Zlati Jesse Owens: simbol boja za enakost, ki ga v ZDA niso hoteli priznati

Poglejte si nekaj utrinkov iz Owensove kariere

Jesse Owens je bil več kot le športnik – bil je simbol boja proti rasizmu in nepravičnosti v času, ko so se temnopolti športniki v ZDA še vedno srečevali s številnimi ovirami. Njegova zgodba se je začela v revni družini – bil je najmlajši od desetih otrok – v Oakvillu v Alabami, kjer je odraščal v času, ko je bilo življenje temnopoltih na jugu države zelo težavno. Že od mladih nog je tako pomagal družini z nabiranjem bombaža in drugimi težkimi deli.

Ime Jesse je dobil zaradi naglasa

Po preselitvi v Cleveland, ki je bila posledica velike migracije, v kateri so Afroameričani zapustili jug in se preselili na sever, je začel trenirati pod vodstvom učitelja Charlesa Rileyja, ki je prepoznal njegov potencial in ga spodbudil, da se pridruži atletski ekipi. Njegovo prvotno ime je bilo James Cleveland Owens. In ker je učitelj zaradi južnega naglasa napačno slišal njegove inicialke J. C., ga je začel klicati "Jesse". Ime, ki ga je zaznamovalo za celotno življenje.

Foto: Guliverimage

Njegova dominanca je bila vidna praktično na vsakem koraku. Leta 1933 je pri 18 letih pritegnil širšo pozornost, ko je na državnem prvenstvu osvojil tri zlate medalje. Povrhu vsega je postavil nov rekord na 100 metrov in v skoku v daljino.

Istega leta se je vpisal na Ohio State University, kjer je spet naletel na nevšečnosti, povezane z rasno nestrpnostjo. Ker je bil temnopolt, je imel prepoved bivanja na kampusu. Da je preživel, je moral opravljati najrazličnejša dela. A ga tudi to ni zaustavilo pri njegovem športnem pohodu. V času študija je osvojil osem naslovov državnega prvaka. Pod taktirko trenerja Larryja Snyderja je bil vse boljši in boljši.

Kljub poškodbi hrbta zrežiral zgodovinskih 45 minut

Prelomen trenutek se je zgodil maja 1935. Zrežiral je eno največjih predstav, in to kljub dejstvu, da je bil poškodovan. Pet dni pred Big Ten Championship je utrpel poškodbo hrbta, potem ko je padel po stopnicah v domu. Ni veliko manjkalo, da bi ga trener Snyder odjavil s tekmovanja, saj je bila poškodba resne narave. Jesse je prepričal prvega moža stroke, da bo tekmoval ne glede na vse. Vse drugo je zgodovina. In zapisal jo je z zlatimi črkami.

Foto: Getty Images

Prikazal je eno največjih predstav v zgodovini atletike na tovrstnem tekmovanju. Najprej je izenačil svetovni rekord na 100 jardov (pribličžno 91 metrov), v daljino je postavil svetovni rekord z dolžino 8,06 metra, prav tako se je veselil svetovnega rekorda na 220 jardov (201 meter) in 220 jardov z ovirami. In vse to je dosegel v pičlih 45 minutah.

Owensa pozvali, naj se iger v Berlinu ne udeleži

Naslednja postojanka je mladega Owensa klicala kar sama po sebi. Leta 1936 so bile v Berlinu olimpijske igre.

Ovir pa ni imel zgolj doma. Olimpijske igre je leta 1936 namreč gostila Nemčija, ki ji je poveljeval nacistični Adolf Hitler, ki je želel skozi športne dogodke prikazati, kako superiorna je arijska rasa. Pred odhodom na igre onkraj Atlantika je v ZDA potekala razprava o tem, ali naj ameriški športniki, zlasti temnopolti, sploh sodelujejo na igrah. NAACP (Nacionalna zveza za napredek temnopoltih ljudi) je izrazila zaskrbljenost glede sodelovanja v režimu, ki je promoviral rasizem in diskriminacijo. Sekretar Walter Francis White je celo napisal pismo Owensu, v katerem ga je pozval, naj ne sodeluje, saj je menil, da temnopolti ne bi smeli podpirati rasističnega režima.

Nepričakovano prijateljstvo z Nemcem pred očmi Adolfa Hitlerja

Ni mu prišlo do živega, saj je imel pred seboj veliki cilj, kako dobro nastopiti na olimpijskih igrah. In dosežki so bili izjemni. Najprej je postavil olimpijska rekorda na 100 in 200 metrov ter si pred nemškim avditorijem okoli vratu nadel zlati medalji.

Prav posebno je bilo tekmovanje v skoku v daljino. Tudi v tej disciplini je postavil olimpijski rekord, potem ko je pristal pri 8,06 metra. Ravno v skoku v daljino je sklenil nepričakovano prijateljstvo. In to z nemškim tekmovalcem Luzom Longom. Vpričo Hitlerja sta spisala epsko zgodbo. Owens je bil kot lastnik svetovnega rekorda nesporni favorit, Long pa je bil lastnik evropskega rekorda.

Nemec Luz Long in Američan Jesse Owens sta postala velika prijatelja. Foto: Guliverimage

Owensu, ki je imel nekaj težav s prestopom v kvalifikacijah, je namreč dal nasvet, naj se odrine nekoliko prej. Poslušal ga je in v tretje skočil 7,64 metra ter se uvrstil v finale. Prijateljstvo je preseglo rasne napetosti nacistične Nemčije.

V finalu so lahko gledalci spremljali pravo dramo, saj sta oba skakala izvrstno. Owens je v prvo skočil 7,74 metra, nakar ga je Long pri drugem skoku preskočil s 7,87 metra. Sledil je Owensov rekordni skok. Z dosežkom 8,06 metra ga je prehitel in postavil nov olimpijski rekord. Long je končal s častnim drugim mestom in skokom 7,87 metra. Po tekmi je bil Long prvi, ki je čestital Owensu in ga objel pred množico, v kateri je bil na posebni tribuni tudi Adolf Hitler.

Zaradi političnih vzvodov še do medalje v štafeti 

Jesse Owens in njegove štiri zlate medalje. Foto: Getty Images Po olimpijskih igrah je Luz Long prišel do velikih dosežkov v atletiki. Izboljšal je osebni rekord v skoku v daljino in začel trenirati tudi troskok. V času druge svetovne vojne je bil vpoklican v vojsko, ker se je Nemčija spopadala z večjimi vojaškimi zahtevami. Konec leta 1942 je bil mobiliziran v pehoto. Leta 1943 so ga poslali na Sicilijo kot del nemške vojaške kampanje. Hudo je bil ranjen 14. julija 1943. Zajele so ga zavezniške sile in ga odpeljale v britansko vojaško bolnišnico v San Pietro Clarenza, kjer je zaradi poškodb umrl.

Owensovi uspehi so sprožili mešane odzive. Poročali so, da ga je Hitler ignoriral, saj mu ni javno čestital, spet drugi pa, da mu je njegove zmage vendarle priznal. Zato pa je Owens izjavil, da ga ni ignoriral Hitler, ampak ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ki mu ni izkazal časti ob njegovi vrnitvi v ZDA.

Še prej pa je Jesseja čakala nepričakovana preizkušnja v ameriški štafeti 4x100 metrov. Zaradi spleta spornih okoliščin so ga naknadno uvrstili v ekipo. Odločitev, da se Owens in Ralph Metcalfe vključita v štafeto, je bila sprejeta na dan tekmovanja. Razglabljalo se je, da je bila ta odločitev sprejeta zaradi političnih vzvodov. Marty Glickman in Sam Stoller sta bila namreč judovskega porekla, medtem ko je v nacistični Nemčiji prevladoval antisemitizem.

Glavni ameriški trener za šprint Lawson Robertson je sicer dejal, da je imel Owens že dovolj slave, in predlagal, da bi nekdo drug nastopil namesto njega, a je obveljala odločitev, da bo del šprinterske štafete. Owens je nastopil kot prvi, ob Metcalfeju pa sta tekla še Frank Wykoff in Foy Draper. Odlično so nastopili in izenačili svetovni rekord s časom 39,8 sekunde. Ta nastop ni samo zagotovil njihove zmage, ampak je tudi zaznamoval pomemben trenutek v zgodovini olimpijskih iger.

So ga doma slavili? Nasprotno. V hotelu je moral v dvigalo za osebje, na avtobus je moral skozi zadnja vrata ...

Kdo ne bi slavil takšnega junaka, kot je bil Owens, ki se je v domovino vračal s kar štirimi zlatimi odličji? Šele Carl Lewis je po 48 letih v moški konkurenci ponovil njegov dosežek, da je na enih olimpijskih igrah osvojil štiri zlate medalje.

Ob povratku v ZDA pa je Owens kljub zgodovinskemu dosežku, ki je imel še druge multiplikativne učinke, naletel na številne ovire zaradi rasne diskriminacije. Dolgo časa ni prejel priznanja, ki bi ga zaslužil.

Navijači so pripravili častno parado v New Yorku, a tudi tu ni šlo brez rasnega razlikovanja. Ob vstopu v hotel Waldorf Astoria, kjer so mu pripravili sprejem v njegovo čast, mu je vodstvo hotela obrnilo hrbet in ga preusmerilo do dvigala, ki ga je uporabljalo osebje, saj je bilo glavno rezervirano za belce. Prav tako je potožil, da se ni mogel voziti na sprednjem delu avtobusa.

"Hitler me ni omalovaževal, naš predsednik me je." Čast mu je nato izkazal Eisenhower.

Diskreditiral ga je tudi predsednik Roosevelt, ki ga ni povabil na srečanje v Belo hišo, Owens pa je vse skupaj pospremil z naslednjimi besedami:  "Hitler me ni omalovaževal, naš predsednik me je. Po vseh zgodbah, ki sem jih slišal na račun Hitlerja in njegovih žaljivk, sem se vrnil v svojo domovino in kaj me je čakalo tam? Nisem se smel voziti v sprednjem delu avtobusa, vkrcati sem se moral pri zadnjih vratih. Nisem smel živeti tam, kjer bi si želel. No, kje je tukaj razlika?" Niti telegrama s čestitkami od državnega vrha ni bilo. Za vedno bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino. Foto: Guliverimage

Predsednik Dwight D. Eisenhower je odigral pomembno vlogo v kasnejšem življenju Jesseja Owensa, zlasti v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Po letih boja z diskriminacijo in finančnimi težavami je Eisenhower leta 1955 Owensa imenoval za ambasadorja dobre volje. V tej vlogi je Owens potoval po svetu, da bi promoviral ameriške vrednote, telesno pripravljenost in športnega duha.

Owens je bil zaradi svoje priljubljenosti in karizme izbran za simbol ameriške svobode in priložnosti, zlasti v času hladne vojne. Njegova turneja dobre volje ga je popeljala v države, kot so Indija in Filipini, kjer je promoviral vrline amaterskega športa in ameriškega načina življenja. Ta potovanja so se nadaljevala tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih, pri čemer so dvigovala Owensov mednarodni profil in služila diplomatskim interesom ZDA.

"Imel sem štiri zlate medalje, a štirih zlatih medalj ne moreš pojesti"

Owensova vloga je bila ključna v prizadevanjih Eisenhowerjeve administracije, da bi pokazala, kako ZDA ponujajo priložnosti vsem, ne glede na raso. Predstavitev uspešnih Afroameričanov, kot je Owens, je bila pomemben del propagandnega odgovora na sovjetski vpliv.

Leta 1976 je predsednik Gerald Ford Owensu podelil predsedniško medaljo svobode, najvišje civilno priznanje v ZDA, v znak spoštovanja za njegove prispevke k športu in družbi. Leta 2016 pa je predsednik Barack Obama povabil Owensove sorodnike in družine drugih afroameriških olimpijcev iz leta 1936 v Belo hišo, kjer jim je izrazil priznanje za njihovo zapuščino.

Foto: Guliverimage

Kljub svoji slavi po olimpijskih igrah se je Owens soočal z velikimi težavami pri iskanju stabilne zaposlitve. Prevzel je vrsto različnih del, da je preživljal družino. Bil je uslužbenec na bencinski črpalki, oskrbnik otroškega igrišča, upravljavec dvigala v nočni izmeni, preizkusil se je kot vodja podjetja kemičnega čiščenja, ki se je končalo neuspešno, udeleževal se je dirk s konji in avtomobili. "Imel sem štiri zlate medalje, a štirih zlatih medalj ne moreš pojesti," je o težkih izkušnjah govoril Owens.

Poslovil se je 31. marca 1980 v Tusconu v Arizoni, njegova smrt pa je bila posledica pljučnega raka, ki so mu ga diagnosticirali leta 1979. Umrl je z družinskimi člani ob sebi in bil pozneje pokopan v Chicagu. Njegovega pogreba se je udeležilo na tisoče ljudi, kar kaže na vpliv, ki ga je imel v svojem življenju kot športnik in humanitarec. Njegova zapuščina bo za vse večne čase ostala neizpodbitna, njegov vpliv pa je bil priznan tudi z najvišjimi častmi, vključno s predsedniško medaljo svobode leta 1976.