SiolNET. Sportal Avtomotošport
1,24

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (268.): Igor Jerman

"Dva tedna smo delali, da smo šli v petek lahko na dirko" #foto

1,24

termometer

Igor Jerman delavnica | Igor Jerman pred stensko sliko, na kateri je z enim svojih prvih motociklov. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Igor Jerman pred stensko sliko, na kateri je z enim svojih prvih motociklov. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

V Depali vasi pri Ljubljani smo v delavnici za varjenje in popravilo alu platišč obiskali Igorja Jermana, nekdanjega motociklista iz prvenstva superbike in vztrajnostnih dirk. To pravzaprav ni njegova druga kariera, saj je prvo platišče popravil še kot srednješolec. Družinski posel pa je bil glavni vir za financiranje dirkaške kariere, v kateri je dvakrat slavil tudi na legendarni motociklistični dirki 24 ur Le Mansa.

Druga kariera | Foto:

Igor Jerman | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Igor Jerman Foto: Vid Ponikvar/Sportida Igor Jerman, Slovenec, ki je v motociklističnem dirkanju pustil največji pečat. V drugi polovici 90. let je dirkal v prvenstvu superbike. Z zasebno Kawasakijevo ekipo je v sezoni 1999 osvojil skupno 14. mesto, kar je bil njegov najboljši dosežek. Ta mu je prinesel vabilo na testiranje tovarniškega Kawasakija, a: "Dan prej sem padel v zadnjem krogu. Saj nisem bil sam kriv. Pred mano je enemu razneslo pnevmatiko na ravnini," se nesrečnega trenutka, ko si je zlomil hrbtenico, spominja 47-letnik. "Ja, mogoče bi bilo danes vse drugače. A ne moreš nič. Taka je usoda." Najpomembneje je, da danes posledic poškodb, ki so del motošporta, ne čuti. "Moram kar potrkati, da nimam težav. Hrbtenico sem imel zlomljeno. Pa sploh nimam težav. V zapestju imam železje. Sem mislil, da me bo to oviralo pri delu, a me ne. Če migam, je v redu. Bolj je težava na dopustu," pove v smehu.

Najmlajši zmagovalec 24-urne dirke v Le Mansu

Jerman leta 1998, ko je s francosko Kawasakijevo ekipo prvič osvojil 24 ur Le Mansa. | Foto: Reuters Jerman leta 1998, ko je s francosko Kawasakijevo ekipo prvič osvojil 24 ur Le Mansa. Foto: Reuters Iz dirkaške kariere so tako ostali le lepi spomini. Leta 1998 je prvič nastopil na 24-urni dirki v Le Mansu in z ekipo Kawasaki France presenetil svetovno javnost. Zmagali so. Takrat je s 23 leti postal tudi najmlajši zmagovalec te dirke. Pozneje je na vztrajnostnih dirkah zmagal še devetkrat, leta 2009 še drugič v Le Mansu. Tedaj s svojo dolgoletno ekipo YART (Yamaha Austria Racing Team). "Lepo je bilo dirkati v superbiku. Najbolj nepričakovana je bila prva zmaga na 24 ur Le Mansa. Moja prva dirka tam. Ta je bila tudi najbolj odmevna. Je pa vedno lepo, če je dober rezultat. Takrat pozabiš, da je bila dirka 24-urna in je bilo veliko veliko težav, mučenja, dežja ... Ob treh, štirih zjutraj se vprašaš, kaj mi je tega treba. A če nato dirko dobro zaključiš, to pozabiš in komaj čakaš naslednjo."

Z dirkanjem je prenehal leta 2014. Zanj to ni bila težka odločitev. "Po 25 letih aktivnega dirkanja imaš enkrat dovolj. Pa ne samega dirkanja. Dirkati je lepo. Težava so potovanja, organizacija, priti na dirko, tovornjaki, letala ... Tega se bolj nasitiš. Ko si enkrat na štartu, je lepo. Enkrat imaš tako dovolj. Moraš pa tudi razumeti, da prihajajo mladi, ki so tudi vse hitrejši."

Jerman na Yamahinem motociklu v Le Mansu 2010. Z ekipo YART kot mehanik sodeluje še danes. | Foto: Reuters Jerman na Yamahinem motociklu v Le Mansu 2010. Z ekipo YART kot mehanik sodeluje še danes. Foto: Reuters

Klemen Gerčar Sportal Šef, ki vozi tovornjak, postavlja tendo, pometa, tudi kuha

"Moč sta mi dali delavnica in macola v roki"

Igor v svoji delavnici | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Igor v svoji delavnici Foto: Vid Ponikvar/Sportida Drugo kariero, podjetniško, je tako ali tako opravljal celoten čas svoje športne poti. Oboje, tako dirkanje kot obrtništvo, ima v genih. Kot srednješolec je v očetovi delavnici za žepnino pred in po pouku popravil kakšno platišče. "Tudi oče je dirkal z motorjem. Imel je tudi delavnico, šlosarijo. In tako sem biti tudi jaz kot otrok ves čas v delavnici. Takoj, ko sem zaključil šolo, sem se zaposlil doma. Od 18. leta sem v delavnici. Pravzaprav smo dva tedna delali, potem pa smo šli v petek na dirko. In nato spet delali. In tako celo življenje." Pogosto so ga tako spraševali, kako in kdaj je sploh treniral za dirke. Te vendarle so velik fizični napor. "Vedno sem rekel, da sta mi moč dali delavnica in macola v roki. To mi je veliko pomagalo tudi pri vožnji. Ko sem prišel z dirke, sem imel jaz cele roke, drugi so imeli žulje."

Brez lastnega tehničnega znanja in lastnega financiranja bi Slovenec težko uspel v motociklističnem svetu. "Nemogoče. Zdaj sploh. Včasih je še nekako šlo. Še sam težko razumem, kako sta oče in mama to spravila skupaj. Veliko je bilo odrekanja, da smo sploh lahko dirkali. Bilo je tudi nekaj manjših pokroviteljev, predvsem je bilo to bolj družinsko dirkanje. Vloženega je bilo veliko truda. Mogoče bi lahko imeli kakšen nov avto pri hiši, pa ga nimamo." Dodaja, da je v Sloveniji za motošport sploh zelo težko dobiti pokrovitelje, morda malo lažje za avtošport, kjer je sponzorsko le prisotnih več večjih podjetij.

Vsi prispevki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Dela s popravilom platišč mu ne zmanjka

Družinsko podjetje Jerman moto center sta od očeta pred nekaj leti prevzela Igor in njegov brat Marko Jerman, ki še dirka. Danes je šef podjetja Marko, ki ima prodajo in servis motociklov. Je uradni servis za motorje Triump. "Moja stran je bolj popravilo in ravnanje okvirjev, vilic, platišč ... Varjenje. To moj poklic," nam pove in razkaže svojo delavnico Igor. Ne boste verjeli, koliko platišč ljudje zvijejo, zlomijo ali kako drugače poškodujejo. Tako na motociklih kot osebnih avtomobilih. 

Na obisku v delavnici Igorja Jermana (foto: Vid Ponikvar/Sportida):

1 / 12
2 / 12
3 / 12
4 / 12
5 / 12
6 / 12
7 / 12
8 / 12
9 / 12
10 / 12
11 / 12
12 / 12

Sam vse življenje na motorju, sin je raje izbral harmoniko

Igor pri varjenju | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Igor pri varjenju Foto: Vid Ponikvar/Sportida Pravega naslednika Igor in Marko na cestnohitrostnih dirkah za zdaj še nimata. Sama sta pripravljena pomagati. "Za nekaj fantov sva imela šolo vožnje. Pridejo po kakšen nasvet. Pa po padcih pripeljejo popravit motor. Zdaj se je spet pojavilo nekaj mladine. Vmes jih ni bilo veliko. Zdaj fantje spet malo napadajo. Upam, da bo kdo kaj dosegel. Nekaj fantov je v nižjih razredih. Kar talentiranih. Moj prijatelj vodi minimoto šolo in je kar veliko zanimanja. Nekaj torej se dogaja. Nas pa heca, ker nimamo prave proge v Sloveniji. Ne more si vsak privoščiti, da bo šel v tujino. Že najbližji Grobnik je kar velik projekt. A tako je že vsa leta."

Očitno se ne bo nadaljevala niti družinska tradicija dirkanja. Igorjev najstarejši sin je sicer vozil državno prvenstvo v minimotu. "Bil je en grd padec. Naslednje leto je po prvem treningu rekel, da ne bi več. V redu. Je rekel: 'Jaz bi raje igral harmoniko.' In smo jo kupili."

Sašo Kragelj Sportal Uresničuje otroške sanje in vzgaja bodoče gajserje

Lažje, ko je dirkal, za mehanika dirka traja 40 ur

V prostem času obnavlja starega fička, ki bo postal prava dirkaška raketa. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida V prostem času obnavlja starega fička, ki bo postal prava dirkaška raketa. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Na dirke hodi še danes. Za avstrijsko ekipo YART še naprej sodeluje, a v drugačni vlogi. "Hodim samo na dirke, na testiranja ne, ker nimam časa, saj sem v delavnici. Edino na dirko na Japonsko ne grem. Zraven sem pri organizaciji. Treba je postaviti vse v 'paddocku' in boksih. Čez teden pomagam pri motorju, vijačim ali pa menjam kolesa. Na dirki pa točim gorivo." Pa ga prisotnost na dirkah ne premami, da bi spet sedel na dirkalni motocikel, vprašamo. "Včasih, ko so treningi, me malo prime, da bi se zapeljal. Ko je dirka, pa pozabim, saj nimam časa. Vsi v ekipi moramo biti 24 ur v pripravljenosti. Na vzdržljivostni dirki nikoli ne veš, kdaj bo kaj narobe, kdaj pride voznik v bokse, ali bo padel. Mehaniki in gorivo moramo biti ves čas pripravljeni. Ne 24 ur, mi vstanemo že zjutraj. Za nas tekma traja 40 ur. Mogoče je bilo res lažje, ko sem vozil. Imaš manj za misliti. Vsake tri ure prideš na vrsto. Tukaj pa moraš biti ves čas v pripravljenosti. Ko voziš, imaš vsaj kakšno uro vmes mir."

Čeprav ima doma Ducatija in Kawasakija ZRX, gre danes le redko na motor. "Mogoče naredim tisoč kilometrov po cesti. Pa še to ne verjamem. Ni časa. Imam tudi tri otroke, enega majhnega." Minulo nedeljo je sicer bil na Grobniku. Ima tudi nekaj starejših motociklov, ki bi jih rad na starejša leta predelal in obnovil. "To zahteva čas. Saj volja in denar se še najde. A za restavracije gre veliko časa." Obnavlja tudi fičkota, ki bo nekega dne postal prava dirkaška raketa.

"Težko bo kdo postal tak car, kot je bil Rossi"

Navijal je za Valentina Rossija. Brez njega je motogp izgubil del čara. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Navijal je za Valentina Rossija. Brez njega je motogp izgubil del čara. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ob nedeljah s prijatelji radi gledajo motogp. Čeprav zdaj, ko ne dirka več Valentino Rossi, ne več tako strastno. "Trenutno je pet, sedem fantov, ki vsi dobro letijo. Prihaja mladina. Težko se odločiš, za katerega bi navijal. Na vsaki dirki je drug spredaj. Saj je motogp še vedno atraktiven, a mogoče res nekaj manjka, od kar je šel Rossi. Navijačev je še vedno dovolj, a včasih je bil še večji bum. Težko bo kdo postal tak car, kot je bil Rossi." Je pa po pandemiji letos spet pravi bum doživela 24-urna dirka v Le Mansu. Več kot 100 tisoč ljudi je od četrtka do nedelje v živo spremljalo letošnjo dirko. "Navijajo motorje, kurijo ogenj, pečejo in spremljajo dirko 24 ur," pogovor za Sportal zaključi Jerman.

Sašo Ožbolt Ilirska Bistrica 2022 Sportal Krvavel je za Olimpijo, danes vzgaja talente v Ilirski Bistrici

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin