Na Fužinah slavijo svoje zlate borce, ki so tudi slovenski upi za olimpijska odličja

"Slovenija je trenutno svetovna velesila v kikboksu," sta nam v Novih Fužinah razlagala presrečna brata Sanel in Redžo Ljutić, lastnika in trenerja v telovadnici Gepard. Sanel je tudi trener v državni reprezentanci Kickboxing zveze Slovenije in je v Italiji bdel nad štirimi varovanci. Trije od teh so osvojili odličja, le enemu se je malce zalomilo.  

Izstopal je veliki up slovenskega kickboksa, 18-letni Ljubljančan Ali Botonjić, ki je osvojil naslova svetovnega prvaka v disciplinah kick light in point fighting v kategoriji do 69 kilogramov. Še tri leta mlajši Luka Ješe je osvojil naslov prvaka (do 63 kg), 16-letni Erik Gartner pa bron (do 57 kg), oba v lahkem kontaktu. Četrti predstavnik Geparda na svetovnem prvenstvu otrok, kadetov in mladincev je bil Muhamed Okić, ki se je boril v ringu, a mu tokrat ni uspelo osvojiti odličja. 

Ponudila se jim je življenjska priložnost

Sanel Ljutić: Tekme niso samo za zmagovati in boriti se, doživetja, ki jih tam izkusijo, so nekaj posebnega. To so življenjske izkušnje. Foto: Simon Kavčič Ta generacija mladih slovenskih borcev in bork ima tudi srečo, rojeni so bili ravno pravi čas, da bodo dočakali tudi olimpijsko priložnost. Na igrah leta 2028, ki jih bo gostil Los Angeles, bo kickboks namreč del programa. Botonjić, Barada, pa tudi Ješe, Gartner, Okić in še mnogi drugi slovenski borci in borke bodo čez šest let kandidati za olimpijska odličja. 

"O, ja, to je zagotovo posebna motivacija," o olimpijski priložnosti pravi Ali Botonjić. "Odkar smo izvedeli, da bo to postal olimpijski šport, imamo v glavi ves čas ta cilj. Igre. In ne drugo mesto, pač pa prvo. Glede na trenutno formo in ob dejstvu, da imamo za pripravo še kar nekaj časa, je to tudi povsem uresničljiv cilj," pravi njegov trener Sanel Ljutić. 

In kakšna pot čaka nadarjeno fužinsko vrsto do Los Angelesa 2028? "Prvo, kar je, je evropsko prvenstvo v Turčiji, ki je že čez en mesec. Glede na to, da bo Ali po vsej verjetnosti drugi nosilec v svoji kategoriji, zagotovo pričakujemo finale oziroma tudi zmago. Kasneje, leta 2023 bodo pomembne kvalifikacije za Evropske igre, računamo, da bomo na teh tudi nastopili, nato pa postopoma naprej. Imamo evropska in svetovna prvenstva, naslove moramo osvajati povsod. Leta 2028 kvalifikacije za olimpijske igre in tam napad na kolajno, seveda," razkriva trener.  

"Alija stradali zagotovo ne bomo" 

"Še naprej redno trenirati, da ne popuščam na treningih niti na tekmah, pa ostati najboljši. Dati v teh šestih letih vse od sebe in uresničiti želje," je bil jedrnat Botonjić, ki se pripravlja tudi na to, da bo moral iz kategorije do 69 kilogramov presedlati višje. Glede na to, da še odrašča, pričakujejo tudi, da bo pridobil nekaj mase, sicer pa je moral že za prvenstvo v Italiji shujšati za devet kilogramov. "Malo potrpiš, po tehtanju pa se lahko pošteno naješ in spočiješ," pravi v smehu. 

"Kategorija do 74 kilogramov bi mu morda celo bolj ustrezala, bomo videli, kakšne bodo sploh kategorije za olimpijski turnir, za zdaj to še ni povsem jasno," dodaja Sanel, njegov brat Redžo pa ga v šali dopolni: "Alija stradali zagotovo ne bomo." 

Prava klapa tudi izven telovadnice

"Še naprej redno trenirati, da ne popuščam na treningih niti na tekmah, pa ostati najboljši. Dati v teh šestih letih vse od sebe in uresničiti želje." Foto: Simon Kavčič Četverica mladih borcev iz kluba Gepard je prava klapa tudi izven telovadnice, najboljše druženje je na tekmovanjih, pravijo. "Ta doživetja so nepozabna," pove Ali. "Tekme niso samo za zmagovati in boriti se, doživetja, ki jih tam izkusijo, so nekaj posebnega. To so življenjske izkušnje," ga dopolni Sanel Ljutić, ki je bil leta 2005 tudi sam svetovni prvak v kickboksu. Njegov brat je bil prvak dvakrat, leta 2006 in 2011. A brez trdega dela v telovadnici preprosto ne gre, poudarjajo vsi. 

Za nedavno prvenstvo v Italiji so se pripravljali intenzivno, v zadnjem mesecu pred tekmovanjem so imeli po deset treningov na teden. Fantje se vzpodbujajo, Ali je obenem tudi navdih za preostalo trojico "mušketirjev". "Tudi naš cilj je, seveda, da bi dosegli takšne rezultate, kot jih ima Ali. Na treningih ga poskušamo čim večkrat posnemati, da vidimo, če nam ustreza njegov način dela. Ampak se tega vendarle ne da kar splošno prenašati, vsak ima namreč specifičen stil borbe," pravi Erik Gartner. "Je pa Ali zagotovo fant, ki nas vse motivira. Da vztrajamo, da se trudimo, da postanemo in ostajamo evropski, svetovni prvaki," dodaja Luka Ješe. Posebna motivacija zanje so seveda tudi olimpijski obeti. "Vsak od nas sanja o tem," potrdi Muhamed Okić.  

Olimpijske sanje vzcvetele šele pred nekaj leti

A te sanje vendarle niso od nekdaj, šele pred kratkim je postalo jasno, da se jim je ponudila moda celo edinstvena življenjska priložnost. "Ja, res je, to se je začelo šele pred nekaj leti," pravi Sanel Ljutić in nadaljuje: "Mislim, da smo imeli leta 2019 sploh prvič predstavnike Mednarodnega olimpijskega komiteja na svetovnem prvenstvu in se je z njihove strani pokazala zelo lepa reakcija. Bili so zadovoljni domala z vsem, kar ta naš šport ponuja in takrat se je začelo malo bolj resno govoriti o tem. Takoj, ko je bil kikboks potrjen za olimpijski šport, pa sploh. Zdaj je postalo le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo." 

Maja prihodnje leto pričakujejo, da bo MOK tudi dokončno potrdil program iger 2028, je pa že zdaj jasno, da Američani močno zagovarjajo uvrstitev svoje borilne veščine, in ti ponavadi dosežejo, kar so si zadali. Fužinski kvartet se zelo dobro zaveda, da ima veliko srečo, da tekmuje v času, ko se jim je ponudila takšna priložnost. Dotlej nikakor ne bodo posedali križem rok, izzivov in vmesnih ciljev jim ne manjka, osvajati si želijo evropska in svetovna prvenstva, pa svetovne pokale, državna prvenstva … 

Fužinski kvartet se zelo dobro zaveda, da ima veliko srečo, da tekmuje v času, ko se jim je ponudila takšna priložnost.   Foto: Simon Kavčič

Zdravo rivalstvo med Mariborom in Ljubljano

Večina od njih se ukvarja tudi s taekwondojem, a ne olimpijskim, organizacije WTF, pač pa neolimpijskim ITF. Tudi v tem ima Botonjić že nekaj odmevnih zmag in naslovov prvaka. Podobno je na vzhodu Slovenije, v Mariboru, kjer se odlične borke in borci kalijo pri legendi kikboksa in taekwondoja Tomažu Baradi. Njegova hčerka Tyra je prav tako kot Botonjić iz Italije prinesla dve zlati odličji. V kategoriji do 50 kilogramov med mladinkami je zmagala tako v lahkem kontaktu kot v point fightingu. 

"Tako je, ona je tudi povsem pričakovano osvojila dva naslova. Tyra in Ali sta trenutno, kar se tiče te mladinske reprezentance, razred zase. In oba velika slovenska upa za olimpijsko odličje," pravi Sanel Ljutić in priznava, da med Mariborom in Ljubljano obstaja kar lepo in zdravo rivalstvo. "Tako je, če ni kakšen od Barade, je pa naš. In obratno," v smehu pripomni Redžo Ljutić. Brata Ljutić sta v svojem času nasledila prav Tomaža Barado na vrhu slovenskega kickboksa. "Petnajst let sva bila v vrhu. Pred nama je bil Tomaž Barada, potem dolgo midva. Mi trije smo dominirali v tej kategoriji 25 let," se spominja Sanel. 

Včasih reprezentantom dve majici, danes vse, kar potrebujejo

A če sta brata Ljutić svoj čas za svetovna prvenstva od Kickboxing zveze Slovenije dobila le po dve majici in se s skromno opremo ter domala brez podporne ekipe borila sama s svetom kot prej Barada, je danes drugače. KZS odlično podpira sedanje reprezentante, na tekmah jih spremlja številčna ekipa, zveza tekmovalcem in trenerjem pokrije vse stroške priprav, tekmovanj, nastanitev, na voljo imajo vsakršno opremo, v klubu se lahko tako povsem osredotočijo na pripravo tekmovalcev in analizo nasprotnikov.  

"Te je kar precej," pravi Sanel, ki je v reprezentanci kot trener zadolžen predvsem za disciplino kick light. "Jaz osebno za vsako kategorijo pogledam, kdo so najnevarnejši potencialni nasprotniki, predvidevati moram, kdo bi utegnil priti v žrebu. Ko pa dobimo žrebe za kakšna prvenstva, seveda pridobimo posnetke in nasprotnike natančno preučimo, saj se pač ne moreš z vsakim borcem enako boriti. Zelo veliko se pripravljamo in verjetno je tudi to eden od razlogov, da smo tako uspešni," še dodaja.   

Ali Botonjić je eden tistih ljudi, ki jih porazi preganjajo še dolgo. Foto: Simon Kavčič

Fantje motivirani in pridni, Botonjića pa napake še dolgo preganjajo

Svojih varovancev jima ni treba dodatno motivirati, pravita brata. "Pridni so. Tudi izven treningov sami skrbijo za kondicijo, vsak dan delajo. V telovadnici se tako lahko posvečamo bolj ali manj samo še pomembnim rečem, načinu borbe, taktiki in tako naprej."

"Z vsakim borcem se pač ne more enako boriti," pravi trener. Ali to pomeni, da je kakšen za Alija še posebej neugoden? "Večinoma so vsi neugodni, ampak se s trenerjem vsem prilagodiva. On mi pove, kako naj se borim, kaj naj naredim in če ga poslušam, vedno uspe. Čisto vedno. Zato sva tukaj in praktično že dve leti borbe v kick lightu nisem izgubil. Lani sem bil evropski prvak v kick lightu, v point fightingu sem bil drugi, v finalu sem izgubil za eno točko, bilo je napeto in zato sem letos popravil tisto, kar sem lani naredil narobe," odgovarja 18-letnik, ki zdaj prestopa med člane, kjer bo konkurenca še hujša.

Je Ali Botonjić torej eden tistih, ki ga tovrstni spodrsljaji še dolgo preganjajo? "O, ja, ja. V bistvu štiri leta nazaj, leta 2018, sem bil v pointu in kick lightu drugi na svetovnem prvenstvu, pa bilo je še v isti dvorani," priznava v smehu. "In sem bil tokrat ves čas pod stresom. Zadnjo noč pred finalom sploh nisem mogel spati, ves čas sem razmišljal samo o tem, da se mi ne bi ponovilo, kar se je pred štirimi leti. To je bila ena moja velika želja, da premagam ta strah, to blokado in stopim na najvišjo stopničko," še pravi. In uspelo je, tega "demona" se je znebil. 

Preberite še:

Sportal Tudi Dragič in Marinič hitro z blazine

Sportal Brolihova obstala pred četrtfinalom, zlato v Brazilijo

Sportal Slovenski taekwondoisti Koper zapustili z osmimi odličji

Sportal Tjaša Ristić je končala kariero