Torek, 20. 5. 2025, 6.09
6 ur, 36 minut
Žiga Lin Hočevar, intervju
Žiga Lin Hočevar posluša mamine nasvete, ki so vredni zlata #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,90
V veliko oporo mu je tudi sestra Eva Alina, ki je ravno tako vrhunska kajakašica in kanuistka.
"Največkrat mi pomaga mami," nam je v intervjuju razkril kajakaš in kanuist na divjih vodah Žiga Lin Hočevar, ko smo ga vprašali, na koga se obrne, ko mu je na največjih tekmovanjih psihološko najtežje. Očitno mama najde prave besede zanj.
V nedeljo se je končalo evropsko prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah v Parizu. Najboljši posameznik v slovenski reprezentanci je bil šele 17-letni Žiga Lin Hočevar, ki je v posamični konkurenci v kanuju osvojil bron, v ekipnih vožnjah pa je z Benjaminom Savškom in Luko Božičem osvojil še srebro. S tem je še enkrat več dokazal, da njegovi lanski uspehi niso bili naključje, ampak da se lahko zgodi, da bo v prihodnjih letih krojil vrh svetovnega kajaka in kanuja na divjih vodah. In to je tudi njegov cilj.
Za Žigo Lina so bile tekme v Parizu vse prej kot lahke. Po bronasti medalji v posamični konkurenci so ga premagale solze in priznal je, da mu ni bilo lahko. Sploh ko se mu ni izšlo v kajaku in se je moral zbrati za tekmo v kanuju. V takšnih primerih v ospredje stopi njegova mama Tanja, ki mu zna ob pravem trenutku nameniti prave besede.
Domov se vračate z dvema medaljama. Koliko vam je zdaj odleglo?
Kar precej mi je odleglo, ker sem želel dobiti potrditev, da sem letos spet dober ter da o sebi zasluženo mislim, da sem eden najboljših kanuistov na svetu. Po tej medalji se mi to še bolj zdi. Veliko težav sem imel na tej progi, ker je zelo posebna, ni enostavna. Nisem imel veliko treninga tukaj in mislim, da se je na koncu zelo dobro izšlo. Meni se zdi zelo lep in zaslužen uspeh. Zima je bila zelo težka in velik pritisk sem si naložil – malo sam, malo pa so mi ga naložili tudi drugi.
Po tekmi ste bili zelo čustveni in ste dejali, da je bila to ena najtežjih tekem v vaši karieri. Se vam zdi, da ste si naložili preveliko breme? V kolikšno breme vam je bilo, da ste branili naslov evropskega prvaka?
Mogoče branjenje naslova niti ni bilo takšno dodatno breme. Bilo je breme celotne tekme in tega, da sem bil prvič na tako velikem prvenstvu eden izmed favoritov oziroma eden izmed glavnih favoritov. Nekako se ne zavedaš tega bremena, dokler ne izbruhnejo vsa čustva – kar se je zgodilo na podelitvi in pozneje. Toliko si želiš uspeha, ker garaš skozi celo zimo. Nočeš oditi praznih rok. Hočeš priklicati nazaj spomine od prejšnjega leta. Mislim, da je bil to kar velik približek tega.
Po tekmi ste dejali, da vam na treningu praktično nič ni šlo od rok in da ste bili tudi utrujeni. Kako težko se je bilo pripraviti na tekmo, ki je prvi vrhunec sezone?
Če sem povsem iskren, meni velikokrat ne gre na treningih, ker mogoče malo preveč pričakujem od sebe. Tudi v Parizu sem mogoče malo prehitro želel vse odpeljati perfektno. Mogoče bi moral najprej začeti z malo lažjimi postavitvami in s tem pridobiti samozavest. Težko je bilo oceniti, kako hiter sem, ker je proga težka in specifična.
Spomnil sem se, da mi tudi lani v Augsburgu skoraj nikoli ni šlo na treningih, niti v Tacnu. Samozavest ni bila najvišja, ampak jaz nikoli ne dvomim o svojih sposobnostih, ker ko je tekma, imam dovolj časa, da se pripravim. Dovolj časa, da zberem misli, da se poglobim v to, kako bom progo odpeljal. V Parizu sem vsak dan naredil po dva treninga, tako da sem precej treniral. Fizično nisem bil stoodstotno pripravljen. Bil sem že kar utrujen, ampak saj sem pozimi ogromno treniral in tudi zavedal sem se, da ko bo prišel tisti dan, da bom imel dovolj energije. Samo pogledal sem, koliko treningov sem naredil, in si rekel, da bo že moralo delovati.
"Največkrat mi pomaga mami. Ona je vendarle psihologinja. Poslušam njene nasvete, ki so vredni zlata."
Po neuspeli tekmi v kajaku ste dejali, da je bilo zelo težko čakati na tekmo v kanuju. Kdo vam zna v teh trenutkih najbolj pomagati?
Že prej sem vedel, da bo to čakanje težko, in sem se pripravil na to. Največkrat mi pomaga mami. Ona je vendarle psihologinja. Poslušam njene nasvete, ki so zlata vredni. Predvsem je bilo težko zato, ker v kajaku štartna številka deset pove, da sem sposoben priti v finale. A sem narobe ocenil progo in svoje sposobnosti. Mogoče sem si spet malo preveč zadal in se ni vse izšlo. Zato sem si želel lanski uspeh ponoviti v kanuju. Bilo je kar težko, ker je bilo kar nekaj časa, ampak po drugi strani pa je bila to voda na moj mlin, ker sem imel dovolj časa, da se pripravim na tekmo. Umiril sem se in mami mi je že pred tekmo dobro pomagala in mi svetovala, kaj narediti, ko bo prišel ta čas.
Pred začetkom prvenstva ste dejali, da je proga malce čudna. Ste jo po dveh medaljah kaj bolje sprejeli?
Da, malo drugače gledam na to progo, ker vidim, da se da dobro odpeljati, če od sebe ne zahtevaš preveč. Če spustiš čoln, da teče, in čakaš na trenutek, ko lahko čoln poženeš. Po mojem mnenju proga ni najprimernejša za moj način veslanja. Te proge se bom naslednjič lotil malo drugače, torej malo bolj z glavo in malo več potrpljenja.
Ste še zelo mlad tekmovalec, ampak za vas je bilo to že tretje člansko evropsko prvenstvo. Lahko rečete, da je bilo to prvenstvo dobra šola za vas?
Zagotovo. Drži, še vedno sem zelo mlad tekmovalec. Mislim, da sem se največ naučil pri psihološki pripravi, ker je bilo to najtežje. Nikoli ne smeš obupati. Tudi če ti na treningih ne gre vse po načrtu, moraš pogledati in videti, da ti pravzaprav ni šlo tako slabo. Čeprav postavijo progo, ki ti ni najbolj pisana na kožo, lahko zelo dobro odpelješ. Potrdil sem si, kar sem si lani govoril celotno sezono. Torej da se ne smem zaganjati, da moram veslati v svojem ritmu. Ne glede na to, kako drugi veslajo, moraš poslušati sebe in svojega trenerja. Mislim, da je to zelo dobra šola zame in še za koga drugega.
Dejali ste, da lani takoj po sezoni niste našli prave motivacije za treninge. Kaj se je dogajalo?
Po sezoni si nisem vzel dolgega odmora, ker sem bil zelo motiviran. Čeprav nisem bil ravno razočaran, sem si želel skupne zmage v svetovnem pokalu, saj sem bil res zelo blizu. Bil sem tik pred tem, da bom zmagal. Nisem zdržal, ta tekma mi je dala veliko motivacije za naprej. Potem pa, ker so olimpijske igre čez štiri leta, se nekako nisem želel "prekuriti" oziroma nisem želel vsega porabiti za letošnjo sezono. S tem sem privarčeval malo motivacije. Je pa res, da to je trajalo samo mesec in pol, ko pa sem vseeno naredil vse treninge.
Benjamin Savšek, Luka Božič in Žiga Lin Hočevar so bili drugi v ekipnih vožnjah v kanuju.
Torej z motivacijo nimate težav?
Motivacija zdaj ni več težava. V bistvu je težava z motivacijo trajala zelo kratek čas, ker sem razmišljal, koliko moram dati od sebe, da bom lahko čez prihodnja leta, ki bodo še pomembnejša ... To bo treba stopnjevati. Oče mi je dejal, da se v športu zmeraj gleda olimpijski cikel – prejšnji se je končal in zdaj se spet stopnjuje. Iskali smo mejo, koliko treningov narediti in na kakšni intenzivnosti. Vedeti moramo, da bo letošnja sezona zame dosti daljša kot lani. Malo smo raziskovali, kakšne treninge opraviti.
Kaj vas čaka v prihodnje?
Mislim, da smo dva tedna doma, potem gremo v La Seu d'Urgell na svetovni pokal, nato sledi Pau ... Potem je en teden premora in potem se gre v Prago na verjetno enega najboljših svetovnih pokalov sezone – seveda poleg Tacna, ki je za nas domača tekma. Takrat bo najbolje.
Koliko vas te tekme ženejo naprej? Prej ste omenili, da vas je malo zmotilo, da v skupnem seštevku niste zmagali v svetovnem pokalu.
Po tem prvenstvu sem dobil še več motivacije, ker sem na družbenih omrežjih videl, da me nekateri niso uvrščali med favorite. Sam se ne bi najbolj strinjal s tem. Motivacije je več kot dovolj in jaz si zelo želim, da bi letošnjo sezono nadaljeval še bolje – pa je že zdaj vrhunska. A glavni cilj je še pred mano in motivacije je vedno več.
Preberite še:
