SiolNET. Sportal Sportal +
1,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Andrej Štremfelj o pokojnem Tonetu Škarji

"Znal je ošvrkniti tako, da smo se zamislili."

1,34

termometer

Pokojni Tone Škarja, alpinist, gorski reševalec, nadarjen in oster pisec, ter vodja kar 13 alpinističnih odprav, med drugim tudi tiste legendarne odprave na Everest iz leta 1979, na kateri sta se Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Jugoslovana in Slovenca povzpela na vrh najvišje gore sveta, je bil globoko razmišljujoč človek, se spominja Štremfelj. Štiriinšestdesetletni Kranjčan je Škarjo prvič srečal prav v okviru odprave na Everest, ki še danes velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Škarja je umrl dva dni pred 41. obletnico nepozabne odprave.

Andrej Štremfelj je Toneta Škarjo spoznal leta 1979, pred odpravo na Everest. Prvič in hkrati zadnjič sta skupaj plezala leta 2002, ko je Štremfelj s plezanjem z različnimi plezalci obeležil 30-letnico svojega alpinističnega udejstvovanja. Fotografija je bila posneta po koncu skupnega plezanja v Herletovi smeri v Ojstrici. Andrej Štremfelj je Toneta Škarjo spoznal leta 1979, pred odpravo na Everest. Prvič in hkrati zadnjič sta skupaj plezala leta 2002, ko je Štremfelj s plezanjem z različnimi plezalci obeležil 30-letnico svojega alpinističnega udejstvovanja. Fotografija je bila posneta po koncu skupnega plezanja v Herletovi smeri v Ojstrici. Foto: osebni arhiv
Se spomnite, kdaj ste prvič srečali Toneta Škarjo?

Da, prvič sem ga srečal leta 1979, in sicer v okviru odprave na Everest, ki jo je Tone vodil, že prej pa sem ga seveda spremljal kot avtorja določenih smeri, ki sem jih tudi sam preplezal.

Spomnim se, da je bil v času odprave na Everest star skoraj točno dvakrat toliko kot jaz … jaz sem jih imel 22, on pa je bil blizu 44.

Tone je bil kot vodja odprave naš general – odpravo pogosto primerjam z vojsko –, mi pa njegova vojska.

Seveda se je obkrožil še z nekaj ljudmi, ki jim je najbolj zaupal, ti so bili odgovorni za področje financ, hrane, opreme, vsi preostali pa smo bili vojska. In če je Tone nekaj rekel, je tako tudi bilo.

Nikomur izmed nas niti na kraj pameti ni prišlo, vsaj meni ne, da bi mu ugovarjal. To, kar je rekel vodja odprave, to je bilo na odpravi zakon.

Ker nas je bilo v odpravi zelo veliko in smo bili mi na hribu, on pa v baznem taboru, se je po radijski zvezi z njim večino časa pogovarjal Nejc (Zaplotnik, op. p.), tako da takrat nisva imela veliko stikov.

Zdelo se mi je, kot da bi okrog sebe postavil nek zid. Tudi sicer se mi je zdelo, da ljudem zlepa ni pustil blizu. Vedno je ohranjal neko distanco, za katero je menil, da je primerna.

Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta 13. maja 1979 kot prva Jugoslovana in Slovenca dosegla vrh Everesta. Na najvišjo goro na svetu sta se povzpela po prvenstveni smeri, čez zahodni greben. Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta 13. maja 1979 kot prva Jugoslovana in Slovenca dosegla vrh Everesta. Na najvišjo goro na svetu sta se povzpela po prvenstveni smeri, čez zahodni greben. Foto: arhiv Andreja Štremflja

No, pozneje, ko pa sva se zbližala, je tudi ta distanca izginila in lahko sva se pogovarjala res o prav vseh temah. Od leta 1986 sva se tikala. Saj veste, razlika v letih sčasoma skopni oziroma se je več ne čuti, kljub temu da v resnici ostaja enaka.

Skupaj sva se odpravila tudi v izvidnico za vzpon na Šiša Pangmo in spomnim se, kako navdušen sem bil, da me je povabil s sabo. Skupaj sva razmišljala, kako naj bi bila ta odprava (leta 1989, op. p.) videti in na koncu je tudi taka bila. 

Enega od koledarjev Planinske zveze Slovenije s fotografijami Toneta Škarje hranijo v Planinskemu muzeju v Mojstrani. Enega od koledarjev Planinske zveze Slovenije s fotografijami Toneta Škarje hranijo v Planinskemu muzeju v Mojstrani. Foto: Ana Kovač

Omenili ste distanco ... Vama je z Nejcem Zaplotnikom leta 1979 dal vedeti, da sta z vzponom na Everest po prvenstveni smeri, prek do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena, dosegla nekaj res izjemnega?

Absolutno! Znal je pohvaliti, čeprav je do mene nekaj časa gojil nekoliko nenavaden odnos, ni čisto dobro vedel, kdo sem in kaj delam.

Bil je zelo pronicljiv in vedno si ga moral zelo podrobno poslušati, saj je znal marsikaj povedati med vrsticami.

"Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi."

S temi besedami se je Nejc Zaplotnik 13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času, po radijski zvezi javil v bazni tabor, vodji odprave Tonetu Škarji.

Ravno pred kratkim sem prebiral nek star dnevniški zapis z odprave na Šiša Pangmo …

Tonetu takrat ni šlo v glavo, da sem bil po treh dneh na gori v alpskem slogu še tako svež, in mi je dejal, da si je mislil, da bi jaz kot učitelj telovadbe lahko v prostem času malo več pozornosti namenil prodaji koledarjev planinske zveze (Škarja je bil tudi urednik Obvestil PZS, Planinskega vestnika in planinskega koledarja, op. p.), ampak ga ne, da pa je očitno, da vmes zelo pridno treniram in se zavedam, zakaj grem na odpravo in tam naredim res dober rezultat.

To je bila zanimiva pohvala, tako malo spotoma.

Tone Škarja Sportal "Zakaj bi nekdo praskal po skalah in lezel tam, kjer ni nobenega življenja?" #intervju

Leta 2014 je v intervjuju za naš medij dejal, da ste mu rekli, da se z vsake odprave vrne bolj siv ... Se spomnite tega?

Ne (smeh, op. p.) … Je pa zanimivo.

Po čem se ga boste še spominjali? Omenili ste njegovo pronicljivost. Spomnim se, da mi je nekoč poslal sporočilo, naj posvetimo nekoliko pozornosti poplavam v Indiji. Zelo pozorno je spremljal svet okoli sebe.

Zelo. Napisal je vrsto družbeno-kritičnih pisem za časopis Delo. Marsikaj je znal pokritizirati in postaviti na svoje mesto. Tako dogajanje v svetu kot v alpinizmu.

Če se mu kaj ni zdelo prav, je na to tudi opozoril. Znal je ošvrkniti tako, da smo se zamislili.

Pri njem sem občudoval to, da ni poznal zamer. Tudi če se z nekom ni strinjal, je z njim povsem normalno komuniciral tudi naprej.

Spomnim se, da samo enkrat nisva bila na isti valovni dolžini, ni pa to niti malo motilo najinega odnosa.

Skoraj je bil še boljši. Na zadnji podelitvi cepina za najboljše dosežke v alpinizmu, februarja letos, sva sedela skupaj in se res veliko pogovarjala.

V zadnjih letih je fizično res presenetljivo hitro opešal, umsko pa je bil še vedno bister tako kot nekdaj. Bil je res razmišljujoči človek, z izrednim darom za pisanje.

Škarja in Štremfelj lani pri predsedniku Borutu Pahorju ob 40-letnici vzpona na Everest. Škarja in Štremfelj lani pri predsedniku Borutu Pahorju ob 40-letnici vzpona na Everest. Foto: Mediaspeed

Lani sem ob obletnici vzpona na Everest po 30 letih ponovno prebiral njegovo knjigo Everest in se mi je zdela res zelo dobra. Ne samo, da so v njej številni faktografski podatki, tako se je namreč nekoč pisalo o odpravah, ampak je vmes vpletal tudi svoja razmišljanja in jih povezoval z različnimi dogodki v preteklosti.

No, knjiga z naslovom Po njegovi sledi: Alpe-Kavkaz-Himalaja (2011) se mi zdi pa še boljša.

Kdaj sta zadnjič skupaj plezala?

Leta 2002, ko sem proslavljal 30. obletnico ukvarjanja z alpinizmom, sem plezal z različnimi plezalci in takrat med drugim na plezanje povabil tudi Toneta – takrat sva plezala edinkrat v življenju. Ni bil več tako rosno mlad (65 let, op. p.), a je vseeno pristal.

Plezala sva v Herletovi smeri v Ojstrici, kar sploh ni lahka smer, a jo je zelo dobro odplezal. Res sva se imela lepo.

Tone Škarja se je z alpinizmom začel ukvarjati leta 1956, med letoma 1968 in 1978 je bil načelnik Gorske reševalne službe postaje Kamnik, od leta 1993 pa tudi gorski vodnik. Sodeloval je na osemnajstih alpinističnih odpravah, petkrat je bil član odprave, trinajstkrat pa njen vodja, so sporočili s PZS.

Odprave, na katerih je sodeloval, so: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998) in Ama Dablam (2005).

Tone Škarja ni bil le eden izmed vodilnih plezalcev v šestdesetih letih, temveč je bil skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe, so zapisali na PZS.

Bil je prejemnik Bloudkove plakete za življenjsko delo v športu (2011) in nagrade za življenjsko delo v alpinizmu Komisije za alpinizem PZS (2014), lani pa je postal častni član PZS.

Plezal je vse do leta 2007, ko je v Triglavski steni grdo padel in kmalu izgubil alpinistično moč. Od takrat je v hribe le hodil, plezanje pa je opustil.

Umrl je v 84. letu starosti.

Kot je za STA povedal Viki Grošelj, Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin, je umrl zaradi bolezni.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin