče treh otrok - z Nino Osenar sta maja dobila sina Marlona, iz razmerja s Piko Božič ima hčerko Liu in sina Taia, ki gre po njegovih hokejskih stopinjah - spominja dobrih starih večnih derbijev in priznava, da jih pogreša.
"Zadetki, ki sem jih dosegel na derbijih, so mi največ pomenili."
Težko jih bo obuditi
Te bo težko obuditi, saj je tudi slika njegovega športa danes drugačna: "Hokej je imel v Sloveniji nekoč večji pomen, danes je športov vse več in so bolj razdeljeni. Vsako mesto ima nogometno, košarkarsko, rokometno ekipo, pa individualne športe. Si pa želim urejen klubski hokejski del. Mislim, da smo na dobri poti, da vrnemo večji naboj na tekme med Jesenicami in Olimpijo in da vrnemo tudi druge ekipe. Seveda kakovost še ni taka, kot bi si želeli, a upam, da bodo šle stvari v pravo smer."
V Jugoslaviji vsi z enakimi premijami, nato je prišel drug sistem …
Mnogo hokejistov v največjih slovenskih klubih (Jesenice, Olimpija) danes igra za nizke zneske, večina fantov pa je bolj kot ne rekreativcev, ki morajo denar za življenje zaslužiti zunaj hokeja. Kako je bilo s financami v času njegovega igranja?
"Na začetku, ko smo igrali še v Jugoslaviji, smo zaslužili vsi enako. Toliko, da smo lahko dobro živeli. Bili smo tudi super ekipa, klapa, najverjetneje zato, ker je vsem pripadlo enako denarja, imeli smo enake premije. To je bil povsem drug čas. Potem je prišel kapitalizem oziroma drugi sistem, v katerem je bilo mogoče zaslužiti različno. Eden je bil lahko slabši kot ti, pa je zaslužil več. Kot si se pač znal dogovarjati. Takrat se je tudi to prijateljstvo v ekipi nekoliko skrhalo," se je v preteklost ozrl član slovenskega hokejskega hrama slavnih.
Če si pravilno razpolagal z denarjem …
Sam je, kot pravi, že med kariero pazil, kam odtekajo njegovi prihodki: "Če si pravilno razpolagal z denarjem - takrat pri nas menedžerjev ni bilo -, si lahko dobro živel. Jaz nisem veliko zapravljal, pazil sem na denar, saj sem se zavedal, da moja kariera ne bo večna. Vedel sem, da moram dati kaj na stran, seveda pa nisem prihranil toliko, da mi v življenju ne bi bilo treba nikoli več delati. Ob hokeju sem še malo vlagal, v nepremičnine, naredil sem si določeno rezervo, tako da sem lahko dobro živel."
"Zavedal sem se, da moram med kariero dajati nekaj denarja na stran. Že med hokejem sem se ukvarjal z nepremičninami, delno s financami, ker me je to veselilo. Je pa tako, da nekaterih to ne veseli, da so raje v lokalih, da uživajo v tistem trenutku."
Pa so športniki dovolj razmišljali o tem, da je treba dati nekaj na stran? "Mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika. Jaz sem se tega zavedal, tako da sem med kariero tudi delal, se ukvarjal z nepremičninami, delno s financami, ker me je to veselilo. Je pa tako, da delo ob karieri nekaterih ne veseli, da so raje v lokalih, da uživajo v tistem trenutku. Mene je na srečo zanimalo investiranje, saj sem ob športu potreboval še nekaj, kar mi je predstavljalo nešportni izziv."
Kontrec se zaveda, da je precej nerealno, da bi v slovenskem hokeju fantje v bližnji prihodnosti zaslužili velike zneske. Si pa želi, da bi zaslužili vsaj toliko, da bi normalno prišli skozi mesec, da bi se najboljši nato preselili v tujino, kjer pa bi si lahko zagotovili tudi preživetje po hokeju.