Še zadnji izziv pred Isinbajevo, ki končuje kariero

Na mednarodni sceni je prvič nastopila leta 1998, ko je sodelovala na mladinskem svetovnem prvenstvu v Annecyju. Skočila je prek 400 centimetrov in ostala brez medalje. Že naslednje leto je na svetovnem prvenstvu do 17 let v Bydgoszczu napredovala za deset centimetrov in se okitila z zlatom. Na naslednjem mladinskem svetovnem prvenstvu, leta 1999 v Santiagu v Čilu, je bila spet zlata, že leto pozneje pa je v Sydneyju prvič nastopila na olimpijskih igrah. V Avstraliji se ni izkazala in je izpadla v kvalifikacijah, saj ni preskočila začetne višine.

Leta 2001 je na mladinskem evropskem prvenstvu v Grosettu prepričljivo zmagala s skokom prek 440 centimetrov, že leto pozneje pa nastopila tudi na članskem evropskem prvenstvu in bila peta (455 cm). Napredovala je tudi leta 2003 in se na evropskem prvenstvu do 23 let, v Bydgoszczu na Poljskem, do naslova dokopala s skokom prek 465 centimetrov. Julija istega leta je postavila prvi svetovni rekord – v Gatesheadu je skočila 482 centimetrov in postala favoritinja za naslov na svetovnem prvenstvu v Parizu, kjer pa je, zaradi slabe tehnične izvedbe, pristala šele na tretjem mestu.

Zlata v Atenah in Pekingu

Leta 2004 je postavila še dvoranski rekord, v Donjecku je skočila 483 centimetrov, že na svetovnem prvenstvu v Budimpešti mesec pozneje pa dosežek še izboljšala (486 cm) in se prvič v članski konkurenci okitila z naslovom svetovne prvakinje. Junija je spet nastopila v Gatesheadu in postavila nov rekord – 487 centimetrov. Julija je v Birminghamu preskočila 489 centimetrov, že nekaj dni pozeje pa v Crystal Palaceu skočila še centimeter višje. Na olimpijskih igrah je bila glavna favoritinja za zmago in se z novim rekordom (491 centimetrov) prvič prebila na olimpijski prestol. Pozneje je bila izbrana za atletinjo leta.

Leta 2005 je nadaljevala odlične dosežke in nizala rekorde vse do višine 501 cm, ki jo je preskočila na svetovnem prvenstvu v Helsinkih, kjer je osvojila naslov, medtem ko je nekaj mesecev pred tem v dvorani ob naslovu evropske prvakinje v Madridu preskočila 490 centimetrov. Sledili sta dve novi zlati medalji v letu 2006, na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Moskvi in evropskem prvenstvu v Göteborgu, leto pozneje pa se je z zlatom okitila še na SP-ju v Osaki. Leta 2008 je na olimpijskih igrah v Pekingu osvojila novo prvo mesto, ob tem pa postavila nov svetovni rekord s 505 cm. To je bil že njen 28. svetovni rekord. Danes je jasno, da ji ne bo uspelo ujeti slovitega Ukrajinca Sergeja Bubka, ki se je v isti disciplini ustavil pri številu 35 svetovnih rekordov. Ko se je še zdelo, da se mu bo bolj približala, se je zalomilo. Na SP-ju v Berlinu je ostala brez rezultata v finalu in bila eno izmed najbolj neprijetnih presenečenj tekmovanja. Le nekaj tednov pozneje je na mitingu v Zürichu postavila aktualni svetovni rekord (506 cm).

Njena kariera se v Moskvi končuje

Ko je na podoben način kot v Berlinu razočarala tudi na dvoranskem SP-ju leto za tem v Dohi – bila je šele četrta –, se je odločila, da prekine svojo atletsko pot. K sreči je šlo le za začasno odločitev. Februarja 2011 se je vrnila in takoj zmagala. A takšne prevlade po vrnitvi z njene strani ni bilo več, saj so močno napredovale tudi njene konkurentke. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Daeguju je bila zgolj šesta. Na lanskem svetovnem dvoranskem prvenstvu v Istanbulu je spet osvojila zlato, na olimpijskih igrah v Londonu pa se je morala zadovoljiti z bronom. Pred dnevi je naznanila, da bo prvenstvo pred domačimi navijači njeno zadnje, saj bo takoj po njem palico in šprintarice pospravila v kot. Za zdaj ostaja svetovna rekorderka na prostem, dvoranski svetovni rekord pa ji je letos odvzela Američanka Jenn Suhr, ki je preskočila 502 cm.