SiolNET. Sportal Atletika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Že pri 21 letih med favoriti za olimpijsko medaljo

2

termometer

S petim mestom v olimpijskem finalu teka na 400 metrov z ovirami na igrah v Moskvi leta 1980 je Rok Kopitar dosegel enega najvidnejših uspehov slovenske atletike v času nekdanje skupne države.

Malo pred olimpijskimi igrami je na mitingu v Mariboru postavil čas 49,11, kar je še danes po 33 letih državni rekord v tej disciplini, takrat pa je bil drugi najboljši rezultat v sezoni na svetu. Ob odsotnosti neprekosljivega Edwina Mosesa, zaradi bojkota OI s strani ZDA, se je s tem rezultatom uvrščal celo v širši krog favoritov za medaljo.

S ponovitvijo državnega rekorda bi pritekel olimpijski bron "Kljub odsotnosti Mosesa pa konkurenca ni bila tako okrnjena, kot se morda zdi, saj so sodelovale nekatere druge zahodne in afriške države , ki so imele odlične atlete. V tej disciplini pa so bili močni tudi tekmovalci iz vzhodnih držav, takratne DDR, Sovjetske zveze itn. Pri tem pa velja opozoriti še na nekaj: doping kontrola v tistem času še ni bila tako razvita kot danes. Na OI sta me prehitela prav atleta iz vzhodnih držav in tekmovalec iz Velike Britanije. Zato se postavlja vprašanje, katero mesto bi lahko osvojil ob normalnih pogojih," razgrinja utrinke tedanjega časa Rok Kopitar.

Spomnimo, v olimpijskem finalu je Rok Kopitar tekel 49,61, zmagal pa je Volker Beck iz DDR (48,70), pred Vasilijem Arhipenkom iz Sovjetske zveze (48,86) in Garyjem Oaksom iz Velike Britanije, ki je tekel 49,11, kar pomeni, da bi Kopitar s ponovitvijo svojega državnega rekorda v Moskvi lahko osvojil bronasto medaljo.

Vrhunec kariere so mu preprečile poškodbe "S svojim rezultatom na OI v Moskvi sem bil sicer zelo zadovoljen, saj sem te igre pri svojih 21 letih imel predvsem kot pridobivanje izkušenj, zato se nisem obremenjeval z rezultatom. Kljub temu sem imel pred finalnim tekom precej treme. Ko sem prišel v cilj, pa sem bil jezen sam nase, ker sem imel občutek, da nisem dal svojega maksimuma. Če bi bil finale uro pozneje, sem prepričan, da bi lahko dosegel še več. Moj pravi cilj je bil sicer EP leta 1982 in pa naslednje olimpijske igre leta 1984 v Los Angelesu, ki pa se jih zaradi poškodbe nisem mogel udeležiti," z nekaj grenkobe pove Kopitar.

Poškodba ahilove tetive ga je pestila že pred Moskvo, potem pa ves čas nadaljnje kariere, saj je moral na dve operaciji v Beograd in Helsinke k priznanim svetovnim zdravnikom. Udeležil se je tudi olimpijskih iger leta 1998 v Seulu, a takrat zaradi težav z poškodbami ni bil več konkurenčen. Izpadel je že v kvalifikacijah, čeprav je pred olimpijado na balkanskih igrah še tekel 49,80. Vztrajal je še do EP v Splitu leta 1990, kjer pa ni dokončal teka, potem pa zaključil kariero. Razvoj dogodkov v njegovi karieri je tako pokazal, da je v času OI v Moskvi kot še rosno mlad in ne v zrelih atletskih letih dosegel vrhunec svoje športne kariere.

Nepozabno vzdušje v olimpijski vasi in v Lužnikih In kako se spominja takratnih razmer in vzdušja na OI, ki so potekale še v času trdega socializma, ko je bil na čelu Sovjetske zveze Leonid Brežnjev. "Sovjetska zveza se je takrat hotela pokazati celotnemu svetu, kaj vse zmorejo, zato so verjetno tudi organizirali olimpijske igre. Ko sem se pogovarjal z uslužbenci v olimpijski vasi, kuharji, natakarji itn., so mi povedali, da so prvič v življenju videli sadni jogurt, jedli banane, zanje je bilo vse to presenetljivo, za nas pa vse popolno poskrbljeno," se spominja Kopitar.

Lepe vtise ima tudi na štadion Lužniki, na katerem bo letos svetovno prvenstvo v atletiki. "Štadion je bil že takrat mogočen in v času olimpijskih iger je bil venomer poln. Tudi dopoldne, ko sem imel kvalifikacijski tek. Vzdušje je bilo enkratno in nepozabno."

Zaradi zahtevnosti discipline malo naslednikov Ko je Rok Kopitar zaključil kariero, je imel dostojnega naslednika v Miru Kocuvanu mlajšemu, ki ga je treniral njegov oče Miro, ki je bil tudi Kopitarjev trener. Miro mlajši je bil sredi devetdesetih blizu Kopitarjevim rezultatom, z osebnim rekordom 49,45. Potem pa dolgo desetletje v tej disciplini Slovenija ni imela tekmovalca, ki bi dosegal rezultate na ravni Kopitarja in Kocuvana. V zadnjih letih je nase opozoril Američan s slovenskim potnim listom, Brent LaRue, ki se je približal času 49,30 in je lani sodeloval na EP in olimpijskih igrah v Londonu, zaradi poškodbe pa ga v Moskvo ne bo.

In zakaj v tej disciplini ne premoremo več dobrih tekmovalcev? "400 metrov z ovirami je zelo zahtevna in naporna tehnična disciplina, ki terja popolnega atleta ali drugače povedano moč, hitrost, vzdržljivost in odlično tehniko," meni Rok Kopitar.

Nekaj časa je Kopitar treniral tudi svojega sina Urha, ki je postal mladinski državni prvak, vendar ni videl prihodnosti v atletiki, zato jo je opustil.

Od jutra do večera ob televizijskih prenosih iz Moskve Rok Kopitar je sicer po poklicu ekonomist in je po koncu kariere 14 let delal v podjetju Cetis Celje, potem je bil tajnik na celjski Zvezi območnih kulturnih društev, zdaj pa je zaposlen kot poslovni sekretar v Atletskem društvu Kladivar. Kot pravi, zelo rad spremlja vrhunske športne dogodke, svetovno prvenstvo v atletiki v Moskvi pa bo gledal po televizorju od jutra do večera.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin