Druga kariera
Nedelja, 15. 12. 2024, 4.00
7 ur, 43 minut
Druga kariera (390.): Peter Mankoč
Peter Mankoč v Estoniji vzgaja mlade plavalce: Moja naloga je, da iz njih naredim boljše ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
V Drugi karieri gostimo Petra Mankoča, enega najboljših slovenskih in evropskih plavalcev v zgodovini, ki svoje plavalno znanje in izkušnje predaja mladim plavalcem v Talinu v Estoniji, kjer si je ustvaril drugi dom.
"Glede plavanja ne obžalujem ničesar, bi pa zagotovo lahko več storil za samopromocijo. Lahko bi se bolj potrudil za to, da bi dobil sponzorje, tako pa sem želel samo plavati, drugi pa naj me pustijo pri miru (smeh, op. p.)," danes z distance o svoji plavalni karieri razmišlja nekdanji vrhunski plavalec Peter Mankoč, ki se lahko pohvali s kar desetimi naslovi evropskega prvaka, dvema svetovnima in evropskima rekordoma. Kar zadeva dosežke, najbolj ceni to, da je bil v plavalnem vrhu kar 14 let in se čudi, da sta glava in telo zdržala toliko let. Kaj 46-letni Ljubljančan, ki si je z družino drugi dom in kariero ustvaril v Talinu v Estoniji, počne danes in kako s severa Evrope gleda na Slovenijo? Se je pripravljen vrniti v slovensko plavalno stroko?
Peter Mankoč je eden najboljših plavalcev v zgodovini slovenskega in evropskega plavanja. V karieri 46-letnega Ljubljančana, po izobrazbi diplomiranega trenerja plavanja, izstopa kar deset naslovov evropskega prvaka v kratkih bazenih (devet jih je nanizal zapored), dva svetovna rekorda – prvega je postavil prav na današnji dan pred 23 leti – in dva evropska. Udeleženec petih olimpijskih iger (1996, 2000, 2004, 2008 in 2012) in nekdanji svetovni prvak v 25-metrskih bazenih je kariero končal leta 2012, plavanju, ki je ključni del njegovega življenja že vse od osmega leta starosti, pa ostaja zvest še danes. Kaj nekdanji vrhunski plavalec, danes mož in oče treh otrok počne zdaj in kaj obžaluje, če sploh?
Mankoč s svojimi plavalnimi varovanci novembra letos na državnem prvenstvu Estonije, kjer so nanizali serijo izjemnih rezultatov. V mladinski konkurenci so odplavali kar 30 osebnih rekordov in v posamični konkurenci osvojili 14 zlatih medalj, štiri srebrne in pet bronastih.
INTERVJU: Peter Mankoč
Peter, prihodnje leto bo minilo pet let, odkar z družino živite v Estoniji, domovini vaše žene Triin Aljand Mankoč. Pravijo, da je pogled na domovino od zunaj drugačen. Kako danes gledate na Slovenijo?
Zame je Slovenija še vedno najboljša država na svetu, in to v vseh pogledih, je pa stanje takšno, da z družino trenutno živimo drugje.
Žena tukaj končuje študij, izobražuje se za medicinsko sestro, do konca študija ima še leto in pol, otroci pa obiskujejo vrtec in šolo. Imava tri otroke, stare devet, sedem in pet let. Starejša hčerka in sin obiskujeta osnovno šolo, najmlajša je še v vrtcu.
Kot trener plavanja sem zaposlen na športni gimnaziji v Talinu (Audentes Sports Gymnasium, op. a.). Pogodba se mi izteče čez leto in pol, to je konec naslednjega šolskega leta. Tukaj se pogodbe podpisuje za obdobje treh let, nato izide nov razpis, ki uradno možnost za zaposlitev daje še komu drugemu. Ne gre za pozicijo, na kateri bi bil zabetoniran do konca življenja.
Mankoč z ženo Trin na svetovnem prvenstvu v Rimu leta 2009.
So otroci dvojezični, trojezični?
Trojezični. Z ženo Trin se pogovarjava v angleščini, tudi večina programa, ki ga otroci gledajo na televiziji, je v angleškem jeziku, tako da obvladajo tudi angleški jezik.
Žena z otroki govori estonsko, jaz pa izključno slovensko. In prav slovenščina je za otroke najtežji izziv, saj estonščina ne pozna niti sklonov niti dvojine, medtem ko je v slovenščini treba menjati končnice in je vse skupaj precej zahtevnejše. Je pa njihov jezik estonski, razmišljajo v estonščini.
- O DELU NA ŠPORTNI GIMNAZIJI V TALINU
S čim se trenutno ukvarjate? Omenili ste že športno gimnazijo.
Sem trener na športni šoli, ki deluje na dveh lokacijah. Ena je v Talinu, kjer imamo dijake športnike iz 12 športnih panog, druga pa na jugu Estonije (v mestu Otepää, op. a.), kjer so kolesarji, skakalci, nordijci in podobno.
Uradno je to zasebna šola, kjer večino stroškov krijeta Olimpijske komite Estonije in ministrstvo za šport, pri plavalnem delu v zadnjih letih pomaga tudi nacionalna plavalna zveza.
Za dijake na naši šoli je poskrbljeno na vseh področjih, imajo bazen, trenerja, psihologe, nutricioniste, pouk se začne šele po dopoldanskem treningu in podobno.
Posebnost šole je tudi ta, da imam kot trener dostop do vseh šolskih ocen svojih plavalcev, imam vpogled v njihove morebitne odsotnosti, tako da imam res zelo dober nadzor nad dogajanjem. Če je karkoli narobe, se takoj pogovorimo.
Mankoč na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 v družbi plavalne reprezentance spodbuja slovenske olimpijce.
Pravilo je, da dijaki, ki v šoli ne delajo ali se izogibajo testom, tudi trenirati ne morejo. Glede na to, da imajo vse zagotovljeno brezplačno, od hrane do bivanja, se od njih pričakuje profesionalen pristop.
Takšno šolanje ni preprosto. Vsakemu dijaku odkrito povem, da ne vem, kako bi sam to zdržal, a glede na to, da so se odločili, da želijo iz sebe nekaj ustvariti, potem ni izgovorov.
Glede na to, da večina živi stran od družine, smo trenerji precej bolj vpeti v njihovo življenje. Na nek način moramo prevzeti tudi na pol starševske naloge, se z njimi pogovarjati, jih motivirati.
Kako sami dojemate svojo vlogo na šoli?
Moja naloga ni, da moji varovanci dosežejo vrhunske plavalne rezultate, moja naloga je, da iz njih naredim boljše ljudi. Dejstvo je, da vsi ne bodo vrhunski plavalci, - vemo, da je konkurenca v tem športu izjemna - , so pa lahko dobri ljudje.
Skušam jim pojasniti, da kdor pri meni preživi program, bo po koncu srednje šole imel veliko prednost pred preostalimi. Zakaj? Ker si bo znal bolje organizirati svoj čas, ker bo bolje pripravljen na stres, ker se bo znal nadzirati in bo tako imel precej večjo možnost, da mu pozneje uspe v življenju.
Povsem enako kot sem osredotočen na njihovo plavanje, sem osredotočen tudi na njihove osebnostne značilnosti in sposobnosti, trudim se, da jim pomagam, da napredujejo na vseh področjih.
Pomembno mi je tudi to, da smo s številnimi plavalci in plavalkami, ki so končali moj program, še danes v stiku in so veseli, da sem jim spremenil življenje. Vsi so zelo hvaležni, in čeprav sem strog in zahteven, gredo danes precej lažje skozi življenje.
Mankoč po vrnitvi z olimpijskih iger v Pekingu, kjer je osvojil izjemno 10. mesto na 100 m delfin in 31. mesto na 100 m prosto.
Ali opažate, da je med mladimi, s katerimi sodelujete, danes prisotna višja stopnja profesionalizma oziroma da morajo že v zelo rosnih letih živeti kot profesionalni športniki, kar je za marsikoga prezahtevno?
Takole bom rekel … danes je predvsem zelo drugače. Življenje športnika v mladih letih je veliko težje, kot je bilo v mojih časih. Govorim o okolju, ne o treningu. Mi nismo imeli mobitelov, družbenih omrežij, vse nam ni bilo prineseno "k riti" …
Opažam, da mladi danes prehitro hočejo preveč. Najraje bi bili že vsi na olimpijskih igrah, češ saj sem redno na treningu. Ne gre tako in če se cilji takoj ne uresničijo, niso srečni.
Poleg tega se stalno primerjajo z drugimi, za nameček so tu še družbena omrežja, ki jih s prikazovanjem nerealnih slik še dodatno obremenjujejo. Psihološko je zanje precej težje, kot je bilo v naših časih.
Kakšna mora biti sezona, da rečete, da je ta uspešna?
Sam ocenjujem predvsem to, kako resen je pristop plavalca ali plavalke na treningu, kako izvede trening in tekmovanje … Rezultat je pri meni sekundarnega pomena.
Zgodilo se je že, da je bil nekdo, ki je bil rezultatsko najboljši, ocenjen z nižjo oceno kot nekdo, ki je bil po rezultatih slabši. Lahko imaš nekoga, ki je izjemno nadarjen, pa se mu ne ljubi kaj dosti in tako ne bo dobil najvišje ocene. In obratno.
Mankoč kot policist leta 2011.
- O IZZIVIH PO KONCU ŠPORTNE KARIERE
Iz tujine imate tudi lažji vpogled v to, kakšno pomoč dobijo športniki po koncu kariere v Sloveniji in Estoniji. Če primerjate, koliko pomoči ste bili deležni vi ob koncu kariere in koliko vaša žena, kdo je na boljšem?
Dokler sem treniral in sem bil zaposlen pri policiji, mi je to ogromno pomenilo, saj je bil to edini stalni dohodek, ki sem ga imel. Ta del imamo v Sloveniji urejen bolje kot v Estoniji.
Če pa pogledam, koliko si bil v Sloveniji plačan za uspeh in koliko pozornosti je deležno plavanje, pa so plavalci v Estoniji precej na boljšem. Plavanje je tam precej bolj spoštovano, plavalci pa so sponzorsko precej bolj podprti kot pri nas.
Mankoč po prihodu s SP v kratkih bazenih v Manchestru leta 2008, kjer je osvojil 1. mesto na 100 m delfin in 2. mesto na 100 m mešano.
Kaj pa pomoč ob koncu kariere? Kakšne pomoči ste bili deležni vi?
Po koncu kariere sem najprej odšel v Turčijo (kjer je opravljal delo glavnega trenerja olimpijskega plavalnega centra, op.a.), od tam v Estonijo, in ko sem se odločil, da se malo umaknem od plavanja, in sem se vrnil v Slovenijo, sem delal v marketingu svojega nekdanjega sponzorja. Vse te službe sem si priskrbel sam. Za Turčijo sem se dogovoril prek Dimitrija, v Estoniji sem dobil ponudbo predsednika Estonske plavalne zveze.
Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem začel v okviru projekta Dvojna kariera Olimpijskega komiteja Slovenije študirati na pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer sem diplomiral na smeri športno treniranje. Vmes sem – v času prve selitve v Estonijo – končal še študij na poslovni šoli IEDC na Bledu.
Leta 2018 sem bil na Plavalni zvezi Slovenije del strokovne ekipe, ki je delala s slovensko reprezentanco. Danes mislim, da bi bilo naše sodelovanje lahko boljše, in kot mi je znano, so danes na zvezi bolj naklonjeni sodelovanju s trenerji kot v mojih časih.
- O SLOVENSKEM PLAVANJU
Kako danes ohranjate stike s slovenskim plavanjem, imate stike s Plavalno zvezo Slovenije?
Z zvezo nimam nobenih stikov, sem pa v stiku z določenimi trenerji. Načeloma vem, kaj se dogaja, tudi z nekaterimi plavalci sem v stiku. Če me kdo prosi za pomoč, sem vedno pripravljen pomagati. Kar zadeva zvezo, smo bili pol leta po našem odhodu v Estonijo še v stiku, potem pa smo se odločili, da gremo ločeno pot.
Si pa želim in mislim, da bi bilo dobro, da bi tudi v prihodnosti na tak ali drugačen način sodelovali. Zagotovo ni nobenega človeka, ki bi vedel vse, tudi sam nimam vseh odgovorov, vseeno pa mislim, da je lahko dodaten pogled, dodatno mnenje in znanje dobrodošlo in v pomoč.
"Bazen sam od sebe ne bo naredil ničesar (smeh, op. p.). Precej pomembnejša od bazena je prava ekipa, čeprav seveda tudi bazen pomaga."
Vaš matični klub Ilirija ima nov bazen, ki naj bi svoja vrata odprl januarja prihodnje leto. Kaj pričakujete od te infrastrukturne pridobitve? Kaj lahko nov bazen prinese slovenskemu plavanju?
Bazen sam od sebe ne bo naredil ničesar (smeh, op. p.). Precej pomembnejša je prava ekipa, čeprav seveda tudi bazen pomaga.
Če se samo ozremo v preteklost, lahko ugotovimo, da v slovenskem plavanju nismo imeli dobrih pogojev, smo pa imeli pravo okolje. Pozitivno tekmovalno okolje z dobro podporo. Ne govorim o finančni podpori, govorim o razmišljanju, želji in fokusu, kar se je zrcalilo tudi v izjemnih rezultatih naše generacije.
Mislim, da je nov bazen odlična priložnost. Bil sem že nekaj v stiku z bodočim selektorjem (Tomaž Torkar, op. a.) in mestom Ljubljana. To je odlična priložnost, da se začne nova zgodba. Zdaj ne bo več izgovora, da nimamo pogojev, se je pa treba zavedati, da se spremembe ne bodo zgodile čez noč.
Mankoč na EP v kratkih bazenih v Szczecinu na Poljskem leta 2011, kjer je osvojil še deseti naslov evropskega prvaka.
Dobro bi bilo tudi, da se postavi sistem. V času moje plavalne kariere je bil v plavalnem klubu Ilirija vzpostavljen sistem, ki ga je pozneje prevzela tudi zveza, in takrat so bili uspehi v slovenskem plavanju največji. Ne bom rekel, da je bilo to samo po zaslugi sistema, seveda so bili na prvem mestu plavalci in trenerji, je pa sistem omogočil, da se je to lažje zgodilo.
"Seveda si želim, da bi se enkrat vrnil, je pa zagotovo eden od pogojev ta, da bi se delalo skrajno resno. Če bi se postavili sistem in cilji, je veliko večja verjetnost, da bi se vrnil in pomagal."
Danes so sicer časi drugačni, a vseeno mislim, da je treba postaviti sistem, kjer bi bilo slovensko plavanje mogoče proti vrhu popeljati nekoliko širše. Neža Klančar je vrhunska plavalka, vendar pa v slovenskem plavanju danes nimamo tako številčne širine, kot smo jo imeli pred leti.
Imamo dobre plavalce, ni pa realno pričakovati, da bodo tako dobri, kot smo bili pred 15 leti. Mi smo bili anomalija, poleg tega je bilo nam nekoliko lažje uspeti, kot je danes. Konkurenca v plavanju je neverjetna, časi so neverjetni. Če hočeš biti tako uspešen, kot smo bili mi, moraš biti boljši, kot smo bili mi.
Ali obstaja torej možnost, da bi se vrnili v slovensko plavanje? Kakšni pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi svoje znanje, svoje izkušnje prinesli v slovenski plavalni prostor?
Možnost vedno obstaja, Slovenija je vendarle Slovenija. Seveda si želim, da bi se enkrat vrnil, je pa zagotovo eden od pogojev ta, da bi se delalo skrajno resno. Če bi se postavili sistem in cilji, je veliko večja verjetnost, da bi se vrnil in pomagal.
Zagotovo bi s svojim znanjem in izkušnjami rad pomagal, mi je pa bolj kot to, da bi bil trener, v interesu pomoč. Kot trener lahko pomagaš le manjšemu krogu ljudi.
Če pa pomagaš z izobrazbo, usmerjanjem, je precej večja verjetnost, da se v bazi najde skupek plavalcev in trenerjev, ki bi lahko dosegli visoko raven.
V kakšni vlogi bi se bili pripravljeni vrniti?
O tem se še pogovarjamo. Razložil sem svoj pogled, se moramo pa usesti in pogovoriti o viziji. Zagotovo bi vsi morali imeti enako vizijo.
Če bi Plavalna zveza Slovenije imela drugačen pogled kot jaz, potem nima smisla vztrajati. Če pa bi se našli v smeri, pa je veliko večja verjetnost, da bi se vrnil.
- O PLAVALNI KARIERI
Kako danes gledate na svojo kariero? Bolj cenite svoje dosežke, kot ste jih takrat?
Mislim, da sem že takrat mislil, da sem dosegel neverjetne uspehe, ni pa bilo časa, da bi o tem preveč razmišljal in proslavljal.
Danes mi je na primer žal, da se evropskega naslova nisem veselil pol toliko, kot se danes veseli nekdo, ki je zmagal na državnem. Takrat se mi je marsikaj zdelo preveč samoumevno.
Kar pa zadeva moje dosežke, najbolj cenim to, da sem bil v vrhu 14 let, to se mi zdi še bolj neverjetno kot pa sami uspehi. Daleč od tega, da sem bil najboljši plavalec vseh časov, nihče pa ni bil tako dolgo v vrhu in to najbolj cenim. Tudi če sem bil poškodovan, sem se za tekmo sestavil in zmagal, pa tudi če sem po tem spet razpadel. Biti 14 let nenehno v vrhu – od leta 1998 do zadnjega starta 2012 – to je res neverjetno.
To, da sem dvakrat postavil svetovni in dvakrat evropski rekord, je super, ampak še bolj neverjetno je, da sta telo in glava toliko let zdržala.
Če se ozrete na kariero, bi kaj storili drugače, imate kakšna obžalovanja?
Niti ne, vse se je zgodilo z razlogom. Če sem karkoli naredil narobe, če sem se slabo pripravil na tekmo, je že tako moralo biti, vsak odgovarja za svoja dejanja. Vse izbire so bile moje.
Glede plavanja ne obžalujem ničesar, bi pa zagotovo lahko več storil za samopromocijo. Lahko bi se bolj potrudil za to, da bi dobil sponzorje, tako pa sem želel samo plavati, drugi pa naj me pustijo pri miru (smeh, op. p.).
Je pa vprašanje, ali bi mi samopromocija vzela toliko energije, da potem ne bi tako dobro treniral in tekmoval, zagotovo pa finančno in promocijsko nisem naredil dovolj, zato ker sem se osredotočal izključno na rezultate. Verjetno sem bil zaradi tega uspešnejši, je pa to edina stvar, ki bi jo, če pogledam z distance, lahko izpeljal drugače.
Po prihodu z zadnjih olimpijskih iger v karieri Petra Mankoča leta 2012. V Londonu je osvojil 19. mesto na 100 m delfin.
Ali otroci kažejo zanimanje za plavanje?
Da, najstarejša Brina zelo rada plava in je tudi precej dobra. Genetsko plavalno je kopija mamice. Ima predispozicije za plavanje in zelo rada plava. Všeč mi je, da tudi če ne zmaga, ne obupa.
Sin bi delal vse drugo kot plaval, medtem ko bi najmlajša hči najraje živela v vodi.
Zavedam se, da se vse to lahko spremeni, niti nimam želje, da bi moji otroci morali biti vrhunski plavalci, se bodo pa do fakultete morali ukvarjati z nekim športom. Naj bo to plavanje, košarka, atletika, karkoli bodo želeli.
Kako pogosto danes še skočite v bazen?
Plavam dvakrat tedensko, enkrat tedensko igram košarko, od tri- do štirikrat na teden pa poskušam opraviti še suho vadbo. Še vedno me je veliko skupaj, sem pa na dobri poti (smeh, op. a.).
Preberite še:
