Sreda, 20. 1. 2016, 15.31
6 let, 6 mesecev
"Kadarkoli mi je spodletelo, mi je samo zato, ker si nisem dovolj želel"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Domen Škofic je trenutno najboljši slovenski športni plezalec. Lansko sezono, v kateri je dosegel tudi svojo prvo zmago v svetovnem pokalu v članski konkurenci, je sklenil s tretjim mestom v skupnem seštevku kombinacije. Star je 21 let, od tega jih pleza že 15. Pet v svetovnem pokalu. V prostem času, ki pa mu ne ustreza toliko kot trening, pomaga očetu – ta je eden od izumiteljev karving smuči –, ki se ukvarja s postavitvijo in konstrukcijo plezalnih sten. Škofičevi prihajajo iz kraja Vrbnje pri Radovljici, le streljaj od plezalnega središča v Mošnjah, kjer slovenski reprezentanti trenirajo težavnostno plezanje. Študij na fakulteti za šport je začasno postavil na stranski tir. Vse samo zato, da bi se lahko povsem osredotočil na plezanje. Je sam svoj trener, ciljev mu ne manjka. Visoki so, brez dlake na jeziku jih razkrije in se ne skriva za izjavami: Vse bom dal od sebe. Segajo vse do naslova svetovnega – v mladinski konkurenci je ta mejnik že dosegel – in olimpijskega prvaka.
Pravkar ste se vrnili iz Španije, kjer ste počeli vse drugo kot poležavali na plaži. Preplezali ste tri nove smeri, ocenjene s težavnostno stopnjo 9a. Srečala sva se na vaš zadnji dan brez treninga, jutri se spet začne zares. Menda vas je težje odvrniti od treninga kot od prostega dne. To pomeni, da ne veste, kaj bi počeli sami s seboj? Točno tako. Odštevam ure do trenutka, ko se bom spet lotil treninga. No, dela mi tudi ne manjka. Ob kopici elektronskih pisem, ki čakajo na moj odgovor, pomagam očetu pri delu.
Pri postavljanju plezalnih sten? Da, poleg tega se trudim odpraviti bolečine v hrbtu, ki me mučijo že nekaj mesecev.
Vaš oče in Jure Franko, soimenjak znanega smučarja, sta menda oblikovala karving smuči? Res je. Po zgodbi v Elanu je delal še v nekaj drugih podjetjih, potem pa se je odločil, da gre na svoje. Glede na to, da oče ni plezalec, mu pomagam z idejami. Njegovi steni sta postavljeni tudi v moji osnovni šoli v Radovljici, prva, ki jo je izdelal, pa je zraven našega vadbenega centra v Mošnjah. Slovenska reprezentanca tam trenira težavnost, saj je tam vse, kar potrebujemo za kakovosten trening. Od številnih grifov, tudi takih, ki se jih komaj držiš, do previsne stene.
Je bila zadnja sezona, ki se je končala novembra lani na finalni tekmi v Kranju, za vas poseben mejnik? Med drugim ste prvič stali na najvišji stopnički v članski konkurenci. Mislim, da je kar vsaka sezona poseben mejnik, saj vsako leto napredujem. Lani sem prvič zmagal na članski tekmi svetovnega pokala, prejšnje leto sem prvič stal na zmagovalnem odru, tudi kot drugi, tako da lahko rečem, da sem po vsaki sezoni zadovoljen z doseženim. Vsako leto si želim nekaj več, zato z motivacijo nimam nobenih težav.
Želim si biti povsem v vrhu. Doseči vse, kar se doseči da. Rad bi zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala. Rad bi bil svetovni prvak.
Potem pa še olimpijski? Pa tudi olimpijski, seveda. To so sanje vsakega športnika. Če si bom dovolj želel, bom to tudi dosegel. Kadarkoli mi je spodletelo, mi je samo zato, ker si nisem dovolj želel. Tako je. Šport je res zanimiv.
Ste odraščali ob umetnih ali naravnih stenah? Prvič sem plezal v osnovni šoli v Radovljici. Štiri leta sem treniral na umetnih stenah, šele potem sem se lotil skale. To je bil trenutek, ko sem se zaljubil v plezanje. Pa ne, da ne bi maral umetnih sten, ampak šele v skali vidiš, kaj vse ti plezanje ponuja. Ne gre samo za tekmo in trening, ampak za to, da se umakneš v skalo in tam res uživaš. Tam so izzivi lahko še večji kot na tekmi.
Pa se je že na začetku vaše kariere dalo predvideti, da iz tega fanta še nekaj bo? Tega ne vem, vem pa, da sem se vedno znova moral dokazovati. Ko sem vstopil v mladinsko reprezentanco, sem se iskal, enako je bilo v članski. Prvo leto med mladinci je bila moja najboljša uvrstitev sedmo mesto, kar je bil, glede na to, da sem v mlajši konkurenci zmagoval na vseh tekmovanjih, zame velik šok. Menda je trener takrat dejal, da iz mene ne bo nič. To sem izvedel šele pred kratkim.
Talent ali delo? Na kaj stavite? V talent ne verjamem, verjamem pa, da če je nekomu nekaj všeč in temu posveti ogromno časa, potem to opravi stoodstotno. Zakaj nekdo blesti v matematiki, drugi pa v tenisu? Samo zato, ker mu je to, kar počne, tako všeč, da temu nameni več časa, kot bi ga drugi. Zaradi tega so se mu kanali v možganih za tisto dejavnost odprli toliko bolj. Ne gre za to, da se nekdo s posebnimi predispozicijami rodi, ne, gre za to, da se je v tisti stvari pač našel.
Razlika med talentom in kvazitalentom je samo v tem, da bo talent vztrajal in ne bo odnehal ob prvi oviri. Iz poraza se bo skušal nekaj naučiti, medtem ko bo kvazitalent rekel samo, da mu to tako ali tako ne ustreza, in odnehal.
Kako ste se potem dvignili s sedmega mesta med mladinci? Vedel sem se, kaj je bil glavni razlog na neuspeh. Ustrašil sem se. To je bila moja prva evropska tekma in vsi plezalci so se mi zdeli boljši od mene.
Noro. No, potem sem po prvi sezoni spoznal, da sem lahko enako dober, če ne celo boljši. Naslednje leto sem že zmagoval.
To se je zgodilo zato, ker sem tako močno verjel v to. To me je dodatno podžgalo in tako sem tudi splezal svoj prvi 9a (ocena težavnosti semri - op. a.). Prej sem plezal smeri, ocenjene z 8a, in to je bil zame nepredstavljiv korak naprej. Mislim, da je bil potencial v meni že prej, a si ga nisem upal razkriti. Vedno sem štartal nekje iz zlate sredine, željo pa sem imel od nekdaj veliko.
Bili ste eden najmlajših ljudi, ki so preplezali smer, ocenjeno z 9a. Naključje ali načrtno delo? Načrtno. Ko sem slišal, da je neki 13-letni mulec Adam Ondra (22-letni češki plezalec je letos zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, op. a.) preplezal Martina Krpana (smer v Mišji peči pri Ospu, ocenjena z 9a, op. a.), me je to nenormalno motiviralo. Če lahko on, zakaj ne bi mogel jaz?
Smer, ocenjeno z 9a, mi je uspelo preplezati pri 15 letih. S tem sem bil eden najmlajših ljudi na svetu, mislim, da tretji najmlajši, ki mu je to uspelo. Te stvari me izredno motivirajo. Na tiste, ki jim nekaj uspe, ne gledam kot na boga, na nekoga, ki je zame nedosegljiv. Ravno obratno.
V svoji karieri sem doživel že ogromno neuspehov, ampak mislim, da je ravno to ključ do uspeha.
Vam neuspeh da več kot uspeh? Da, še posebej zdaj, ko sem se o tem prepričal tudi v glavi, neuspeh jemljem kot šolo. Za neuspeh je kriva neka pomanjkljivost, ki jo moram naštudirati in odpraviti. Velikokrat je stvar v glavi. Ali si nisem dovolj želel ali pa nisem bil dovolj osredotočen.
S kom premeljete zadeve, ki se vam zgodijo? Verjetno večkrat neuspehe kot uspehe. Že od mladinske konkurence treniram sam in se zelo dobro poznam. Zadnji dve leti v okviru reprezentance delam tudi s trenerjem Romanom Krajnikom in se o teh stvareh pogovorim z njim. To mi zelo pomaga, saj Roman ve, kaj govori. Navsezadnje je v sam vrh športnega plezanja pomagal tudi Maji Vidmar in Mini Marković (zadnja leta najboljši slovenski športni plezalki in tretji v izboru za športnika leta 2015, op. a.), pri dekletih pa je psiha še precej bolj zahtevna kot pri fantih.
Sicer pa mislim, da je najbolje, da stvari, ki te mučijo, razčistiš sam pri sebi. Ko sam nekaj spoznaš, te porazi precej težje spravijo iz tira kot sicer, saj se spomniš, kako si našel rešitev.
Je bil ob prestopu v člansko konkurenco enak šok kot v mladinski? Da, bilo je povsem enako, vendar sem bil takrat že precej bolj samozavesten. Med mladinci sem že osvojil naslov svetovnega prvaka in bil prepričan, da je moje mesto v plezanju. Na svoji prvi članski tekmi sem osvojil 14. mesto, kar je zelo dober rezultat, saj sem premagal tudi nekaj takrat najboljših športnih plezalcev na svetu.
Kakšna je danes konkurenca v plezanju? Izjemna. Mladi prihajajo in verjamejo, da so lahko povsem blizu vrha. In tudi so. Trenutno sta na primer v ženski konkurenci v vrhu 16- in 14-letnica, Janja Garnbret in Ashima Shiraishi.
Kaj je za vas čar plezanja? To, da vsak zmore. Ne glede na to, ali si majhen, visok, mlad, star … Stvar je samo v tem, koliko si želiš.
Kako gledate na prihodnost športnega plezanja? Plezanje je vsako leto bolj priljubljeno, najbolj v Franciji, Avstriji, delno tudi v ZDA in seveda na Japonskem. Tam zaradi olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 ogromno vlagajo v športno plezanje.
Zakaj vam hitrostno plezanje ne ustreza? Ker to sploh ni plezanje. Je in ni. Pri hitrostnem plezanju plezaš po eni in isti smeri, bistvo je samo v hitrosti. No, po mojem mnenju je bistvo plezanja drugje: v tem, da si iznajdljiv, da se podaš v neznano, nepričakovano, da iščeš nove rešitve, da si močan. Pri hitrostnem plezanju je lahko že začetnik dobro uvrščen.
Edina svetla plat hitrostnega plezanja je v tem, da je gledalcem lahko razumljivo, kar bi za balvansko plezanje, ki je izredno atraktivna zadeva, težko rekel. Včasih še mi, ki se s plezanjem ukvarjamo profesionalno, ne razumemo končnih dosežkov in si moramo pomagati s tabelo rezultatov.
No, da ne bi koga užalili, so sprejeli kompromis.
Se v plezalnih krogih veliko govori tem? Plezanje bi se s tem lahko zrinilo v ospredje, kot se je, na primer, judo na ta račun že večkrat. Vi in Janja Garnbret, aktualna svetovna mladinska prvakinja, bosta leta 2020 v najboljših letih. Res je. Se govori, po drugi strani pa tudi ne, ravno zaradi razlogov, ki sem jih omenil. V taki obliki se na olimpijskih igrah ne bo pokazal pravi čas plezanja. Je pa seveda uvrstitev na olimpijske igre velik plus za šport. Športno plezanje je eden najhitreje razvijajočih se športov na svetu. Vedno več ljudi pleza, v medijih pa se vseeno še ne pojavlja.
Je pa zanimivo, da se je v večini medijev pojavil vaš vzpon na Solkanski most leta 2014, kar je bilo za vas nezahtevno početje, a je bilo tako dobro zapakirano, da je bilo v javnosti deležno veliko pozornosti. To vas je takrat zmotilo, po drugi strani pa je ravno plezanje s tem dobilo pozornost, ki je sicer verjetno ne bi. Da, to mi je jasno. Motilo me je samo to, da stvari, v katere sem vložil leta in leta truda in na katere sem res ponosen, na primer tega, da sem zmagal na tekmi svetovnega pokala ali na svetovnem prvenstvu, ne omenja nihče, Solkanski most pa.
Po drugi strani se zavedam, da je tak medijski podvig ključ do tega, da bo plezanje bolj prepoznavno. Takrat tega še nisem razumel, zdaj pa mi je kristalno jasno.
Mislim, da se moramo vsi zavedati, da ni vse samo lastna uspešnost. Imamo poslanstvo, da s svojimi dejanji utremo pot še komu. Če hočeš, da tvoj šport raste, moraš take stvari vzeti v zakup.
Mislim, da je Solkanski most dobro popotnica za zanamce. Jaz od sponzorskih sredstev ne morem živeti, morda pa bodo oni že lahko. In to je pomembno. Da nisi egoist, ki skrbi samo za svojo korist, ampak razmišljaš tudi o prihodnosti drugih.
Se da živeti od plezanja? Kakšne so nagrade za prvo mesto? Za zmago na nočnem slalomu v Flachauu je zmagovalka dobila 70 tisočakov. Da se, če si res v vrhu, vendar se za prihodnost ne da privarčevati. Morda se bo položaj z olimpijskimi igrami izboljšal.
Standardna nagrada za zmago v svetovnem pokalu znaša 3.500 evrov. Na nekaterih tekmah je bila tudi višja, med osmimi in desetimi tisočaki, a so to pozneje ukinili, saj ni bilo pravično do preostalih prirediteljev, ki si take vsote niso mogli privoščiti. Mednarodna zveza je zato določila standardno nagrado 3.500 evrov.
Skratka, za zdaj od tega, kar zaslužim s plezanjem, lahko živim, a moram hkrati precej intenzivno razmišljati o tem, kaj bom počel po koncu kariere.
Vidim se v plezanju. Ali v vlogi trenerja, postavljavca smeri ali kot sodelavca v očetovem podjetju. Za prihodnost me ne skrbi, nekaj bom že našel, mora pa to biti v plezanju.
Res je, da to niso dobro plačana dela, ampak denar mi ne pomeni dosti. Potrebujem ga le toliko, da preživim. Pomembneje mi je to, da to, kar sem dosegel in izkusil na sebi, posredujem še komu.
