"Za storilce je bila puška kolateralna korist, zame pa škoda"

Rajmond Debevec je eno največjih imenu v svetu strelskega športa. Strelski zimzelen. Veliki kaliber. Že 21 let tudi svetovni rekorder v trojnem položaju z malokalibrsko puško. V svoji vitrini ima nešteto kolajn, med njimi tudi tri olimpijske, ena od njih je tudi tista najžlahtnejšega leska, ki mu je na zmagovalnem odru na olimpijskih igrah v Sydneyu zvabila solze na obraz. Kljub 50 letom še vedno vztraja in ostaja v sami svetovni špici.

Ko sem razmišljala, kako se lahko osemletni deček, kot ste bili vi, ko ste se odločili za strelstvo, navduši za ta šport, mi je najprej padlo na pamet, da ste se kot otrok zagotovo pogosto igrali kavboje in indijance, poleg tega so bili v letih vaše mladosti vsako nedeljo na TV-sporedu vojaški filmi. Je vse to vplivalo na vašo odločitev za strelski šport? Tako kot vsi dečki sem se tudi jaz igral te igre, no, takrat so bili sicer bolj aktualni Nemci in partizani, vendar pa to ni bil glavni povod za mojo odločitev. Bilo je več dejavnikov. Ko sem kot otrok počitnikoval pri daljnem sorodniku v Škofji Loki − gospod je bil lovec in upravnik lovske koče na Lubniku –, mi je ta posodil malokalibrsko puško z daljnogledom, in to me je prevzelo. Zelo. Obenem mi je stric za rojstni dan kupil zračno puško, in vse skupaj se mi je zdelo nekaj magičnega. Da se umiriš, postaviš nek cilj in ga zadeneš. Streljanje je bilo v moji rodni Postojni zelo priljubljen šport, naši pionirji so postali celo jugoslovanski prvaki, in to je v tako majhnem kraju močno odmevalo. Skratka, na to mojo odločitev je vplival cel sklop nekih okoliščin. Pa seveda moj značaj, miren sem, streljanje mi je ležalo in me privlačilo.

Kakšni so bili pogoji za trening streljanja v 70. letih? V Postojni smo imeli strelišče v domu nekdanje JLA, bilo je v njihovi lasti in je bilo brezplačno na voljo članom strelskega društva Center Postojna. V Postojni je bilo sploh zelo veliko vojakov in vojska je ta šport zelo podpirala.

Mislite, da bi se vaša športna pot ustavila na tisti točki, če se ne bi z 12 leti preselili v Ljubljano, pristopili k strelskemu klubu Olimpija in prešli pod okrilje Lojzeta Mikoliča, takrat edinega poklicnega trenerja športnega streljanja v Sloveniji? Zagotovo bi ta pot potekala drugače ali pa je sploh ne bi bilo. Ko smo se preselili v Ljubljano, sem na pionirskih tekmovanjih nekaj časa še nastopal za Postojno. Za lažjo predstavo naj povem, da se je strelski program takrat delil na t. i. nacionalni, kjer si streljal z majhnimi zračnimi puškami, z odprtimi nišanskimi napravami, in na mednarodni športni program, ki so ga gojila samo društva na višjem nivoju. Ker sem bil ambiciozen, v reviji Strelstvo sem prebiral strokovne članke in sanjal o tem, da bom potoval in nastopal na olimpijskih igrah, strelsko društvo Postojna pa ni želelo napraviti tega koraka navzgor, lahko rečem, da je bila selitev v Ljubljano zame srečna prelomna točka. Treniral sem na strelišču Olimpije, tekmoval pa za Postojno. Po pogovoru z Mikoličem, ki je najbrž začutil moje ambiciozne besede, smo se dogovorili za prestop. Hitro sem napredoval, postal sem slovenski prvak v mednarodnem programu, jugoslovanski prvak in član jugoslovanske reprezentance in sem že pri nedopolnjenih 17 letih osvojil srebrno kolajno na evropskem prvenstvu in tisto leto zmagal tudi na Balkanskem prvenstvu, ki je takrat veljalo za izredno močno tekmovanje.

Menda je pri streljanju 30 odstotkov talent in 70 odstotkov delo. To drži? Mogoče je pomen talenta še manjši, so pa zelo pomembni pogoji. V Olimpiji smo imeli dobro strelišče in opremo, Mikolič je bil edini poklicni trener, odkar se je upokojil, nimamo niti enega. Skratka, imeli smo dobre pogoje, strelstvo pa je bilo v tistih časih precej dobro podprt šport.

Na finalni tekmi svetovnega pokala v Münchnu ste pred kratkim v disciplini malokalibrska puška leže osvojili drugo mesto. Kljub 50 letom ste torej še vedno v špici. V bistvu je tako, da sem se moral starosti primerno specializirati za disciplino leže. Je pa to disciplina, za katero sem se odločil po sili razmer. Telo namreč deluje drugače, kar se najbolj pozna v stoječem položaju, v trojnem položaju, ki je bil dolga leta moja paradna disciplina, pa počasi izgubljam priključek z najboljšimi.

Kako ste sprejeli to dejstvo? Tako pač je. V vsakem športu pride čas, ko mlajši postanejo boljši. Sicer pa sem se v trojnem položaju na svetovnih pokalih letos dvakrat uvrstil v finale, tako da še vedno gojim upe, da mi bo uspelo tudi v trojnem. Je pa dejstvo, da nikoli ne bo tako, kot je bilo. Se je pa ta niša oziroma usmeritev v streljanje leže izkazala za zelo dobro, saj mi prinaša zelo dobre rezultate in kaže na to, da sem jo po krivem zanemarjal.

Že 21 let ste lastnik svetovnega rekorda v trojnem položaju z MK-puško. Takrat je bilo rečeno, da je to rekord za prihodnje tisočletje. No, to je že nekaj let tu, pa ga še vedno nihče ni prekosil. Čemu to pripisujete? Rezultat 1186 krogov je že takrat veljal za visok odskok. Že prej sem bil z rezultatom 1179 krogov svetovni rekorder, leta 1992 pa sem rekord popravil še za celih sedem krogov. Približujejo se, nihče pa ga ne prekosi.

Ste bili za rekord kako nagrajeni? Finančno morda? (smeh) Ne. Strelstvo je glede nagrad bolj na amaterskem nivoju, za rekord pa sploh ne dobiš ničesar, razen če ti nagrado podeli Olimpijski komite, sicer pa ne.

No, dobili pa ste zapis na Wikipediji ... Ja, pa v Guinnessovi knjigi rekordov. Vse to je bolj za slavo, ta pa je minljiva.

Pred leti ste v intervjuju za Mladino izjavili, da je ljudem vseeno, kateri šport gledajo – pomembno je, da je nagradni sklad milijon dolarjev. Je to v strelstvu sploh realno? Še vedno trdim, da denar generira zanimanje in postane magnet za nove potencialne vlagatelje. To drži. Se mi pa zdi, da je vodstvo Mednarodne strelske zveze (ISSF) na tem področju nesposobno ali pa nezainteresirano za novosti. Vse niti želijo držati v svojih rokah ali pa se zavedajo, da bi v primeru komercializacije strelstva njihove funkcije ogrozili bolj sposobni ljudje. Mislim, da je to glavni razlog, da se strelstvo razvija prepočasi. Saj so poskusi, mislim pa, da je način, na katerega pristopajo k stvari, napačen.

Na Mednarodni strelski zvezi sedijo starejši gospodje. Kako je z zamenjavo generacij? Saj se menjajo, vendar na način, da vse ostane znotraj družine. Predlani umrlega generalnega sekretarja ISSF Horsta Schreiberja je nadomestil njegov sin Franz. Na sedežu ISSF v Münchnu je zaposlenih kar nekaj sorodnikov novega sekretarja. Sedež je seveda v hiši, ki je v lasti te družine. Skratka, dinastija. Nimajo povsem prostih rok, očitno pa dobro sodelujejo s predsednikom ISSF Olegariom Vazquezom Rañio, enim najbogatejših Mehičanov, ki ima 80 let. Mislim, da je kar precej za časom. No, verjetno sem tudi jaz že za časom in mladi razmišljajo drugače kot jaz, verjamem pa, da bi bile njihove zahteve po spremembah še bolj radikalne kot moje. Seveda pod pogojem, da bi jih kdo spustil blizu in da bi imeli pravico izraziti svoje mnenje.

Po poletnih olimpijskih igrah v Riu 2016 se obeta evaluacija vseh športov, eni se bodo olimpijski družini pridružili na novo, drugi se bodo morali posloviti. Menda ste tudi strelci že dobili opozorilo, da morate storiti nekaj, da bo streljanje bolj dinamično in zanimivo. Kako kaže? Gre za zahtevo Mednarodnega olimpijskega komiteja, zavito v celofan. Glavni motiv pa je profit. MOK je globalni koncern in kljub temu, da veliko govorijo o plemenitosti športa, je dejstvo, da so olimpijske igre ogromen posel za ljudi, ki sedijo v vodstvu MOK. To lahko sklepamo že iz podatka, da mora vsak udeleženec OI z nacionalnim olimpijskim komitejem podpisati posebno pogodbo, v kateri so zelo stroge omejitve glede reklamiranja. MOK s svojimi veliki sponzorji, ki v te projekte vlagajo stotine milijonov evrov, igra glavno vlogo. V ozadju se vrti ogromno denarja, in denar je glavni motiv, kar se je pokazalo že takoj po OI v Londonu, ko je MOK na čakalno listo postavil tudi rokoborbo, ki je na programu OI že vse od prvih olimpijskih iger moderne dobe leta 1896. Skratka, nobene sentimentalnosti, plemenitosti in tradicije, ampak samo profit. Glede na to, da je strelstvo med športi, ki MOK prinašajo najmanj profita, nam zagotovo preti nevarnost, da bi nas brezkompromisno odstranili, če bi našli ustrezno alternativo.

Osebno verjamem, da je tudi v strelskem športu mogoče ustvarjati profit za vlagatelje. Predsednik evropske strelske federacije je Vladimir Lisin, ki spada med štiri najbogatejše Ruse, njegovo premoženje ocenjujejo na okrog 25 milijard dolarjev. Nekaj je poskušal spremeniti na svojo roko, vendar je bil hitro deležen blokade Mednarodne strelske zveze. Ozadja ne poznam, vidim pa, da je vse, kar se spremeni, samo sebi namen. Razen pravil se za nas ni spremenilo nič, še vedno smo brez gledalcev in brez nagrad.

Tudi na večjih tekmovanjih gledalcev ni? Gledalci so edino na olimpijskih igrah, kjer je duh olimpizma drugačen. V Londonu smo imeli polne tribune. Bili smo zelo presenečeni.

Je res, da so strelcem zaradi televizijskih prenosov zaslonko za levo oko zreducirali, da bi lahko opazovali izraz na obrazu? Da, zato da bi se videl izraz tekmovalca, obrazna mimika, kar pa nima smisla, saj strelci čustev tako ali tako ne kažemo navzven. Smo bolj kameno lice.

Pa vendar ste med Zdravljico, ki so jo vam v čast odvrteli na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, povsem odkrito kazali čustva, celo solze. Po tem dogodku solz niste več javno kazali. Ja, pa saj nisem več ponovil takšnih dosežkov.

Zadnja leta vas pri streljanju ovira starostna daljnovidnost. Kako se spopadate s tem? Ja, to je zame precejšen hendikep, sam s sabo moram sklepati kompromise. Sicer nosim očala s progresivnimi stekli, kar pomeni, da se mi dioptrija zvezno spreminja, zgoraj je močnejša in spodaj šibkejša. Za na daleč imam dioptrijo −4,5, za blizu −2,75, to pomeni, da bi normalno videč človek s starostno daljnovidnostjo imel dioptrijo 1,75 plus. Ker pa moram v eni liniji videti tako prednji merek, ki je oddajen en meter, in tarčo, oddaljeno od deset do 300 metrov, nastajajo težave, ker v tej liniji ne morem izostrovati slike, tako kot včasih. Zato moram izbirati kompromisno dioptrijo med tem, da bi dobro videl na blizu, in tem, da bi dobro videl na daleč. Pri tem mi precej pomaga moj sponzor, kranjsko podjetje Alcom, kjer so mi izdelali kolekcijo teh stekel z manjšim korakom od običajnega. Še vedno pa povsem ostro ne vidim ne na blizu in ne na daleč, in to je hendikep. Če je svetloba slaba, imam velike težave, zato rezultati tako nihajo.

Pred OI v Londonu ste menda trenirali po šest ur dnevno. Pa zdaj? Ravnokar smo se vrnili s priprav s Slovensko vojsko, tako da ne treniram kaj dosti. Me pa že decembra v Italiji čakajo priprave z MK-puško. Z olimpijskim prvakom Niccolom Camprianijem se dogovarjamo, da bi se pripravljali skupaj. Tam bo tudi že pravi ritem, šest ur treninga dnevno.

Kaj najbolj trpi pri tem? Žena! Ker me ni doma. (smeh)

To že, bolj sem mislila na vaš organizem. Trudim se, da imam neko splošno kondicijo, za zdaj nimam večjih težav s poškodbami.

Je res, da se morate izogibati nogometu, zaradi hitrih štartov? Izogibam se športom, kjer se lahko poškodujem. Če bi delal nekaj, česar običajno ne počnem, bi lahko nastale mikropoškodbe mišic. Če imam "muskelfiber", ne morem umiriti puške. Ni te fine kontrole mišic.

Ali lahko razložite, kako se kljub vsem dejavnikom umirite? Ste v finalu OI, zadnji krog je pred vami, vi pa kameno lice. Težko je to narediti in težko je razložiti. Če si to že doživel, veš, kaj te čaka. Dokazal sem, da se znam umiriti, ko je pritisk zelo velik.

To pride z leti, z izkušnjami? Neko sposobnost sem zagotovo imel že prej, seveda pa tudi izkušnje prinesejo svoje. Imajo pa takrat vsi težave. Čas v finalu je bitka s samim seboj.

Pred olimpijskimi igrami v Londonu so vam iz vaše trgovine s strelsko opremo neznanci ukradli vašo puško. Menite, da je šlo za načrtovan rop ali naključje? Ste imeli zato velike težave? Imel sem rezervno cev, ki je bila zelo kakovostna, težava pa so bili dodatki, ki sem jih bil vajen in sem jih uporabljal že vrsto let. Pri kompletiranju nove puške so mi na pomoč priskočili prijatelji. Kolega iz Nemčije mi je denimo v neki "second-hand" trgovini našel merilno napravo, ki sem jo uporabljal, vendar je že 20 let ne izdelujejo več. Puško mi je uspelo skompletirati pravočasno.

Ravno zdaj na sodišču poteka postopek proti dvema storilcema. Mislim, da kraja ni bila naperjena proti meni osebno, ampak je šlo za dejanje iz koristoljubja.

Za prodajo? Ja. Puška je bila zaklenjena v kovčku in se je v trgovini znašla povsem po naključju. Ravno sem se vračal s predolimpijskega turnirja v Londonu, in ker nisem imel ključev skladišča, kjer sicer pod alarmom hranim orožje, je ostala v trgovini. Puška je bila za storilce kolateralna korist, zame pa kolateralna škoda. Obenem so mi odpeljali tudi avto, kar je bilo naključje, saj so bili ključi v predalu.

Če so našli storilce, so našli tudi vašo puško? Ne, nazaj sem dobil kup zračnih pušk, moje pa ni bilo med njimi.

Morda jo odkrijete na e-bayu. Mislim, da ne. Puška je tako specifična, da bi me vsak poznavalec poklical takoj, ko bi jo kje opazil. Ne vem, morda so jo nekje shranili za poznejše čase ali vrgli v Ljubljanico, da se znebijo vroče robe. Dejstvo je, da je ni mogoče prodati, niti se v javnosti hvaliti z njo.

Po Londonu in tretji olimpijski medalji ste dejali, da že pogledujete proti OI v Riu, češ da morate zaslužiti za pokojnino. Je upokojitev nekaj, kar težko pričakujete, ali jo želite odložiti na poznejši termin? (smeh)To sem rekel bolj za šalo. Streljanje je moj način življenja, še vedno sem ambiciozen, še vedno si želim zmagovati in zato veliko treniram, sicer bi bil že v zatonu.

Imate že v glavi predstavo, kako dolgo boste še vztrajali? Želje so, bomo pa videli, kako mi bo to uspevalo. Že za OI v Riu bo težko priti do kvote. Sistem je zahteven. Prve kvote bodo že na svetovnem prvenstvu v Granadi, verjetno jih bo doseglo prvih pet ali na svetovnih pokalih prva dva. Ni pa dosega kvote zame nekaj lahkega ali samoumevnega.

Morda dobite posebno vabilo. Se dogaja. Tudi lahko, vendar pa pri ISSF nisem preveč priljubljen, tako da na tega jokerja ne računam.