SiolNET. Sportal Drugi športi
4,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Tone Škarja (1937 - 2020)

Odšel je velikan slovenskega alpinizma Tone Škarja

4,90

termometer

Tone Škarja
Tone Škarja je leta 1979 prejel Bloudkovo nagrado za dosežke v aplinizmu. Opravil je preko 500 alpinističnih vzponov, od katerih jih je več kot 20 prvenstvenih. Udeležil se je več odprav v tuja gorstva, na katerih od teh je bil tudi vodja odprave. Foto: Klemen Korenjak

V 84. letu je umrl slovenski alpinist, gorski reševalec in pisatelj Tone Škarja. Z alpinizmom se je ukvarjal od leta 1956 in opravil več kot 1000 vzponov, od tega 30 prvenstvenih. Med njimi so bili tudi nekateri izmed najbolj odmevnih v zgodovini slovenskega alpinizma. Leta 1979 je prejel Bloudkovo nagrado, postal je tudi prvi prejemnik nagrade za življenjsko delo v alpinizmu.

Tone Škarja Sportal "Zakaj bi nekdo praskal po skalah in lezel tam, kjer ni nobenega življenja?" #intervju

Tone Škarja je velikan slovenskega alpinizma. Bil je vodja številnih alpinističnih odprav, tudi tiste najbolj znamenite iz leta 1979, ko sta slovenska alpinista Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta, je premierni dobitnik nagrade za življenjsko delo na področju alpinizma. Skupaj z Alešem Kunaverjem je bil glavni tvorec izjemno uspešne slovenske himalajske zgodbe

Človek, ki je bil dolga leta marsikomu trn v peti, je več kot 30 let načeloval Komisiji za odpravo v tuja gorstva, deset let bdel nad Gorsko reševalno službo Kamnik in bil podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Kot je zapisal alpinist Peter Mežnar, zaradi preveč poštene in neposredne besede za predsednika tako ali tako ni bil primeren.

Bil je pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Po padcu v Triglavski steni leta 2007 je kmalu izgubil alpinistično moč. Po tem dogodku je v hribe le še hodil, plezal ni več.

Škarja, ki je živel v Mengšu, je bil član planinske organizacije od leta 1951. Z alpinizmom se ukvarjal od leta 1956. Opravil je prek 1000 alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot 30 prvenstvenih.

Bil je vodja legendarne odprave leta 1979, ki je pred zahodnega grebena prišla na Mt. Everest, na streho sveta, ter je dolgo časa vodil slovenski alpinizem, da je prišel v svetovni vrh.

Tone Škarja Foto: Urban Urbanc/Sportida

Viki Grošelj: Novica o njegovi smrti me je pretresla

"Novica o njegovi smrti me je zelo prizadela in pretresla, a me obenem ni našla povsem nepripravljenega, ker je bil že nekaj časa bolan. Bil je tvorec in je vlekel voz uspehov slovenskega alpinizma ter bil mentor generacijam na številnih področjih," je povedal Viki Grošelj, Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin.

Škarja je sodeloval v številnih odpravah in bil velikokrat njihov vodja. Kot član odprave Mt. Everest je leta 1979 prejel Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje za šport. Skupaj z Alešem Kunaverjem je bil glavni tvorec izjemno uspešne slovenske himalajske zgodbe.

"Malo še zbiram vtise ... Skupaj sva bila na desetih himalajskih odpravah, večinoma je bil on vodja, nekajkrat pa sem bil jaz. Veliko časa sva preživela skupaj od leta 1979, od legendarnega vzpona prek zahodnega grebena na Everest. To je postala najpomembnejša jugoslovanska odprava in Škarja je bil glavni tvorec tega uspeha. Vse niti je imel tedaj v svojih rokah. Po tem se ga bomo na prvi pogled najbolj spominjali. A je njegov pomen seveda neprimerno večji," je pojasnil Grošelj.

Tone Škarja Foto: Klemen Korenjak

"Bil je dobra duša in varuh slovenskih odprav v tuja gorstva."

Škarja je bil od leta 1968 do 1978 načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. Potem pa je bil od leta 1979 do 2013 je vodil komisijo za odprave v tuja gorstva pri PZS. Več kot osem let je bil tudi podpredsednik PZS (1998 - 2011).

"Njegova veličina se je pokazala po letu 1984, ko se je ponesrečil Kunaver. Tedaj se je sam vpregel na čelo našega himalajskega voza in dosegel, da je šlo na pot ogromno slovenskih odprav. Pa ni bil vedno del njih ali na koncu vodja. Veliko jih je le omogočil, bil je dobra duša in varuh naših odprav v tuja gorstva. Naredil je ključne stvari, da je slovenski alpinizem v devetdesetih letih prešel iz širšega svetovnega vrha v njegovo špico," je še spomnil Grošelj.

Škarja je bil je pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja, velik je bil njegov delež tudi v planinski publicistiki. "Brez dvoma je njegov prispevek neizmeren tudi pri vzgoji, publicistiki, gorskemu reševanju, bil je mentor generacijam na številnih področjih," je izpostavil Grošelj.

Citati iz intervjuja leta 2014, ko je postal prvi prejemnik nagrade za življenjsko delo v alpinizmu:

Včasih sem se precej potapljal na dah, pa veslal s kanujem, in to daleč med otoke. Ko sem nekoč nekje prebral, da bi se po predpisih moral redno javljati na kapitanijo, me je kar zvilo. Jaz pa sem bil bolj kot nekakšen Indijanec.

Po eni strani je bil Humarjev Daulagiri in spremljanje odprave prek interneta za popularizacijo alpinizma dobra stvar, po drugi strani pa so ljudje dobili izkrivljeno sliko. Tistega, kar vidimo na internetu, ni mogoče ponavljati. Prenos gor ali dol, navsezadnje je plezalec sam v steni in tveganje je enako. Humar je steno še vedno moral splezati sam!

Tomaž Humar je bil izrazito dvojna osebnost in v pismu je v bistvu priznal, da vse, kar je delal, ni bilo vedno le v njegovem interesu.

Kar zadeva moje otroke, sta oba rada plezala, še posebej sin. Moški imajo več raziskovalne žilice kot dekleta. Sin še vedno pleza, vendar le za svoje veselje. Pred leti je dobil občutek, da se mu bo nekaj zgodilo, če bo nadaljeval, zato je prenehal. Jaz tega občutka nisem imel nikoli, niti nisem razmišljal o tem. Preprosto voziš po svojih najboljših sposobnostih in s tem zaupaš v svojo pot.

Težko je bilo, tudi plaz me je odnesel, vse mogoče se mi je dogajalo, ni pa me to tako zaznamovalo. Je pa res, da je konec mojega plezalnega obdobja pomenil prav padec, in sicer v Triglavski steni leta 2006. Pri padcu sem si huje poškodoval ramo, strgal ramenske vezi, temu je sledilo bolnišnična okužba, uživanje precej močnih antibiotikov … Vse to se počasi pozna na organizmu in tudi moja plezalna moč je tako počasi uplahnila.

Alpinisti veliko premišljujejo, pa ne zato, ker bi imeli preveč časa. Tudi v podzavesti nenehno tehtaš vprašanja, zakaj. Gre za zanimivo, stalno soočanje z lastno identiteto. Po eni strani je alpinizem čisto nekoristno delo. Zakaj bi nekdo praskal po skakal in ledu, lezel tam, kjer ni nobenega življenja, lahko ga kvečjemu izgubiš.

Na začetku službovanja je bilo teh odsotnosti manj, nato malce več. Mislim pa, da so bili kar ponosni, da imajo v svoji sredini himalajca. Sčasoma je postajalo vedno težje in večkrat sem se odpovedal kandidaturi za kakšno delovno mesto, ker potem ne bi imel čiste vesti, ko bi se podal na odpravo.

O ženi: Spoznala sva se, še preden smo se prvič podali v francoske Alpe, tako da verjetno ne. Alpinizem je namreč take vrste šport, kjer te en cilj potegne v drugega in kar naenkrat si tam, kjer si nikoli nisi mislil, da boš.

 

Tone Škarja Sportal Alpinist Tone Škarja častni član Planinske zveze Slovenije

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 58
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin