Poziv Cerarju, poslancem in športnikom: Dovolj je manipulacij s slovenskim športom, ukrenite nekaj!

Objavljamo javno pismo Ota Giacomellija o klanih, interesnih skupinah in lobijih, ki želijo oblast in nadzor nad viri financiranja društvenega športa pri nas.
Poziv Cerarju, poslancem in športnikom: Dovolj je manipulacij s slovenskim športom, ukrenite nekaj!

Javni poziv športni javnosti, športnim delavcem, predsedniku vlade, ministrici za izobraževanje, znanost in šport, poslanskim skupinam v DZ in svetnikom DS!

PREDLOG NOVEGA ZAKONA O ŠPORTU: In dubiis libertas – v dvomljivih rečeh odloča svoboda!

Razen snovalcev predloga novega zakona o športu na direktoratu za šport MŠZŠ so le še redki poznavalci materije prepričani, da je zrel za resno javno obravnavo, kaj šele za skorajšnji sprejem v parlamentu. O zagatah piscev zakona priča že dejstvo, da je novi predlog še znatno bolj ekstenziven kot veljavni. Vse to prav tako po svoje priča o zagatah tistih, ki so ga pripravljali.

Javna razprava – enosmerna komunikacija Celo predsednika OKS-ZŠZ je na nedavni predstavitvi predloga (Klub Maxi, 30.1.2016) zmotilo, ker posega celo v denar Fundacije za šport (FŠO). To namreč ni denar države, temveč denar, ki ga je država z zakonom o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) odstopila športni civilni (!) družbi oz. civilno-društvenim športnim organizacijam. Redki posamezniki, ki so si tako kot na primer prof. Tomo Levovnik, zares vzeli zajeten čas, potreben za pretres predloga, so nanizali kopico pripomb in dodatnih predlogov. Takega napora pa od večine amaterskih športnih delavcev, tudi zaradi zahtevnosti materije, preprosto ni mogoče zahtevati.

Tako kot praviloma že v preteklosti ob podobnih primerih se je zato javna razprava vnovič pretvorila v »enosmerni dialog«, ki ga diktira hibridni javni /državni in občinski/ sektor (tudi njegov športni izsek je skrajno predimenzoniran v primerjavi z vsemi drugimi evropskimi državami!), in je kontaminiran z mnogimi prvinami incesta: je hkratni »načrtovalec svojih nalog in programa, njegov naročnik, izvajalec in nadzornik, plačnik in zastopnik financerja ter skrbi tudi za svoj marketing« (povzeto po prispevku dr. E. Pirkmajerja /Išče rešitve. Pa razume?/ v pismih bralcev, Delo, 30.1.2016).

Takšen »enosmerni promet« je že v devetdesetih letih uvedel tedanji državni sekretar za šport dr. Janko Strel in ker se je obnesel, se ga oklepajo tudi vsi njegovi nasledniki, ne glede na to, kateremu klanu Fakultete za šport so pripadali ali še pripadajo. Kar zadeva šport, so praviloma prek različnih linij »infiltrirani« tudi v odločujoče organe nacionalnih športnih zvez ter OKS-ZŠZ, občinske zavode za šport (eni in drugi pogosto obenem opravljajo vlogo delegatov občinskih in nacionalnih (strokovnih) športnih zvez v skupščini OKS-ZŠZ), da sveta FŠO in vladnega strokovnega sveta niti ne omenjam. Pobude civilne športne sfere je tako mogoče sproti blokirati.

Utrjevanje oblasti nad športom in njegovimi viri financiranja Ob prevladujočem konformizmu vodilnih športnih funkcionarjev (med katerimi so kar številni privrženci omenjenih interesnih skupin!) na ta način zlahka uveljavijo večino njihovih interesov. Z obilno asistenco bivšega predsednika OKS-ZŠZ dr. Janeza Kocijančiča so dr. Strel et consortes nadeli uzdo društvenem športu že v devetdesetih letih (ZŠ, 1998; nacionalni program športa, 2000). Z novim predlogom zakona in že sprejetim NPŠ se ta zgodba samo nadaljuje. »Kadija tuži, kadija sudi!« Skoraj isti krog ljudi, ki je akte pripravljal, jih je denar – za zajeten denar – tudi analizirali in pripravil nove! Medtem pa so se mnogi samo presedli z enega na drug stolček. Najbolj izrazit in svež primer načrtnega »presedanja« v tem pogledu je kajpak zdajšnji (novi) generalni sekretar OKS-ZŠZ dr. E. Kolar, bivši direktor direktorata za šport MIZŠ.

Naj se vrnem k obravnavanemu predlogu novega ZŠ! Kdor vsaj približno pozna problematiko, ga bo v oči takoj zbodla Levovnikova - strnjeno povzeta - ugotovitev, da gre pri vsem tem le še za nov poizkus oz. nadaljevanje utrjevanja oblasti interesnih skupin, lobijev in posameznikov nad športom civilne družbe ter njegovimi sistemskimi viri financiranja. Pri tem seveda s pridom izkoriščajo obsedenost države nad regulacijo vsega in vsakogar ter skrajno nenaravno umestitev civilnega (društvenega) športa v sklop ministrstva za izobraževanje oz. šolstvo.

Na prvi pogled se morda ta povezava izobraževanja in športa res zdi smotrna, ker smo je vajeni še iz časov socializma, ko pa je bila vloga tega resornega organa v zadnjih dveh desetletjih pred osamosvojitvijo Slovenije, kar zadeva društveni šport, tako rekoč marginalna. Omeniti pa kaže, da je ta vladni resor podpiral ustanavljanje šolskih športnih društev, pozneje je dajal zavetje komiteju za telesno kulturo in je bil podporni mehanizem ob ustanovitvi (samoupravnih) telesnokulturnih skupnosti (TKS, 1973). Društveni šport je, čeprav z (relativno majhnimi) dotacijami države in komun, deloval skoraj povsem avtonomno. Po emancipaciji vsiljena vrnitev športa v senco mastodonta Ko je ta avtonomija s telesnokulturnimi skupnostmi (TKS) in samostojnim virom financiranja dobila še gmotne temelje, je razvoj športa v Sloveniji dobil nov zamah in izjemen razvojni pospešek ter je tudi zato v dobri kondiciji dočakal osamosvojitev Slovenije. O vseh ključnih, zlasti gmotnih vprašanjih in razvojnih usmeritvah so odločale (dvodomne) skupščine osrednje republiške in (61) občinskih TKS. V republiški in občinskih koordinacijah družbenih dejavnosti je potekal le »boj« za njihove deleže v bruto osebnih dohodkih (BOD) zaposlenih. Zelo »totalitarno«, kajne?

Vrnitev društvenega športa v okrilje države in občin po osamosvojitvi, predvsem pa v resor izobraževanja, je bila zagotovo ponesrečena izbira. Velik korak nazaj v primerjavi z emancipacijo, ki jo je šport doživel z ustanovitvijo TKS! Društveni šport, ki je z vidika posameznikov (članstva) stvar popolnoma svobodne izbire, je našel prostor v senci izobraževanja, primerjalno pravega mastodonta, ki je »po defaultu« zakonsko reguliran. Z obvezno športno vzgojo vred!

Priložnost, ki se je ponudila, so lobiji s FŠ in njihovi zavezniki pograbili kot dragoceno darilo. Namesto da bi, kot bi kdo pričakoval, bivanje pod isto streho okrepilo partnerstvo med izobraževalno in športno sfero, je postopno »podržavljenje« športa na državni ravni in »poobčinjenje« v silno razmnoženih občinah športu prineslo samo okrnitev avtonomije oz. njegovo podreditev dejavnikom zunaj njega!

Kolateralna škoda tega procesa so med drugim povečini ugasla šolska športna društva in obglavljena športna vzgoja študentov na univerzi oz. fakultetah, da ne omenjam postopnega umikanja amaterskih športnih delavcev iz športa ter prevlado športne birokracije (spet pretežno iz vrst diplomantov FŠ!) na vseh ravneh, ki se napaja z duhom ZŠ in NPŠ.

Šport med kladivom in nakovalom Naj se zato vrnem k njima! Naj na kratko opravim z NPŠ! Takšen kot je zdaj, je nevzdržen hibrid! Prvič, ker so ga de facto in de iure oblikovali zunaj civilne športne sfero (in celo države) oz. lobi, ki ga je izoblikoval, manipulira z obema – s športom in državo! Drugič, ker vsiljuje civilni športni sferi (državljanom vseh starosti in socialnih skupin, povezanih v športnih društvih ter njihovih asociacijah vse do krovne - OKS-ZŠZ), kakšen naj bo njen program, čeprav je po naravi stvari nujno širši od državnega! Ta hibrid zdaj, tako pravijo snovalci novega ZŠ, potrebuje zakonske temelje, da bi ga lahko uresničevali!? Smešno! Če je novi NPŠ v nasprotju z obstoječim ZŠ, je do sprejetja novega (ukrojenega po meri sestavljavcev NPŠ) povsem ali vsaj le delno legalen!?

Organizirani šport civilne družbe je na ta način že debeli dve desetletji deležen »bombončkov«, ki se nato izkažejo za kladivo in nakovalo! Kdo je med njima, se ve, kdo suče kladivo, tudi! In zdaj k ZŠ! Vendar ne k podrobnostim, ker jih je v svojem odzivu že temeljito predstavil Tomo Levovnik in jih posredoval vsem, da tako rečem, vpletenim, ki bi jih torej lahko objavili vsaj na svojih spletnih straneh (OKS-ZŠZ, direktorat MŠZŠ, vladni strokovni svet, FŠO itn.). Ne bi škodilo, če bi se z njimi seznanili tudi pristojna ministrica, poslanske skupine državnega zbora in državni svet. Tudi za to, da se ne bodo pustili tako zlahka žejni pripeljati čez vodo, kot so se že nekajkrat!

Šport civilne sfere: prostovoljna in svobodna izbira ter avtonomija Poglavitno vprašanje, ki se zastavlja glede kodifikacije – absolutno na prostovoljnem sodelovanju zasnovane – avtonomne civilno-društvene športne dejavnosti, je, ali ne gre za contradictio in adiecto«?! Nasprotje pojmu samemu?! Seveda je! Navsezadnje, zaradi narave delovanja in usklajevanja povsem legitimnih posamičnih in skupinskih interesov v (športnih) društvih ter njihove horizontalne in vertikalne povezanosti v združenja in zveze, športna sfera (organizirani šport) sama ustvarja lastno regulativo. V tem smislu je z vidika naše zakonodaje načelno zavezana samo ustavi in (žal, slabemu) zakonu o društvih.

Če torej zaradi nekaterih razlogov in okoliščin športno zakonodajo vendarle potrebujemo, naj bo karseda restriktivna. ZŠ predvsem ne bi smel posegati v avtonomijo društveno organiziranega športa, temveč naj bi zrcalil izključno nesporni javni interes, da bi to področje delovalo optimalno z vidika zadovoljevanja športnih potreb državljanov. Podpiral naj bi torej plodno delovanje avtonomnega, samoupravno organiziranega društvenega športa nasploh in ne le njegovih izsekov oz. posameznih subjektov (društev, združenj, zvez) bodisi po poljubni izbiri države bodisi na podlagi zakonsko opredeljenih selekcijskih meril. Pri tem zaradi nujne poenostavitve namenoma puščam ob strani neorganizirane oblike športne (gibalne) aktivnosti državljanov kot tudi vprašanja reprezentativnosti, legalnosti in legitimnosti ter verodostojnosti, ki jo subjektom društvenega športa lahko zagotavlja samo nesporno ugotovljivo in dokazljivo članstvo osnovnih celic (društev), združenj in asociacij ter opravilna sposobnost njihovih organov. Za svojo reprezentativnost, legalnost in legitimnost ter verodostojnost mora poskrbeti organizirani šport sam! Tudi s svojo lastno regulativo! Navsezadnje ga k temu zavezujeta tudi vključenost v mednarodni šport ter predstavljanje države na tem področju. Če so torej država in občine v skladu z javnim interesom, čeprav v okviru svojih zmeraj politično in ekonomsko opredeljenih (omejenih) lastnih možnosti, pripravljene (so)financirati organizirani šport ter zaradi izvajanja proračuna potrebujejo zakonske podlage, naj to svojo voljo opredelijo z

ZAKONOM O PODPORI ŠPORTU

(ZPŠ) in ne ZAKONOM O ŠPORTU. Bistvena ni formalna razlika v poimenovanju, temveč že na prvi pogled tudi vsebinska: kodifikacijo prostovoljne in avtonomne športne dejavnosti, ki je – kot že rečeno – nasprotje pojmu samemu, namreč v tem primeru zamenja opredelitev in ovrednotenje ključnih podpornih (in nekaterih zaščitnih) mehanizmov, s katerimi bo organizirani šport lahko kar najbolj uspešno uresničeval (tudi) javni interes in navsezadnje tudi izpričan interes države in občin na tem področju.

Kaj v krovni ZPŠ, kaj v področne zakone? Samo organizirani šport sam lahko izvorno opredeli svoje avtonomne programe in ponudi državi ovrednotenje ključnih podpornih mehanizmov, s katerimi bo z njeno podporo uresničeval tudi javni interes na tem področju. Na ta način bi bilo možno izoblikovati realne podlage za pogajanja med športno sfero ter državo oz./in občinami (občinskimi sveti oz./in župani) o obsegu javnih sredstev za (so)financiranje oz. uresničevanje letnih in – če le mogoče – tudi vsaj srednjeročnih načrtov organiziranega športa na obeh omenjenih ravneh.

Kajpak se zastavlja vprašanje, katere podporne mehanizme je smiselno sistematično opredeliti v krovnem zakonu o podpori športu in katere v področnih zakonih (zdravstvo, delovna, davčna zakonodaja itn. itn.). V vsakem primeru bi moralo biti v ZPŠ nedvoumno zapisano, s katerimi podpornimi mehanizmi in v kakšnem časovnem okviru je država pripravljena (odločena) podpirati organizirani šport. Prav tako, katere prvine (podporne mehanizme) je sistematično vgradila v ZPŠ in katere v področne zakone z roki za uveljavitev še odprtih rešitev vred.

Dobre rešitve so običajno takšne, ki so relativno trajno uporabne in jih je mogoče, če tako narekujejo spremenjene okoliščine, razmeroma prožno in preprosto izboljševati, ne da bi z vsako izboljšavo postavljali pod vprašaj ves sistem. Zlasti pa je slabo, če ovirajo ali onemogočajo snovanje in sprejemanje strateških dokumentov, s katerimi se mora tudi organizirani šport prožno odzivati na zahteve časa in spremenljive razmere in izzive. In jih znati ponuditi državi in občinam, na primer v obliki »športnopolitičnega dokumenta«, naravnanega na 7-letno obdobje, kot to s pridom počnejo Norvežani, najbrž najbolj športni narod Evrope in sveta.

Nekaj o praksi drugod po Evropi Slovenija je majhna država, zato njen organizirani društveni šport na potrebuje zdajšnje hibridne institucionalne nadgradnje, kakršna se je razbohotila po osamosvojitvi (MIZŠ z direktoratom za šport, FŠO, vladni strokovni svet, športu v marsičem neupravičeno nadrejena FŠ, zavodi za šport itn.). Povsem bi ji zadostoval, na primer, vitek urad za šport z državnim sekretarjem oz. direktorjem pri predsedniku vlade (ki bi bil torej tudi minister za šport!), kakršen je še do nedavnega plodno in smotrno bdel nad športom v (zvezni državi!) Avstriji. Slovenija zaradi omenjenih okoliščin tudi ne potrebuje vseobsežne zakonske regulative, kakršno je oblikovala, na primer, centralistično organizirana francoska država (vseobsežen športni kodeks), ki pa je za njegovo uveljavitev zagotovila tudi nesorazmerno velika sredstva. Poseben in za nas povsem neuporaben primer je Italija, kjer je država organizirani šport z zakonom že leta 1942 zaupala paradržavnemu nacionalnemu olimpijskemu komiteju (CONI).

Slovenija prav tako ni zvezna država, kot na primer Avstrija, kjer imajo poleg zveznega tudi vse avstrijske dežele zakone o podpori športu. Švica, konfederacija kantonov, ima podobno zelo preprost zvezni ZPŠ (Sportförderung Gesetz). Zvezni urad za šport (Bundesamt für Sport) ima sedež v zveznem športnem centru Magglingen, kjer je domuje tudi Visoka športna šola, ki izobražuje strokovne kadre za potrebe organiziranega športa pa tudi šolsko športno vzgojo. Urad in šola sta torej podporna mehanizma švicarskega društvenega športa! Po drugi strani ZR Nemčija nima zveznega zakona o podpori športu kot Avstrija, a ga vendarle izdatno finančno podpira (neposredno s sofinanciranjem Nemške olimpijske športne zveze /DOSB/, športnimi enotami Bundeswehra in Grenzpolizei itn.). Odbor za šport Bundestaga bdi nad dogajanjem in je po posvetovanju z DOSB glavni predlagatelj ukrepov in finančne podpore nemškemu športu na federalni ravni.

Zakone o podpori športu (ZPŠ) so sprejele kmalu po združitvi Nemčije vse tako imenovane nove nemške zvezne dežele in so z njimi močno olajšale integracijo njihovega športa v povsem spremenjene institucionalne in socialne razmere. Zaradi tega v to smer že pogledujejo tudi stare nemške zvezne dežele. V skandinavskih državah (Danska, Norveška, Švedska) so osrednje športne organizacije (nacionalne športne konfederacije in olimpijski komiteji) neposredne sogovornice oz. partnerice države. Samo v nekaterih bivših socialističnih vzhodnoevropskih državah je tako kot v Sloveniji ali na Hrvaškem država šport obdržala v domeni ministrstva za šolstvo oz. izobraževanje. Skrajno strnjeno predstavljeni primeri tuje prakse so vendarle lahko kar dobra orientacija, kakšne rešitve bi bile glede na športno kulturno sorodnost na eni strani ter fizične razsežnosti slovenskega organiziranega športa z okroglo 150-letno tradicijo (če za izhodišče vzamemo ustanovitev Južnega sokola leta 1863) ter slovenske države na drugi primerne za naše družbeno in socialno okolje. Z nekaj ustvarjalnosti bi bilo iz predstavljenih zgledov in minulih lastnih izkušenj zagotovo mogoče izoblikovati kar najbolj preproste, vitke, smotrne ter učinkovite rešitve tako kar zadeva institucionalno nadgradnjo slovenskega organiziranega športa kot tudi podporne zakonske rešitve za šport. Pri tem mora biti ključno merilo, da bodo razvoj društvenega športa spodbujale in podpirale, ne pa dušile pisane oblike prostovoljnega angažiranja in sodelovanja državljanov v njem. In dubiis libertas – v dvomljivih rečeh odloča svoboda!

Javni poziv športni javnosti, športnim delavcem, predsedniku vlade, ministrici za šport, poslanskim skupinam v DZ in svetnikom DS! V nastalih okoliščinah, ko se niti osrednja oz. krovna organizacija slovenskega športa, OKS-ZŠZ, ki jo prav tako že več kot dve desetletji – tudi v imenu države – mrcvarijo interesni lobiji, skupine in posamezniki, ni več zmožna decidirano in enotno odzvati na nov poizkus podreditve in utrditve nadzora nad viri (so)financiranja športne dejavnosti, je povsem utemeljen poziv slovenski športni javnosti, športnim delavcem, organizatorjem, športnicam in športnikom strokovnim delavcem v organiziranem športu, predsedniku vlade, ministrici za šport, poslanskim skupinam DZ in svetnikom DS, da s skupnimi močmi zaustavijo nadaljnje spodkopavanje temeljev slovenskega športa civilne družbe!

Treba se je upreti in zaustaviti vsiljeno enosmerno komunikacijo in inscenacijo benignih javnih razprav o vitalnih problemih in dokumentih slovenskega organiziranega športa, v katerih veljajo samo volja in interesi (ne argumenti!) snovalcev dokumentov oz. interesnih skupin, ki jih zastopajo. Spregovoriti mora utišana večina športnih delavcev civilne športne sferi, ki se letargično umika iz njenih vrst, ker so jo na cedilu pustili prav tisti, ki imajo demokracijo največkrat na jeziku.

Dovolj je manipulacij z dobronamerno večino, ki tvori slovensko športno gibanje. Nadejala se je strokovne podpore športu od ljudi z zvenečimi akademskimi naslovi ali/in avtoreklamiranimi referencami, a se je izkazalo, da jim največkrat ponujajo samo dimno zaveso, s katero prikrivajo resnične namere in interese.

Bilo bi prav, da ob tej priložnosti spregovorijo tudi športnice in športniki, tudi vrhunski, pa čeprav samo o tistih zagatah in čereh, s katerimi se ubadajo oz. naletijo nanje med svojo športno aktivnostjo. Slovensko športno gibanje in njegovi ključni akterji imajo vso pravico zahtevati reafirmacijo vrednot in načel na prostovoljnih temeljih ter svobodi izbire in sodelovanja zasnovanega organiziranega športa civilne družbe. In zahtevati debirokratizacijo hibridne nadstavbe slovenskega športa ter spoštovanje integritete in časti vseh sodelujočih.

Namesto birokratskega slepomišenja je treba uveljaviti resnično strokovno znanje in sposobnosti kot temelj za odgovorno ravnanje in odločanje pristojnih o vseh vitalnih interesih slovenskega športa, ki je v obravnavanem smislu socialni in ne kineziološki fenomen! Zakon o podpori športu je zagotovo tudi eno izmed orodij, s katerim naj si slovenski šport utira pot v lepšo prihodnost namesto v instrumentalizacijo po volji njemu odtujenih centrov moči.

Oto Giacomelli, upokojeni športni novinar

V Ljubljani, 6.2.2016

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano