V Pekingu že doživela razočaranje, bo tokrat priložnost za veselje?

Rojena je v športni družini. Mama je bila košarkarica, oče atlet. Prav oče Joško je najboljši hrvaški športnici izbral ime. Blanka jo je poimenoval, ker je v letu njenega rojstva osvojil zlato v deseteroboju v Casablanci na sredozemskih igrah.

Blanka je prvi opaznejši rezultat dosegla leta 2000, ko je na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojila zlato. Istega leta je nastopila na olimpijskih igrah v Sydneyju in obstala v kvalifikacijah. Leta 2001 je na članskem SP v Edmontonu nastopila odlično in pri vsega 17 letih zasedla šesto mesto. Istega leta je osvojila zlato na sredozemskih igrah v Tunisu. Leta 2002 je bila peta na EP v Münchnu, istega leta pa obranila naslov na mladinskem SP in napovedala, da bo zmagovala tudi v članski konkurenci. Po tem uspehu se je odločila, da se bo profesionalno posvetila atletski karieri.

Na dvoranskem SP v Birminghamu leta 2003 je za las zgrešila prve članske stopničke na največjih tekmovanjih in bila četrta. Istega leta je na mitingu v Zagrebu prvič preskočila 200 centimetrov, na Poljskem pa je pričakovano osvojila naslov evropske prvakinje do 23 let.

V olimpijski sezoni 2004 je skakala izjemno. Najprej je bila bronasta na dvoranskem SP v Budimpešti, na mitingu tik pred odhodom v Atene v Ljubljani pa je preskočila 203 centimetre. Bila je favoritinja za medalje na OI, a tam doživela razočaranje. Prebila se je v finale, a tam končala na 11. mestu. Prav med OI so se začele njene zdravstvene težave, ki so zavrle njeno pot in pozneje je morala celo na operacijo ščitnice.

V Osaki svetovna prvakinja, v Pekingu razočaranje

Leto 2006 je bilo leto vrnitve. Na dvoranskem SP v Moskvi je bila druga, na EP na prostem pa je spet za las zgrešila stopničke. Spet je bila četrta. V tisti sezoni je kar trinajstkrat preskočila 200 centimetrov. Podobno je bilo tudi na dvoranskem EP v Birminghamu leta 2007, spet je bila četrta. Sezona na prostem je bila zanjo odlična, vrhunec pa je bil nastop na SP v Osaki, kjer je dosegla prvo veliko člansko zmago – postala je svetovna prvakinja. V tisti sezoni je na 19 nastopih osemnajstkrat zmagala.

Leta 2008 je bila pričakovano favoritinja za olimpijski naslov, saj je v celotni sezoni kar 41-krat preskočila višino dveh metrov, od 22 tekem, na katerih je nastopila, pa je bila le dvakrat poražena. Eden od porazov je prišel prav v kitajski prestolnici, kjer se je morala zadovoljiti s srebrom, takrat pa se je končal tudi njen niz 34 zaporednih zmag. Neprijetno presenečenje ji je pripravila Belgijka Tia Hellebaut.

Leta 2009 je bila nepremagljiva. Na dvoranskem SP v Valencii je zmagala, naslov svetovne prvakinje pa je ubranila tudi na SP v Berlinu. Za konec sezone je na mitingu v Zagrebu preskočila kar 208 centimetrov in le za centimeter zaostala za svetovnim rekordom.

Najboljša atletinja leta, nato pa so prišle poškodbe

Leta 2010 je zmagovala kot po tekočem traku in bila najboljša na vseh mitingih diamantne lige. Ob koncu sezone je bila imenovana za najboljšo atletinjo leta. Naslednje leto so se spet pojavile zdravstvene težave, a si je na svetovnem prvenstvu v Daeguju vseeno priskakala srebro. To je tudi njen zadnji večji uspeh, saj je januarja naslednje leto odšla na operacijo tetive in izpustila celotno olimpijsko sezono.

Na tekmovališča se je vrnila leta 2013, a je zaradi strahu, da poškodba še ni povsem sanirana, izpustila svetovno prvenstvo v Moskvi. Tudi leto 2014 ni bilo njeno. Na svetovnem dvoranskem prvenstvu je bila šesta, evropsko prvenstvo v Zürichu pa je morala izpustiti zaradi poškodbe kolena.

Letos po dolgem času spet zdrava potuje na veliko tekmovanje. V kitajski prestolnici ne bo glavna favoritinja, saj ima peti izid sezone na svetu (197 centimetrov), a med dobitnice medalj bi se 31-letna Hrvatica lahko pomešala. Izkušenj, ki bi ji lahko prinesle četrto medaljo s svetovnih prvenstev, ima zagotovo dovolj.