Sreda, 4. 9. 2019, 21.07
5 let, 2 meseca
Bobnal z dalajlamo in osvajal stene z legendo slovenskega alpinizma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,69
Aleksander Stopinšek je mož številnih talentov. Kot mladostnik je Laščan skupaj z legendo slovenskega alpinizma Francem Knezom osvajal plezalne stene tako na domačih kot tujih plezališčih, zdaj pa kot strokovni vodja skrbi za naslednjo generacijo vrhunskih športnih plezalcev, ki žanjejo uspehe na svetovnih prvenstvih. Poleg športa je njegova ljubezen tudi prav posebno glasbilo hang, s katerim je prepotoval Indijo, kjer je imel priložnost spoznati versko vodjo budistov - dalajlamo.
Kljub bogatim življenjskim izkušnjam je skromnost beseda, s katero lahko opišemo Aleksandra Stopinška. Z njim smo se imeli priložnost spoznati na zaključnem srečanju akcije Gremo v hribe.
Stopinšek je strokovni vodja Plezalnega kluba Laško, kjer že vrsto let svoje znanje in strokovno podkovanost predaja podmladku športnih plezalcev, od katerih je vidnejša članica tudi državna prvakinja Liza Novak, ki je letos tekmovala na svetovnem prvenstvu v Italiji.
Franček ni bil samo mentor, ampak najboljši prijatelj
"Otrokom želim plezanje predstaviti kot šport, ki jih ne bo naučil le samodiscipline, temveč tudi spoštljivega odnosa do narave," pravi Stopinšek in dodaja, da mladim športnikom noče biti zgolj trener, ampak tudi mentor, na katerega se lahko obrnejo v težkih trenutkih. Tako kot je bila to zanj slovenska alpinistična legenda Franc Knez.
"Franček me je naučil vsega. Z njim sem preživel praktično več časa kot z lastnim očetom. Ni bil samo moj plezalni partner, pač pa najboljši prijatelj. Čeprav ga mnogi opisujejo kot samotarja, je bil eden najzabavnejših ljudi, kar sem jih imel priložnost spoznati. Bil je izjemno dober človek in mi služi kot navdih," se svojega alpinističnega kolega spominja Stopinšek.
Čeprav je s Frančkom osvajal plezalne stene po svetu, pa sogovornik pravi, da jih ni čez laške skale. "Narava okoli Laškega in Celja nam je podarila precej dobra skalnata pobočja. In prav laške stene so rodile legende, kot sta Franček in Jože Zupan." Da, ponosni Laščan z veseljem pove, da iz Laškega izvirajo najboljše stvari.
"Narava je tukaj s svojo reliefno razgibanostjo izjemno bogata. Ni naključje, da se je na laških plezališčih kalil tudi Jernej Kruder," nam še pove in hkrati izpostavi, da so omenjeni alpinisti s svojimi uspehi močno pripomogli k popularizaciji te športne panoge.
Zaradi "šundra" se umika v svoja skrivališča
Čeprav ga veseli porast zanimanja za alpinizem tudi med širšo javnostjo, pa ga moti slab odnos do narave, ki ga imajo nekateri. "Izkušeni plezalci se izmikamo gneči, ki nastaja na najbolj priljubljenih plezalnih mestih. In ravno zaradi tega, ker nočemo biti del te množice, iščemo skrita mesta. Ta niso polna odpadkov in posameznikov, ki ne spoštujejo okolice in krajanov, ki živijo v bližini."
Kot pravi Laščan ni pozabil na znak Dvigni roko za Laško.
Svojih plezalnih kotičkov zato nočejo deliti z drugimi. "Nekatera področja so zaprta za javnost in jih imamo plezalci zase. Pa ne zato, ker bi bili sebični, temveč zato, ker določeni deli narave preprosto ne premorejo večjega števila ljudi."
"Večja ko je gneča na plezališčih, več je odpadkov, večna težava je iskanje parkirnih mest. Da ne omenjam tega, da se nekateri nikakor ne znajo primerno vesti v naravi. S kričanjem in preglasno glasbo, ki jo spuščajo po prenosljivih zvočnikih, motijo okolico, živali in ne nazadnje krajane. Nekateri gredo celo tako daleč, da prižigajo ogenj, skratka primanjkuje osnovnega bontona." Kot pove, sam noče biti del tega "šundra", zato se raje umika na plezalne stene, ki jih je uredil sam ali s soplezalci.
Mačehovski odnos do plezališč
Med najbolj perečimi omenjenimi zadevami je odsotnost ureditve vsaj na ravni občin. "Že lep čas postaja alpinizem del turistične ponudbe, a je na žalost ureditev zelo slaba. Premalo je nadzora, ni komunalne ureditve. Skalnate stene so del naravne infrastrukture, njihova oskrba in vzdrževanje pa ostajata v domeni plezalcev oziroma plezalne zveze, ki tovrstna dela opravlja zastonj."
Bolj obiskana plezališča po njegovem mnenju vodijo v onesnaženost, ker ni nikogar, ki bi jih pregledoval. "Čiščenje okolice je tako odgovornost vsakega obiskovalca, vemo pa tudi, da niso vsi okoljsko ozaveščeni in svojih odpadkov ne pobirajo za seboj."
Plezalec zato kot rešitev tovrstne problematike vidi ureditev na ravni občin, ki bi prevzele breme nadzora nase. "Tako kot so na primer za gradnjo športnih parkov potrebni načrti in financiranje, je enako tudi pri plezališčih. Te stvari je treba nekako urediti, vsaj kar zadeva parkirna mesta, zato da se ne parkira na dvoriščih občanov."
Na stenah meditira
Ko ga vprašamo, zakaj rad pleza in kaj mu to pomeni, nam s prešernim nasmehom odvrne, da je plezanje zanj način življenja. "V svojem vsakdanjem življenju meditiram in najboljša meditacija je ravno na steni, ko visim. Tam sem eno z naravo - s skalo, ki jo čutim pod prsti, z zvoki, ki jih proizvaja okolica. Moja glasba je oglašanje živali, šelestenje listov v vetru ali šum potoka. Svoje energije ne osredotočam na fizični napor, temveč na povezanost lastnega uma in okolja," nam razloži.
"Sem poduhovljena oseba. Zame je smisel življenja biti v naravi in se prepustiti energijam, ki me obkrožajo. Veliko sem se o tem poučil med potovanjem v Indiji. Tam sem plezal in igral na glasbilo, ki je večini ljudi še tuje," pripoveduje.
Aleksander ima poleg plezanja še eno ljubezen - to je glasba. Že vrsto let namreč igra na edinstveno glasbilo, imenovano hang. "V Indiji sem obiskoval budistične templje in igral. Ob tej priložnosti sem imel možnost spoznati tudi dalajlamo." Kot pravi, je bila to zanj prelomna izkušnja, ki mu je odprla nov pogled na svet.
"Doma smo vsi vpeti v lastne težave, ki so velikokrat vezane na denar. Tukaj si vsi prizadevamo za čim boljšo kariero, več denarja, najhitrejši način zaslužka. Merilo življenjske uspešnosti, sploh v tem času, postajajo materialne dobrine. Preveč poudarka dajemo zunanji podobi in temu, kako nas vidijo drugi, namesto da bi se poglobili vase, se sprostili in zadihali s polnimi pljuči."
S polnimi pljuči Stopinšek diha ravno takrat, ko se posveča športu. A alpinizem še zdaleč ni njegov edini šport. Leta 2014 je s supom preveslal našo drugo najdaljšo reko Krko. Rečna pot je bila od izvira do izliva dolga več kot sto kilometrov.
