Olimpionik, ki ga je Leon Štukelj označil za največjega telovadca Jugoslavije

Zdi se, da o 75-letnem Miroslavu Cerarju vemo skorajda vse. Da je bil bog konja, da je osvojil dve zlati olimpijski medalji na konju in bron na drogu ter cel kup evropskih in svetovnih naslovov, da se je na svetovnem prvenstvu v Pragi prvič v zgodovini zgodilo, da je občinstvo doseglo spremembo sodniške ocene (Cerar je takrat zmagal), da sta z zdaj že pokojno ženo Zdenko po spletu naključij ušla smrti v letalski nesreči na Korziki, da je njegov prvorojenec Miro trenutni predsednik slovenske vlade, da ima še hčerki Alenko in Vesno in par vnukov … Zato smo se skušali osredotočiti na tisto, kar je bilo javnosti do zdaj manj znano. In se pri tem povsem izogniti politiki.

Ste včeraj spremljali nogometno tekmo med Mariborom in Schalkejem (pogovarjala sva se v sredo, op. a.)? Sprašujem zato, ker ste bili v času svoje športne kariere pobudnik uvedbe nogometa v proces ogrevanja. Ja, malo sem. Zanima me vrsta športnih panog. Veste, tudi telovadci nismo bili omejeni zgolj na telovadna orodja in telovadbo. Že v mladinskih vrstah smo imeli v programu tudi atletske vsebine in večkrat tudi razne igre z žogo.

Z nogometom je pa tako. Ogrevanje pri telovadbi je lahko bilo zelo duhamorno. Tudi zato, ker so bile telovadnice mrzle, zato sem v proces ogrevanja vpeljal nogomet. Z njim sem zastrupil vse po vrsti, no, pa saj jih ni bilo težko. Hitro se je prijelo, kmalu pa so ga prevzeli tudi naši južni bratje, ki so ga bili še bolj vešči kot mi. Nogomet nam je služil kot igra za ogrevanje in sproščanje, pred tekmo smo ga igrali tudi z našimi tekmeci. Smo pa seveda pazili, da se nismo poškodovali.

Je bilo že včasih tako, da so bili določeni športi na seznamu prepovedanih v smislu preventive pred poškodbami? O, da. Nekateri trenerji ali funkcionarji so se bali, da se ne bi med igro nogometa poškodovali, a so počasi tudi to morali sprejeti. Vsi smo bili zelo široko športno osveščeni, telovadba nam je dala osnovo, s katero smo lahko tudi v drugih športnih panogah hitro osvojili znanje. Radi smo smučali, plavali, a tudi plavanje ni bilo preveč primerno. Tako kot nekatera gospodinjska opravila, ki smo se jim morali izogibati.

No, pa ste imeli izgovor. Tako je. Telovadci nismo smeli pomivati posode, saj bi si sicer preveč raznežili dlani, ki so, vsaj v našem primeru, okrepljene s plastjo močnejše kože in žulji.

Bolj spominjajo na usnje? Ja, kot bi bili najhujši delavci. Na bradlji in na drogu z nežnimi rokami nimaš kaj početi. Skratka, obstajala je določena bojazen, da se nisi kar na vrat na nos ukvarjal z nekimi dejavnostmi, smo bili pa dovolj zreli, da smo vedeli, kaj je dobro za nas.

Radi smo se ukvarjali predvsem s športi v naravi, saj smo bili večji del časa obsojeni na trening v telovadnici. Radi smo vadili na letnem telovadišču – tam so nekoč bili množični telovadni nastopi –, poleg telovadnice v Narodnem domu, ki je, mimogrede, nastala iz zapuščenega skladišča, konjušnice in kina.

Seveda tudi to ni bilo preveč preprosto. Drog se je na soncu lahko precej segrel, bradlje smo morali kar naprej premikati ven in noter.

Vaš trener Boris Gregorka je slovel kot precej strog trener. Bi rekli, da je vladal z vojaško disciplino? V gimnastiki je bila izredno pomembna skladnost. Se spomnite množičnih nastopov, kjer sta se poudarjali skladnost, lepota? Kako bi bilo videti, če bi vsak delal po svoje? Disciplina je bila ključna.

Kar pa zadeva vrhunsko gimnastiko … Šlo je za garanje in špartansko delo. Resnično smo morali biti vztrajni. Za vsak nov element je bilo potrebnih ogromno poskusov, še več padcev, bolečin in vse to moraš znati prenesti. Takrat nismo imeli nobenih varovalnih pripomočkov.

Ni bilo ne gimnastičnih jam, niti debelih blazin za vadbo novih, težjih elementov. Kdo je bil takrat vaše varovalo? Razen trenerjev hrbet, ki vas je nekoč rešil pri nerodnem doskoku z droga? Roke trenerja oziroma sotekmovalcev. Pri seskoku z droga sta te lovila dva kolega ali trenerja, vsak na eni strani. Pa seveda blazine. Je pa tako, da če padeš na napačen način, ti nobena blazina ne pomaga. Če imaš varovala, si več upaš, prej se naučiš novih elementov … Po drugi strani pa te strah in nezaupanje omejujeta in preprečujeta izvedbo prave zamisli.

Kako dolgo ste potrebovali, da ste se po padcu znebili strahu? Odvisno od človeka. Zoprno je, če se ti strah usede v zavest, ampak ko si mlad, ne razmišljaš toliko o tem.

Kako gledate na položaj gimnastike v Sloveniji? Imamo izredno uspešne telovadce, ki jih nihče ne pozna, pa veliko športnikov iz drugih disciplin s precej slabšimi rezultati, ki jih pozna vsak. Za primerjavo, ko ste se leta 1961 vrnili z evropskega prvenstva v Luksemburgu, kjer ste osvojili zlato v šesteroboju in na konju, so vas navijači pričakali na glavni železniški postaji v Ljubljani, predsednik Tito vas je sprejel po vsakem večjem tekmovanju, kasneje ste dobili najvišje državno odlikovanje Avnoj, in sicer kot prvi športnik. Gimnastika je takrat pomenila precej. Danes pa so naši telovadci deležni le sprejemov na novinarski konferenci in v matičnih klubih, ni pa nekega množičnega dogodka. Pozornost javnosti in medijev je res precej neenakomerno porazdeljena in to je seveda krivično. Garanje, kot je gimnastika, ki se za nameček pod nobenim pogojem ne more primerjati s finančno podporo in trenažnimi pogoji nekaterih drugih športnikov, bi moralo biti bolj cenjeno.

Tu je precej pomembna tudi vloga medijev, ki lahko naredijo ogromno škode ali koristi. Potem je tu še zanimanje sponzorjev in medijev. Kombinacija vsega tega.

Za lažjo primerjavo vrednosti gimnastike nekoč in danes bom navedla resnično anekdoto. Če danes omeniš, da tvoj otrok trenira gimnastiko, si kaj hitro deležen nasvetov okolice, da otroka raje preusmeri v nek drug šport, saj v gimnastiki ni denarja. Ja, taka miselnost prevladuje marsikje. Žal. Danes smo pretirano komercialno navdahnjeni. Po drugi strani pa mnogi ne upajo priznati, da je ravno gimnastika osnova za vse druge športne panoge. Ogromno športnikov prihaja iz sveta gimnastike, ki so se, potem ko so videli, da jim tukaj ne bo uspelo doseči zavidljive ravni, preusmerili v drugo športno panogo in bili tam izredno uspešni. Lepi primeri so Peter Lakota, državni prvak v alpskem smučanju, Brane Oblak, Tone Hočevar - Rifle, številni smučarji skakalci, danes pa tudi smučarji prostega sloga, športni plezalci …

Ne moreva niti mimo nogometašev, ki v žaru slavljenja zadetka pogosto izvajajo premet ali salto. Vse to izhaja iz gimnastike. Je pa v športu podobno kot v gospodarstvu. Nek izdelek se komercialno dobro prodaja, drugi pa slabo, čeprav je vanj lahko vloženega več napora in znanja.

Glede na to, da ste bili zastavonoša na dveh olimpijskih igrah (v Tokiu leta 1964 in Mexicu City leta 1968), je dokaj jasno, da je bila gimnastika v takratni Jugoslaviji res velika stvar. Da, zelo je bila priljubljena. Biti tako priljubljen med 20 milijoni ljudi je bila velika stvar. V južnih deželah me še danes poznajo.

Razlog za tako priljubljenost je poleg številnih uspehov tudi dejstvo, da je bila telovadba v 60. letih v Jugoslaviji izredno množična. Pod okriljem športne organizacije Partizan se je dogajalo ogromno, vzpostavila se je močna društvena sfera. Osnova je bila telovadba, zraven pa je bilo na voljo še cel kup dejavnosti. Teh društev je bilo po Jugoslaviji ogromno. Precej več kot danes.

Tudi na takrat zelo priljubljenih dnevih mladosti so večinoma nastopali telovadci. Da, ampak večinoma je šlo za rekreativce, seveda pa so bili med njimi tudi sposobnejši, da je bila številka nastopajočih večja in točka bolj atraktivna.

Ste tudi vi kdaj telovadili ali ste imeli raje glavno vlogo? Leta 1965 ste na štadionu JLA v Beogradu Titu predali štafeto mladosti. Kar nekajkrat sem nastopil pred najvišjim državnim vrhom. Enkrat tudi na konju, in sicer na njihovem štadionu Partizan, ki je bil res ogromen in kjer me je res skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Tako majhno orodje, pa tako ogromen prostor. Izbral sem elemente, ki niso bili zahtevni, bili pa so atraktivni.

Kolikokrat ste se udeležili sprejema pri Titu? Kar nekajkrat, vedno po olimpijskih igrah, petkrat ali šestkrat prav gotovo.

Bili ste prvi športnik, ki je prejel nagrado Avnoj, ki so jo do takrat prejemali zgolj kulturniki, gospodarstveniki. Da, spomnim se, da sem jo prejel hkrati s pisateljem Miškom Kranjcem. Prav gotovo je bila to posebna čast.

Je Tita šport zanimal? Ja, zelo. Tudi sam se je ukvarjal s telovadbo. Bil je sabljač, telovadil je tudi med služenjem zaporne kazni.

Sklece? Da, sklece in vaje za moč. Do športa je gojil simpatije. Ne samo do rezultatov, ampak do športa kot zdrave aktivnosti.

Kdaj je gimnastika v Jugoslaviji izgubila primat med športi? Težko rečem, počasi so se zaradi večje komercializacije uveljavile druge športne panoge, poleg tega se odsotnost vrhunskih rezultatov hitro pokaže tudi v obliki padca zanimanja javnosti.

Ampak saj so rezultati. Trenutno sicer nimamo svetovnih prvakov, imamo pa tretjega na evropskem prvenstvu (Sašo Bertoncelj) in več zmagovalcev skupnega seštevka svetovnega pokala (Saša Golob na parterju, Mitja Petkovšek na bradlji, Teja Belak na gredi in preskoku). Ja, zdaj so, ampak niso deležni primerne pozornosti. Svetovni pokali so bolj redko na sporedu, nimamo televizijskih prenosov in podobno. Slovenski telovadci so povsem nezasluženo v senci drugih športnih panog.

Zanimivo je, da vas vedno povezujemo zgolj s konjem, čeprav ste bili tudi na drugih orodjih skoraj povsem na vrhu ali pa vsaj blizu vrha. Olimpijski bron na drogu je dokaj zgovoren dokaz. Zakaj je ravno konj vaše paradno orodje? Ker je bil najbolj priročen, ker sem zanj potreboval najmanj prostora, ker si ga lahko premikal sem in tja in ker pri vadbi nisem potreboval posebne pomoči. Kar je neprimerljivo z drogom, parterjem in preskokom.

Zakaj se vam zdi, da Slovenci množično ne derejo na gimnastična tekmovanja? Imajo namreč vse, od akrobatike in atraktivnih potez do suspenza pred razglasitvijo ocen. Nekateri pravijo, da ne razumejo načina ocenjevanja, ampak saj ga tudi pri smučarskih skokih večinoma ne, pa jih vsi gledamo. Organizatorji ne znajo pripraviti atraktivnih tekem. Ljudem se danes ne ljubi več ur sedeti pri miru. Zadeve se morajo odvijati hitreje.

Dvorane so bile včasih polne. Res pa je, da so včasih vanje pripeljali tudi vojake ali šolarje, da so bile še bolj polne. V manjših krajih je bilo zanimanje ogromno, vedno je bilo vse polno. Kaj pa vem, vladala je drugačna atmosfera. Vsi so po malem telovadili. Imate prav, ne znam razložiti razloga.

Ste pripravljeni sprejeti kako vidnejšo vlogo v Mednarodni gimnastični zvezi? Dolgoletni predsednik Bruno Grandi ne bo več kandidiral. Ko sem končal kariero, sem nekaj časa delal kot gimnastični sodnik, potem pa se s takimi idejami nisem več ukvarjal.

Zakaj ne? Ker sem moral najprej poskrbeti za lastno eksistenco in eksistenco svoje družine. Da bi prevzel še kakšne druge funkcije, takrat ni bilo mogoče.

Je pa res, da so nekateri, med njimi tudi jaz, izgoreli, pa tudi življenje nas je streznilo. Gimnastika je bila amatersko delo, družina pa je morala od nečesa živeti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi bil profesor na fakulteti za šport, po pravu sem namreč študiral tudi na FŠ in opravil dva letnika, a sem zaradi konstantnih bolečin to idejo opustil.

Nekaj časa so me prosili, da bi kandidiral tudi za člana Mednarodnega olimpijskega komiteja, a sem odklonil.

Zakaj? Gre za neplačane funkcije, jaz pa sem potreboval sredstva za preživetje. Sem pa danes aktiven v dveh mednarodnih organizacijah, kot podpredsednik evropskega združenja za fair play, ki vključuje 40 držav, in kot član izvršnega odbora svetovnega izbora za fair play. Imam tudi nekaj zadolžitev v Olimpijskem komiteju Slovenije.

Pravite, da ste se morali posvetiti eksistenci. Ali nagrade v tistih časih niso imele tudi kakšnega finančnega ozadja? Od občine Ljubljana ste dobili zemljišče na Galjevici, je to vse? Da, nič posebnega nisem dobil. To so bili čisto drugi časi. Jugoslovani smo bili v svetovni telovadni družini v neenakopravnem položaju. Na eni strani je bil vzhodni socialistični blok, ki je po ruskem vzoru nagrajeval tako imenovane zaslužne mojstre športa – to so bili izredno uspešni športniki, ki so imeli bonitete, mesečni dohodek, hitreje so lahko kupili avto in stanovanje, imeli so precej boljši standard kot drugi.

Na drugi strani pa so bili športniki z Zahoda, kjer je bila že takrat uveljavljena sponzorska pomoč. V Jugoslaviji pa ni bilo ne enega ne drugega. Seveda so bili nekateri športi, na primer nogomet, že takrat v privilegiranem položaju. Mislim, da se določene športne panoge nerazumno finančno podpira in da je veliko garaških športov v povsem neenakopravnem položaju.

Kateri šport bi izpostavili kot najbolj garaški? Težko rečem, morda kolesarstvo. Ne čudi me, da se posega po dopingu, ko pa gre za tako naporne dirke. To ni normalno. Tekmovalci pa bi naredili vse, da bi bili uspešni, zdaj že rekreativci posegajo po dopingu.

Se je v vaših časih že govorilo o dopingu? Če se ne motim, so bili takrat na udaru predvsem Vzhodni Nemci in Sovjeti. Ja, nekaj se je slutilo. Posebej so bodle v oči tri sestre iz Vzhodne Nemčije …

Možače? Da, ampak se ni toliko govorilo o tem kot se danes.

Kako bi doping pomagal pri gimnastiki? Bil bi bolj vzdržljiv, bolje bi se odrezal na visoki nadmorski višini, kakršna je bila na primer na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968. Joj, ne vem.

Ko vas je učitelj telovadbe pri devetih letih povabil na ure telovadbe, je to storil zaradi vašega talenta ali drobne postave? Menda ste bili precej rahitične postave. Bolj iz zdravstvenega razloga. Spomnim se, da nas je takrat kar precej odšlo k telovadbi. Da se okrepimo, da bi bili spretnejši. Vem pa, da je profesor Žorž v nižji gimnaziji dejal, da sem izjemen talent. Bil sem izredno dober tudi pri plezanju, neprimerljivo boljši od drugih, in takrat so rekli, iz tega fanta pa še nekaj bo.

Kdaj je gimnastika za vas prerasla v vrhunski šport? Zdi se mi, da je danes ta preskok prezgodaj, že v nižjih razredih osnovne šole. Da, to je prezgodaj. Pri nas je šlo postopoma. Pri uri telovadbe nas je bilo naenkrat po sto ali več. Začeli smo s tekom in vajami, potem pa so nas razporedili v vrste. Novinci in tisti slabši so bili v zadnji vrsti, jaz pa sem precej hitro napredoval do prve.

Na podlagi česa? Na podlagi rezultatov z društvenih tekmovanj.

Zakaj ste radi obiskovali telovadbo? Menda vas ni bilo treba posebej siliti. Tam so bili vsi moji prijatelji in sošolci in že zato sem šel rad na trening. Če si se pa tam kaj naučil, poskušal in zmogel, je bil občutek res krasen. Napredoval sem dokaj hitro, pri 12 letih sem bil že prvak Ljubljane, kar me je še bolj motiviralo in pritegnilo.

Po drugi strani pa s treningom postaneš tudi močnejši, hitrejši, za fante pa je to tudi nekaj posebnega, kajne? V telovadnici smo se učili življenja, nabirali smo si življenjske izkušnje.

Kateri fantje so bili v vaših časih največji frajerji? Prav telovadci? Da. Že pri telovadbi sem se lahko postavljal pred dekleti. Če si znal premet in salte, je to vedno vžgalo.

Zanimiv in zgovoren je podatek, da ste že pri 14 letih demonstrirali vaje za tiste, ki so se pripravljali na svetovno prvenstvo, o čemer ste vi takrat lahko le sanjali. O, da, to pa je bilo nekaj. Nisem se sicer počutil, kot da sem nekaj posebnega, se mi je pa zdelo fino, ko so me potem povabili v Bellvue na večerjo.

Takrat ste bili verjetno bolj lačni kot ne? Ja, ni bilo kaj dosti za pod zob. Pojedel si vse, kar si mogel.

Ni bilo za telovadce nobenih omejitev? Ne, sam si se moral brzdati. S polnim želodcem tako ali tako nisi mogel telovaditi.

Znani ste bili kot telovadni vizionar. So trenerji upoštevali vaše predloge? So. Fantje, ki so že takrat hodili v tujino, so nam razlagali o novih prvinah, ki jih izvajajo tuji telovadci. Malo smo fantazirali, kaj in kako bi se česa lotili, potem pa sem še sam predlagal nekaj izboljšav.

V vaših časih še ni bil v veljavi običaj, da bi elemente poimenovali po telovadcih. Koliko elementov bi sicer lahko poimenovali po vas? Eden mojih elementov je tudi prednos na bradlji, ki ga redno izvaja Mitja Petkovšek.

Torej bi to lahko bil element cerar? Da, dva ali trije elementi bi se lahko imenovali cerar.

No, je pa vaše ime vklesano na tokijski štadion. To pa tudi ni kar tako. O, da, to se mi je tudi zdelo fino. Judo trener Marjan Fabjan mi je ravno zadnjič sporočil, da je opazil moje ime. Me je pa na to opozoril že znani slovenski operni pevec, a se zdaj ne spomnim njegovega imena. Še on je bil ponosen.

Pa tudi novi gimnastični center Cerar-Pegan-Petkovšek bo nosil vaše ime. Spremljate njegov razvoj? Ja, za zdaj gre kar v redu. Dobro kaže. Upajmo.

Menda je bila v 70. letih prejšnjega stoletja, se pravi v času, ko ste v Ljubljani postali svetovni prvak na konju in bi bilo najbolj smiselno kovati železo, kot radi rečemo, zbrana že večina denarja za gradnjo. Kar 80 oz. 90 odstotkov sredstev. Kje se je zapletlo? Da, s tem se je ukvarjala generacija nekdanjih sokolov, ki so se razlikovali od tistih, ki so bili bolj fleksibilni in so šli radi čez rob.

Poštenjakarji, torej? Da in ker niso zbrali vseh sredstev, so odnehali. Niso se želeli zadolžiti, priložnost pa je splavala po vodi. To je bila tudi priložnost za povezavo med našo in prihajajočo generacijo.

Kje bi takrat stala nova gimnastična dvorana? Na letnem telovadišču.

Dosegli ste marsikaj. Primerjave so sicer običajno precej nehvaležna naloga, pa vendar, kaj vam pomeni več, na kaj ste bolj ponosni, na zlato olimpijsko medaljo ali na naslov svetovnega prvaka, ki ste ga leta 1970 osvojili pred domačim občinstvom v Ljubljani na svoji zadnji uradni tekmi? Težko bi se opredelil. Za vse sem se enako potrudil, ampak glede na odmevnost so bile olimpijske igre prav gotovo moj največji in najodmevnejši uspeh.

Je bila pa tekma na svetovnem prvenstvu v Ljubljani zame prav posebna zgodba, zato ker sem kariero končal v idealnem trenutku in ker sem vedel, da bo to moja zadnja tekma. Takrat sem bil namreč že precej poškodovan in pred tekmo sem imel precejšnjo tremo, saj je šlo za nastop pred domačim občinstvom. Vaja mi je takrat enkratno uspela, kariero pa sem končal z zlato kolajno s svetovnega prvenstva.

Pred polno dvorano? Da in zato se nehote še bolj zavedaš odgovornosti. Pomembno mi je bilo, da kariero sklenem dostojno. Če bi padel z orodja in karkoli naredil narobe, bi ostal grenak priokus.

Bi vas pa morda lažje prepričali, da bi se leta 1972 udeležili še enih olimpijskih iger, kar so se nekateri trudili. Ne, ne bi se dal pregovoriti. Tudi v psihološkem smislu ne. Tega pritiska sem imel dovolj. Preveč. To je tako, kot ko imaš naporno službo, pa potrebuješ dopust.

Na katerem takoj zboliš. Točno tako (smeh, op. a.).

Ampak tekma v Ljubljani vendarle ni bila vaša zadnja. Nastopili ste tudi na Japonskem, kjer pa se ni dobro končalo. Končali ste z mavcem na nogi. Res je. No, tisti nastop je bil načrtovan bolj kot neko post festum tekmovanje.

Vas še vabijo na Japonsko? Tam ste veljali za boga konja. Nazadnje sem bil tam v 80. letih, ko so tja vabili dobitnike medalj z olimpijskih iger v Tokiu.

Menda so vam po upokojitvi zaupali, da so pridobili posnetke z vseh vaših tekem. Da bi vas posnemali? Da, vse so kopirali, tako kot na vseh področjih so delali izboljšave. Tudi na konju so se trudili, ampak jim ni šlo od rok.

Vas Sašo Bertoncelj (trenutno najboljši slovenski telovadec na konju, op. a.) kdaj vpraša za nasvet? Ne, ne bi mu mogel kaj dosti svetovati. Vaje so precej napredovale.

Leon Štukelj, legenda orodne telovadbe, je nekoč izjavil, da je Miro Cerar največji telovadec, kar jih je kdajkoli imela Jugoslavija. To pa je bilo nekaj. Se vam je dobro zdelo? Da, to pa res. Moram reči, da ko vidim, kako se me ljudje še danes spominjajo, takrat se zavem, da sem bil kar dober.

V bistvu ste popoln paket, prijazen, pameten, postaven in uspešen športnik. So vas velikokrat izpostavljali kot vzornika? Da.

Kdo je bil vaš? Tuji telovadci. Šahlin, še prej pa Murato, Čukarin … Rusi so vpeljali moderno telovadbo, naredili so pravo revolucijo.

Pravno fakulteto ste končali leto dni po olimpijskih igrah v Tokiu, kjer ste osvojili prvo zlato olimpijsko medaljo. Takrat ste že imeli družino. Kako vam je uspelo usklajevati vse dejavnosti? Zjutraj sem bil pogosto čisto povožen. Najprej predavanja na fakulteti, včasih sem skoraj zakinkal, zvečer pa treningi. Bilo je res precej naporno. Po dveh letih študija sem zaprosil, da bi bil nekaterih predavanj oproščen. Ko so mi to odobrili, je bilo vse skupaj precej lažje, a še vedno izredno zahtevno. Ampak, kaj sem hotel. Rad sem telovadil. Poleg tega je takrat vladala miselnost, da študija ne smeš zanemariti. Zavedali smo se, da se od telovadbe ne bo dalo živeti, in tudi miselnost v društvih je bila taka, da se je pomembno pridobiti poklic. Kakršnegakoli. Nikogar se ni podcenjevalo.

Ko sem vadil pri pionirjih, je bilo na primer prepovedano iti na trening, če si v šoli dobil negativno. Vaditelj te ni pustil. Skrbeli so, da ne bi zanemarili šole. No, v tem slogu sem se tudi jaz vztrajno prebijal čez pravo.

Ko ste diplomirali in se podali v odvetniške vode, vam nič ni bilo prihranjenega. Zato ker ste bili Miro Cerar, vam ni bilo nič lažje kot drugim. Ne, še bolj si na očeh. Če bi ga polomil, bi vsi hitro vedeli.

Še vedno praznujete obletnico letalske nesreče na Korziki, ko sta z ženo zaradi bolne hčerke ostala doma in se tako izognila gotovi smrti? O, da, ko je bila žena še živa, smo 1. decembra redno praznovali. Letos sem prvič pozabil, priznam. Kolega me je moral spomniti, da praznujem svoj drugi rojstni dan. Res smo imeli srečo. Kaj hočeš, usoda.

Kaj bi šele bilo, če bi na letalo poslali sina in hčerko (Mira in Alenko, op. a.), kot so vam svetovali na turistični agenciji, ko ste jim sporočili, da vaju z ženo ne bo med potniki. To bi bila grozljivka. Raje ne pomislim.