SiolNET. Sportal Drugi športi
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Lucija Mlinarič: O raku je treba govoriti na glas, ker ni noben bavbav!

4

termometer

''Takoj sem se navadila, da nimam las. Zdaj razumem moške. Nobenih las ni po kopalnici, hitro se posušijo, ne potrebuješ nobenih gelov,'' je svojo novo podobo pokomentirala Lucija Mlinarič.

Najtrofejnejša slovenska umetnostna kotalkarica Lucija Mlinarič je premagala raka na dojki in se po manj kot letu dni prisilnega počitka že vrnila v svoj šport, čeprav jo čaka še pet let hormonskih terapij. Bolezen ji je prinesla novo podobo, nov pogled na svet in življenje. Simpatična in zgovorna Šempetrčanka si je s svojim prvim nastopom po vrnitvi na ploščo dokazala, da še zmore in da je strah treba premagati. Že sanja o tem, kako se bo prek državnega prvenstva prebila na svetovno prvenstvo, ki ga bo letos gostil španski Reus. Športnica pravi, da je medalja, ki jo je dobila, ko je premagala bolezen, vredna več kot vseh prejšnjih 23 z velikih tekmovanj, kot so bila evropska in svetovna prvenstva.

Najprej skočiva nazaj v avgust 2013. Kakšna je bila vaša prva reakcija, ko so potrdili diagnozo raka? Po telefonskem pogovoru z mamo sem slutila, da ne more biti vse OK, ker me je mama spraševala reči, ki me jih ponavadi ne. V tistem trenutku je bilo pozitivno to, da sem bila v kotalkarski dvorani v Renčah, v domačem okolju. Tja me je prišla mama objet in z očetom sta mi vseskozi stala ob strani. Najprej nisem mogla niti verjet. To je bil zame velik šok. Pomislila sem, da je konec vsega, da se je moje življenje trenutno zaključilo. Nisem videla nobenega izhoda. Začela sem se spraševati: Kaj bom sedaj počela s svojim življenjem. Eno leto bom zapravila, ne bom mogla več kotalkat. To so bile moje prve misli. Potem sem pomislila, da sta mama in oče razumela narobe. Ne, nimam jaz te bolezni, to se mi samo sanja. Drugi dan sem počasi začela dojemat, da je mogoče pa vse res in da bo treba v življenju spremenit en kup reči. In mozaik na novo sestavit.

Čeprav se vam je svet obrnil na glavo, se niste zaprli vase in zbrisali sveta okoli sebe … Ne. Prvi dan sem se sicer držala malo bolj doma, potem pa sem tako ali tako šla v Kolumbijo in tam sem trem najbližjim prijateljem razkrila svojo bolezen. Takoj ko smo prišli, sem jim povedala, da moramo 14 dni uživati, ker je to moje zadnje potovanje z njimi, zadnje tekmovanje, ker sem zbolela. A novica se je v kotalkarskem svetu razširila zelo hitro in po kratkem programu, ko sem naredila nekaj napak, so mi dali po ovinkih vedeti, da vedo za mojo bolezen. O tem smo se začeli pogovarjati in vsi so me podprli. To je bil nepozaben občutek, ko veš, da je celotno občinstvo na tvoji strani, ko ti vsa dvorana želi, da narediš tisto, kar znaš, in da zadnjo tekmo izpelješ perfektno.

Ni vam bilo težko javno razkriti resnice o svoji bolezni in svoje zgodbe zaupati medijem. Od diagnoze raka do danes ste imeli veliko intervjujev. Vam je bilo zaradi tega lažje, ker ste na nek način izlili svojo dušo? Ja, zagotovo mi je bilo zaradi tega veliko lažje. Mislim, da bi vsi lažje živeli, če bi vsak povedal en promil svojih težav. Če nekaj tiščiš v sebi, je težko. V kotalkarskem svetu se je to razvedelo v enem tednu. Nekako bi bilo čudno, če bi hodila po Gorici brez las – med kemoterapijo ti namreč odpadejo lasje in nisem bila pristaš lasulje. Če si odkrit do sebe, si lahko odkrit tudi do drugih. In če nisi odkrit do drugih, tudi do samega sebe ne moreš biti. V medije sem dala svojo zgodbo, ker bi se stvar tako ali razvedela. Neumno bi bilo, da bi ljudje ugibali, kaj se dogaja z menoj. Tako pa je veliko lažje za njih in predvsem zame.

Rak je za mnoge še zmeraj tabu tema, o kateri je bolje, da se ne govori. A očitno to za vas ne velja … Rak je vedno pogostejša bolezen. Mislim, da je prav, da se ljudi osvešča o njej, da se o njej govori čim več. Če ti raka odkrijejo v zgodnjem stadiju, ga je še mogoče ozdraviti, kar se zgodi v večini primerov. Prav je, da se pove, da to ni noben bavbav. Vsi najprej rak povežemo s smrtjo in s tem, da boš po kemoterapiji ostal brez las. A izguba las je najmanj, kar se ti lahko zgodi. Treba je gledati naprej. Treba je gledati svoje življenje.

Tako kot ste se pred boleznijo z dušo in telesom popolnoma posvetili kotalkanju, ste isti pristop zavzeli, ko vas je kot strela z jasnega udaril rak … Ja, te moje bolezni sem se lotila zelo sistematično. Vse zdravljenje sem si predstavljala kot en dolg program življenja. Vse terapije, vse faze zdravljenja sem si razdelila po minutah. Tako kot je bil pri kotalkanju moj dolgi program dolg štiri minute. In sem šla po vrstnem redu. Nikoli nisem preskakovala recimo na tretjo ali četrto minuto. Najprej sem se posvetila operaciji, potem kemoterapiji, obsevanju in zdaj še hormonski terapiji.

Kemoterapije in obsevanja prinesejo veliko utrujenost in padec imunskega sistema. Ste kljub temu zmogli minimalno fizično aktivnost? Težko si namreč predstavljam, da bi bila Lucija dolgo časa pri miru. To bi bilo res nemogoče. Imela sem srečo, da sva z nekdanjo kajakašico Nino Mozetič med kemoterapijo vsak dan šli hodit. Najprej sva hodili pet kilometrov, potem sva prišli do deset kilometrov, na koncu pa do 15 kilometrov. Dvakrat tedensko sem hodila k fizioterapevtu Dušanu Mesesnelu, kjer so me vodili, da sem ohranjala mišično maso. In to mi je zelo pomagalo, da sem bolezen tudi psihično prenašala. Če si v dobri fizični kondiciji, potem bo tudi psiha delovala veliko bolje. Nisem mogla biti dolgo časa pri miru. Po četrti kemoterapiji sem močno zbolela in sem morala za en teden v bolnišnico. In spet sem morala vse začeti od začetka. Je pa res, da sem bila po vsaki kemoterapiji brez moči.

Kje ste jemali moč, ko vam je bolezen nasilno prekinila kariero in vas prisilila, da se začasno popolnoma odpoveste tistemu, kar ste prej najraje počeli? Kako ste si opomogli po velikem šoku? Kako ste nazaj zgradili svoj svet, ko se vam je vse podrlo? Svoj svet sem si nazaj zgradila tako, da sem na list papirja napisala vse svoje želje, vse stvari, ki jih moram narediti, preden grem na operacijo oziroma preden se bo celotno zdravljenje končalo. Nekaj reči še moram doživeti in videti. Z Nino sva hodili okoli in s prijateljico Tino sva za tri dni šli v neznano. Potem sem se vrnila v Velenje na ploščo, kjer sem davnega leta 1992 prvič nastopila na državnem prvenstvu. Zdaj mi manjkata še skok s padalom, za kar mora zdravnik dati zeleno luč, in bungee jumping.

Vam je bila mama v veliko pomoč? Ona je raka na dojki premagala že pred vami. Ja, mama mi je bila v veliko pomoč. Po drugi strani pa sem hotela sama doživeti ta svoj film. Skušam si vsaj malo predstavljati, kako je hudo staršem, ko otrok zboli za rakom. Mama je čisto drugače prenašala vse te terapije, sicer je bila tudi veliko starejša. Nekako se nisem niti hotela primerjati z njo. Ko mi je bilo hudo in nisem več sama zmogla, pa sta mi bila mama in oče največja opora.

Po lanskem avgustu se je število vaših prijateljev na Facebooku izjemno povečalo. V težkem obdobju, kakršno je bilo vaše, je človeku zagotovo lažje, če ob zdravilih dobiva tudi dnevno dozo spodbud z vsega sveta. Ko veš, da veliko ljudi misli nate, ti iskreno želi, da premagaš bolezen … Ja, to je zelo pozitivno. Moram reči, da so mi vse te pozitivne besede, vse te pozitivne misli dale energijo, da sem se lažje spopadla z boleznijo. Lažje sem premagala vse ovire, ki so takrat bile na moji poti. Če bi to držala zase, mi marsikdo ne bi upal reči niti besede. Ker pa je bilo javno, ker sem objavila tudi fotografije, je bil odziv velik. To mi je dalo še večji zagon, da se imaš za kaj boriti. Saj mogoče pa se boš enkrat vrnil na kotalke. Na Facebooku nisem samo brala lepih mislih, ampak sem tudi intenzivno komunicirala s svojimi prijatelji. S tem sem bila zelo okupirana. Cele dneve sem bila na telefonu. Sicer pa kaj drugega tako ali tako nisem imela početi. Doma sem brala in gledala TV, a se po določenem času tega naveličaš.

Se je vaše zdravljenje končalo? Kaj vas še čaka v prihodnjih mesecih? Redni pregledi? Poleg rednih pregledov imam še pet let hormonskih terapij. Tisto glavno se je končalo, zdaj ostanejo le še malenkosti.

Bolezen vam je prinesla tudi nov imidž. Ste se že navadili na svojo novo podobo? Boste obdržali trenutno pričesko ali bodo lasje spet postali daljši? Boste spet postali dolgolaska? (Dolg smeh) Joj, takoj sem se navadila, da nimam las. To mi ni predstavljalo nobenih težav. Zdaj je večja težava, ko so spet začeli rasti. Kar naenkrat vidiš, da si spet drugačen. Mislim, da si bom pustila dolge lase. Zdaj razumem vse ljudi, ki imajo kratke lase. In predvsem moške, ki pravijo, da so kratki lasje super. Nobenih las ni po kopalnici, hitro se posušijo, ne potrebuješ nobenih gelov, nobenih lakov. Ampak tako je čisto v redu, da bom spet imela dolge lase.

Ali zdaj na svet in življenje po tej izkušnji gledate drugače? Ja. Nobena stvar ni tako nujna, da jo moraš narediti v tem trenutku. Najprej si ti in potem je vse drugo. Velikokrat ljudje hitimo, si ne vzamemo časa zase, si ne vzamemo časa drug za drugega. Ampak to je najpomembneje. Če imaš nekoga rad, mu to povej, pa četudi mu to poveš vsak dan. Ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo jutri ali pa že danes. Ni vse samo delo. Pred to boleznijo sem trenirala, učila druge, študirala. Doma me ni bilo skoraj nič, nisem imela počitnic. Ampak ljudje to potrebujemo. Rada bi spremenila svoj način življenja, a hitro pozabiš, kaj se ti je zgodilo. Sam si moraš postaviti meje, kako daleč lahko greš. Še zmeraj ti mora ostati čas zase, za svoje prijatelje, za pospravljanje stanovanja, za vse.

Kaj bi povedali vsem, ki morajo prehoditi kalvarijo, ki jo prinaša rak? Saj je prav, da se smilimo samim sebi, a to naj traja en teden. Potem je treba iz tega povleči pozitivne stvari. Vsaka stvar prinese nekaj pozitivnega. Mogoče smo nekatere stvari delali narobe in nas je telo opozorilo na to. Mogoče nas je že opozarjalo, da ne gremo v pravo smer, a smo še zmeraj vztrajali na isti poti. Mogoče smo zato zboleli, zato je treba nekaj zamenjati. Spremeniti način življenja, ljudi, ki ti ne ustrezajo, spraviti na neko razdaljo, razmišljati pozitivno … Vse se da, če je volja. Boriti se je treba do konca.

Avgusta 2013 ste napovedali, da se boste vrnili, čeprav mnogi niso verjeli, da bo šlo tako hitro. A Lucija je tu, že nekaj časa trenerka, v polnem pogonu. Kakšen je zdaj vaš delovni teden? Nekajkrat na teden pridem za nekaj ur pomagat trenirat druge. Želim si, da bi se vrnila tudi sama. Sicer se bom morala dokazati še na državnem prvenstvu, če želim iti na svetovno prvenstvo. Zdaj me čakajo trije tedni intenzivnega treninga. To pomeni na dan eno uro in pol, največ dve uri, ker več kot toliko tudi fizično ne zmorem. Pa tudi psihično ne in se ne bom prelomila na pol. Če se mi uspe uvrstiti v reprezentanco, bom lahko šla na svetovno prvenstvo. Tako bi nastopila še na zadnjem SP-ju. Če ne bo šlo, pa bom s tem končala.

Otrokom ste lep zgled, da se je treba boriti, četudi se človek znajde v nezavidljivi situaciji. Upam, da sem tem otrokom lep zgled. Da vidijo, da se je treba pobrati, če si na tleh. Da vidijo, da je treba iti naprej, če je kakšna ovira ali če ti kakšna stvar ne gre.

Za vami je že prvi nastop. Ste pred njim imeli tremo, vas je bilo strah? Vam je po njem z ramen padlo veliko breme? Je bilo nekaj takega? Bilo je polno čustev. Ker doma nisem imela nobenega dresa, sem poklicala mamo in ji rekla: "Mama, čez dva dni bi potrebovala dres." Za to smo se namreč dogovorili v sredo, v soboto pa sem že nastopala. V tistem trenutku je mama že videla film, kaj se bo zgodilo. Ampak mi je rekla: "Samo ne pretiravaj. Nisi še dobra. Poskusi počasi." Pa sem ji odgovorila: "Mama, ne skrbi, jaz bom že naredila tako, da bo prav." Ko sem prišla na ploščo, je bil poseben občutek. Vrneš se in vidiš, da te ljudje toplo sprejmejo, četudi nisem naredila trojnih elementov – naredila sem enojni axel in dvojni flip ter dve pirueti, kar je bilo nič v primerjavi s tistim, kar sem delala prej. Ampak to, da sem v roku 14 dni obula kotalke, odplesala in naredila tisto, kar sem si zadala, je bilo nepozabno. Počutila sem se doma. Najbolj lepo pa mi je bilo to, da je bila tudi mama tam in da me je objela.

Vas je bilo kaj strah, da bi padli, da bi si kaj zlomili? Ne, to je bilo bolj prisotno na treningu, ko sem začela. Rekla sem si, da grem malo pokotalkat, poskusit kakšen enojni skok. In je šlo dobro. Potem sem šla na dvojne skoke in je bilo v redu. In potem sem šla kar na dvojni aksel. Naslednji dan sem šele razumela, kaj sem naredila – da sem preskočila kup faz. Ponavadi po vrnitvi stopnjuješ počasi: začneš z enojnimi, potem dvojnimi in na koncu s trojnimi elementi. Jaz pa sem hotela v enem dnevu narediti vse. In mi je šlo še kar dobro. To je bilo presenetljivo. Naslednji dan me je malo zablokiralo. Začela sem se spraševati, kaj če padem na prsi, kaj če premočno padem na roko? A mislim, da prej, ko premagaš strah, prej lahko greš naprej. Lahko bi živela s tem občutkom, da me bo strah. A če bom naredila tehnično pravilno, bom padla na zadnjico, ne na roko. Če pa ne, bom pač dvignila roke gor, prsi pa tako ali tako ne čutim. Zelo me je fascinirala zgodba Lancea Armstronga, ki je prav tako premagal raka. Sama sicer imam nekaj telesnih ovir: roka ni več tako gibljiva, kot je bila prej, a vseeno lahko z njo naredim vse, kar sem počela prej. In z vajami bom roki vrnila gibljivost. Prav tako v roki ne morem držati težkih reči, kakšen dan, ko mi malo bolj zateče, pa je ne morem iztegniti do konca. A to so malenkosti, na to roko se pač ne smem preveč nasloniti. Čeprav malo me je še strah, da ne bi padla ravno na to roko.

23 medalj še ni dovolj? Osvojili ste praktično vse, kar je mogoče. Kaj bi še radi dosegli? Meni ne gre za rezultat, ne gre mi za nobeno medaljo. Medalja, ki sem jo dobila, ko sem premagala to bolezen, je vredna več kot vseh tistih 23. Seveda ima vsaka od njih svojo zgodbo, a se mi zdi, da je ta trenutno zame najpomembnejša. Eno ali dve sezoni bi rada še kotalkala samo zaradi tega, da bi bila gospodar svojega telesa, da bi lahko rekla: "Zdaj bi pa rada končala, ker sem na to pripravljena." Ne pa, da me je nekaj ustavilo. Sama sebi hočem dokazati, da sem se sposobna vrniti, pa četudi ne bom na isti ravni kot prej.

Ste mogoče med zdravljenjem, ko ste imeli veliko časa, razmišljali, da bi popolnoma pustili kotalkanje in se odločili recimo za otroka in družino? Tudi o tem sem malo razmišljala. Pet let še zagotovo ne morem imeti otrok, ker sem trenutno v umetni menopavzi zaradi hormonske terapije. Razmišljala sem tudi o tem, da bi pustila umetnostno kotalkanje. A potem sem pomislila na vse prijatelje iz tujine, brez katerih ne morem. S temi, s katerimi smo veliko nastopali in potovali, se slišim skoraj vsakodnevno. To je ena moja velika družina, ki jo imam rada, in z njo se počutim doma. Za družino pa bo še čas. Saj sem še mlada, ne (smeh)?

Kdaj nameravate diplomirati? Zdaj bom šoli dala prednost. Še kakšno leto, dve bo težko, saj sem zaradi bolezni v rahlem zaostanku. Vpisana sem v tretji letnik biopsihologije. Opraviti moram še vse izpite za tretji letnik in še nekaj za nazaj. Mislila sem, da bom kaj študirala med zdravljenjem, a to ni bilo mogoče. Zdaj pa imam tudi določene posledice, saj se težje osredotočim. Brala sem, pa nisem vedela, kaj sem prebrala, ali pa nisem vedela, kje sem ostala. Velike težave imam tudi s spominom. Mama mi je sicer rekla, da se ji je spomin začel vračati tri oz. štiri leta po zdravljenju. Fizično delo mi je lažje. Potem pa sem tako utrujena, da grem spat, ampak takrat mi ni treba razmišljati. Predstavljala sem si, da bo lažje.

Kje boste letos preživljali zaslužen dopust? Na morju, v gorah, kje drugje? V načrtu sem imela, da si bom po končanih terapijah privoščila pot v Brazilijo.

Na svetovno prvenstvo v nogometu? Ja, skoraj istočasno bi bilo, a sem potem dobivala neke panične napade, zato sem se odločila, da bom to pot prestavila. Zdaj grem najprej avgusta na poroko na Majorko, potem grem v španski Reus na svetovno kotalkarsko prvenstvo, ali kot tekmovalka ali kot funkcionarka mednarodne kotalkarske zveze, po tistem pa v Brazilijo. Vmes pa me čaka še en obisk toplic, a tam bo delovno. Mislim in upam, da mi tistih 14 dni v toplicah ne bo dolgčas.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin