SiolNET. Sportal Drugi športi
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z Janjo Garnbret

Korošica, ki že pri 16 letih kroji svetovni vrh. Kaj šele bo … #intervju

4

termometer

"Športno plezanje je na zelo dobri poti, da leta 2020 postane olimpijski šport. Japonci bodo za to naredili vse," je prepričana dijakinja in prvakinja Janja Garnbret.


Janja Garnbret je dvakratna mladinska svetovna prvakinja leta 2015. Na zadnjem prvenstvu v italijanskem Arcu je v kategoriji do 18 let (Janja jih ima šele 16) blestela tako v balvanskem kot tudi težavnostnem plezanju, ki velja za njeno paradno disciplino. Povsem enakovredno se kosa tudi s članicami. Letos je postala evropska podprvakinja v članski konkurenci. Če bo športno plezanje leta 2020 na olimpijskih igrah v Tokiu vendarle dobilo svoje mesto, si od zgovorne Korošice iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, sicer dijakinje športnega oddelka velenjske gimnazije, lahko obetamo marsikaj.


Medtem ko so vaši gimnazijski sošolci že začeli šolske obveznosti, ste vi zmagovali na svetovnem mladinskem prvenstvu v športnem plezanju. Kako je bil videti vaš prihod v šolo?
Vsi mi čestitajo, lepo je. Je pa po drugi strani tudi nekoliko čudno, saj se je šola že začela, učna snov pa prav tako.

Kaj vam pomenita naslov svetovne prvakinje v balvanskem in nato nekaj dni pozneje še v težavnostnem plezanju? Je bilo to za vas nekaj povsem pričakovanega ali vendarle velika stvar?
Že lani sem postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju, zato je bil moj letošnji cilj ta rezultat ponoviti, v balvanih pa se uvrstiti v finale in nato po možnosti med najboljše tri.

Glede na to, da so bili na letošnjem svetovnem prvenstvu najprej na sporedu balvani, sem najprej zmagala v tej disciplini, kar je bilo zame veliko presenečenje. Ko je bilo na sporedu še težavnostno plezanje, sem vedela, da mi lahko uspe tudi v tej disciplini.

Kako ste proslavili ta uspeh? Ste si privoščili kaj zabave na račun dveh naslovov svetovne prvakinje?
Ja, po tekmi smo se poveselili, pa tudi doma so bili vsi veseli. Čestitke so deževale, še enkrat pa smo si tudi skupaj pogledali finalni nastop.

Vaša plezalna pot se je začela pri komaj sedmih letih. Mina Markovič se je za plezanje navdušila, ko je prvič plezala na razstavni steni, torej povsem po naključju.

Kakšna je vaša zgodba?
Že kot majhna deklica sem rada plezala po predmetih, ki so bili višji od mene. Po omarah, vratih, drevesih … No, potem pa sta me starša pri sedmih letih odpeljala v Slovenj Gradec, kjer sem prvič poskusila plezati po umetni steni. Gospod, ki me je varoval, je v meni videl talent in staršem predlagal, naj me vpišeta v plezalni klub.

Trenirati sme začela v Slovenj Gradcu pri trenerju Roku Šišerniku. No, po enem letu je klub nekako zamrl. Rok je dobil službo v Ljubljani, jaz pa sem se odločila, da se vpišem v nov klub, in sicer v Velenje, kjer pri Gorazdu Hrenu treniram že sedem let.

Obiskujete gimnazijo Velenje, in sicer športni oddelek, kar pomeni, da se tudi v šoli gibljete med samimi športniki. Verjetno je v vašem razredu precej odsotnosti?
Res je, s sošolko, ki prav tako trenira plezanje, sva največ odsotni.

In ne alpski smučarji?
Ne, teh v našem razredu sploh ni.

Kaj vam pri plezanju predstavlja največji izziv in kaj največje zadovoljstvo?
Plezanje je samo po sebi velik izziv. To pomeni, da noben gib ni enak. Ko imaš balvansko smer, je nešteto načinov, kako jo lahko preplezaš.

Koliko izkušenj imate s plezanjem v steni?
Kar precej. Ob koncih tedna gremo kot skupina Kortub velikokrat plezat v naravo. Takrat, ko nimamo tekmovanja in je vse skupaj namenjeno bolj kot ne sprostitvi. Seveda pa še vedno skušamo preplezati kako zahtevno smer. No, kar najtežjo.

Katere naravne stene vas največkrat gostijo?
Kotečnik v Libojah, tudi v Mišjo peč ali Ost na Primorskem se večkrat odpravimo.

Tisti, ki ne plezajo, plezanje velikokrat označujejo za nevaren šport. Kako nevaren oziroma varen je v resnici?
Če upoštevaš pravila, ni prav nobenih možnosti, da bi se ti kaj zgodilo. Tako ali tako si stalno privezan, spodaj so blazine … Vse je varovano.

Koliko vam še manjka do članske konkurence? Letos se je izkazalo, da se lahko že povsem enakovredno kosate z njimi. Na tekmi članic ste bili drugi, takoj za Mino Markovič.
Ja, pri 16 letih že lahko tekmuješ za člansko konkurenco, še vedno pa tudi v mladinski. Kot slovenska reprezentantka sem letos nastopila že na dveh tekmah za svetovni pokal in obakrat osvojila drugo mesto, kar je lep uspeh. Bila pa sem tudi evropska članska podprvakinja.

Imate kakšno finančno pomoč s strani države?
Ne.

Bili ste ena od kandidatk v izboru Mladi upi, kjer je Triglav razdelil neka sredstva. So se?
So.

Že več let se omenja, da bi plezanje postalo del olimpijskih športov. Kako blizu ste?
Mislim, da je športno plezanje na zelo dobri poti, da bi leta 2020 postalo olimpijski šport. Dejstvo je, da so olimpijske igre na Japonskem, Japonska pa ima zelo kakovostno ekipo in veliko možnosti, da osvoji olimpijsko medaljo. To seveda pomeni, da bodo za to, da plezanje postane olimpijska disciplina, naredili vse.

Takrat boste stari 21 let. Predvidevam, da bi bila v tem primeru olimpijska medalja ena vaših glavnih ciljev?
Res je.

Koliko vam sicer treningi vzamejo časa? Je čas še za kaj drugega, razen za šolo in plezanje?

Treniram od pet- do šestkrat na teden po tri ure. Takoj po šoli grem na trening in nato domov, kjer se posvečam šoli. Časa za kaj drugega preprosto ni.

Vaš najljubši predmet je? Verjetno sploh ni treba spraševati.
Športna vzgoja (smeh, op. a.).

Imate v šolski telovadnici plezalno steno?
Imamo. To je ista telovadnica, v kateri tudi sicer treniram.

Kaj bi rekli, da je tisto, kar vas razlikuje od drugih? Zakaj ste na primer vi letos kar dvakrat zmagali na svetovnem prvenstvu?
Mislim, da je moja prednost v tem, da se hitro učim, da poslušam, kaj mi govori trener. Kadar padem s stene, mi trener razloži, zakaj je do tega prišlo. Poslušam ga in se naučim, česa se moram v prihodnje izogibati, in to uporabljam v steni. Mislim, da se znam dokaj hitro odzvati na situacijo v steni in jo dokaj hitro tudi rešiti. No, sem pa tudi kar vestna, že celo večnost nisem izpustila nobenega treninga in upam, da ga tudi ne bom.

Tudi kadar nisem na treningu, doma izvajam vaje za moč in vzdržljivost, tečem … Trening je v bistvu trenutno zame najpomembnejša stvar na svetu.

Ste potem letos sploh kaj imeli od počitnic ali je bilo vse podrejeno svetovnemu prvenstvu?
Ne (smeh, op. a.). Letos počitnic ni bilo, vse poletje smo se pripravljali na svetovno prvenstvo.

Odrekanja je torej precej?
To je sicer res, me pa niti ne mika, da bi šla na morje. Treningi so precej bolj pomembni.

Kaj pa alpinizem? Vas ta sfera mika ali je to vendarle povsem drug svet?
Večina ljudi sicer plezanje takoj poveže z alpinizmom, a mislim, da bo tega vse manj. Zanimanje za športno plezanje narašča, vedno več otrok se odloča za ta šport. Kar pa zadeva vprašanje: ne, alpinizem me ne zanima.

Se vam zdi, da bi si plezanje, še posebej glede na uspehe, ki jih dosegate slovenski plezalci, zaslužilo več medijske pozornosti? Da bo treba še ogromno postoriti, da bi se v tej luči lahko kosalo s košarkarji, smučarji, kaj šele nogometaši?
To je res. Tudi kar zadeva televizijske prenose, je edini, ki dejansko obstaja, prenos finalne tekme svetovnega pokala, ki je v Kranju.

Vas bomo v Kranju videli v članski konkurenci?
Da.

Kdo so vaši vzorniki v športnem plezanju?
Kar slovenski tekmovalki Mina Markovič in Maja Vidmar.

Potem jih imate lahko stalno na očeh in pri roki za nasvet. So starostne razlike med vami prevelike, Mina je 11 let starejša, ali tvorite zabaven trio?
Starost ne igra nobene vloge. Super se razumemo.

So razmišljanja o tem, kaj bi počeli po koncu plezalne kariere, še predaleč? Že veste, kaj bi želeli študirati?
Razmišljam o študiju fizioterapije in športne psihologije. Nekaj pač, kar bi bilo povezano s športom. Bi pa z veseljem delala tudi kot trenerka. A do tega je še daleč …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin