SiolNET. Sportal Atletika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Marija Šestak: Spim manj, a še vedno več, kot sem pričakovala

2

termometer

 | Foto:
Slovenska atletinja Marija Šestak se po hudi poškodbi in rojstvu hčerke Tare vrača v trenažni proces. Že letos želi nastopiti na evropskem prvenstvu v atletiki, kariero pa bo končala po igrah v Riu.

Marija Šestak je slovenska rekorderka v troskoku. Najboljši dosežek ima na prostem in v dvorani, oba pa je dosegla leta 2008. Dogodkov iz tega leta ne bo nikoli pozabila, saj je spomin na olimpijske igre v Pekingu še vedno živ. V Srbiji rojena atletinja je namreč skočila vrhunskih 15,03 metra, a ostala brez medalje. To je osvojila na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Valencii in na dvoranskem evropskem prvenstvu v Torinu leto zatem. V svoji karieri je imela tudi precej težav s poškodbami. V začetku lanske sezone je imela težko operacijo stopala in odločila se je, da čas za rehabilitacijo izkoristi za nosečnost. Leto 2013 je tako postalo prelomno ne samo v njeni športi karieri, temveč v življenju. Z možem Matijo, slovenskim rekorderjem v teku na 400 metrov, sta 17. septembra namreč povila hčerko Taro, ki od tedaj narekuje njun vsakdanji ritem.

Štiri mesece po rojstvu otroka vas lahko že srečamo v atletski dvorani, kjer se najbrž počutite najbolj domače … Načrtovala sem, da bom treninge začela že decembra, a je imela Tara tak ritem, da ni šlo. Z Matijo sva sama, v Ljubljani ni babic, tako da sva pravzaprav 24 ur "v pisarni". Nekatere krepilne vaje sem tako delala kar doma. Januarja sem začela trenirati v dvorani, vendar na štadion ne hodim vsak dan. Krepim vse mišice, saj od nosečnosti marsikaj oslabi. Preden začnem atletske treninge, moram biti dobro fizično pripravljena.

Kako se znajdete v vlogi mamice? Prvi mesec je bil precej hud in naporen. Navajaš se na dojenčka, on nate. Zdaj stvari že veliko bolj obvladam kot na začetku, tako da uživam. Matija mi veliko pomaga, brez njegove pomoči bi bilo zelo naporno. Tara ima tu in tam trenutke, ko pokaže, kako je temperamentna, a je načeloma zelo pridna. Ona narekuje tempo, saj je glede hrane še vedno odvisna od mene, zato je veliko prilagajanja.

Je veliko neprespanih noči? Znana sem po tem, da rada spim. Jutranje kvalifikacije na tekmah mi nikoli niso ustrezale. Zdaj seveda manj spim, ampak več, kot sem pričakovala. Mislila sem, da bo huje. Tara spi po šest, sedem ur v kosu, tako da se tudi sama naspim. Glede na to, kako so nekatere mamice neprespane, se ne smem pritoževati.

Kako se boste vrnili na tekmovanja? Prvi mesec po novem letu je namenjen fizični pripravi, februarja naj bi začela bolj specifične atletske treninge, kamor spadajo teki, intervali, fitnes, medtem ko bom poskoke začela zelo previdno, saj gre za velike obremenitve, kjer se lahko pojavijo poškodbe, če nisi fizično dobro pripravljen. Računam, da bi lahko že letos solidno tekmovala.

Ste lahko nekoliko bolj konkretni? Želim izpolniti normo za evropsko prvenstvo. Ali mi bo uspelo ali ne, ne vem. Težko je oceniti, kako bom pripravljena na začetku sezone, a do julija bi mi lahko uspelo doseči solidne rezultate. Če mi uspe izpolniti normo, super, če ne, pa jo bom prihodnje leto. Zavedam se, da sem bila noseča, da sem rodila in imela tudi hudo operacijo stopala, kar s seboj povleče veliko stvari. Sem optimistična, dala bom vse od sebe, da se čim prej vrnem, kam me bo to pripeljalo, pa ne vem. Letošnji cilj je priti na čim višjo raven, s katere se bom lahko začela pripravljati na dvoransko sezono 2015.

V sklopu priprav znova odhajate na trening v Republiko Južno Afriko? Da, vsa družina potuje v Afriko. Večkrat se šalimo, da mora iti Tara pogledat, kje je bila narejena.

Se počutite po enoletnem premoru prerojeno? Glede na to, da sem zelo izkušena, mislim, da bom v prednosti. Tudi telo je regenerirano. Kar se mi zdi bolj pomembno, pa je dejstvo, da imam zdaj nekaj, kar je veliko pomembnejše od vsega preostalega, in ne bom več tako obremenjena z rezultati. Hči je na prvem mestu. Če mi ona ne dovolila, da treniram, pač ne bom trenirala, a glede na to, kako pridna je za zdaj, mislim, da ne bo težav.

Boste vztrajali do olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016? Olimpijske igre so seveda motiv. Večina bi rekla: "Kaj se greš, sej si že prestara." A samo poglejmo Yamile Aldamo, ki je pri štiridesetih postala svetovna dvoranska prvakinja. Ko sva se lani srečali, mi je rekla: "Jaz nameravam tekmovati do Ria, ne vem pa, kaj boš naredila ti." Motivacijo imam, željo tudi, če bom zdrava, zakaj pa ne. Verjamem, da sem lahko konkurenčna za uvrstitev v finale. Skakala sem že prek 15 metrov, tako da zame en meter manj ne bi smel biti težava, če bom zdrava. Po nosečnosti se telo regenerira in lahko tudi presenetiš z dobrimi rezultati.

To je ne nazadnje dokazala tudi Snežana Rodić. Res je, a ona je mlajša. Imela je tudi srečo, da ji je veliko lahko pomagala mama. Šele zdaj vidim, koliko to pomeni. Pogovarjala sem se tudi s preostalimi tekmovalkami, ki imajo to izkušnjo. Če si zdrav in se organiziraš, je vse mogoče.

Kaj pa po Riu? Cilj je, da treniram do Ria, potem bom zagotovo prenehala.

O skokih okoli 15 metrov najbrž zdaj ne razmišljate več? O tako dolgih skokih sploh ne razmišljam. Začenjam iz ničle, tako da je moj prvi cilj, da se čim prej približam meji 14 metrov.

V zadnjih sezonah rezultati sicer niso več tako vrhunski in tudi s troskoki, dolgimi precej manj od 15 metrov, se je mogoče visoko uvrstiti na velikih tekmah. Res je, zadnje čase se s 14,50 metra lahko bojuješ tudi za medalje. Troskok je glede tega celo nekoliko nazadoval. Za finale svetovnega prvenstva lani je bilo dovolj 13,88 metra, kar je pa že res malo smešno.

Še posebej, če pomislite na svoj finalni nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Tega ne bom nikoli pozabila. Da si tako grozljivo dober, pa ne osvojiš medalje, prihodnje leto na svetovnem prvenstvu pa je za medaljo zadoščalo pol metra manj. Ti je kar malo hudo. Nihče pa ne more preprečiti dejstva, da sem na olimpijskih igrah skočila čez 15 metrov in kdor pozna atletiko, ve, kaj to pomeni.

Zdaj ko ste imeli nekaj več časa zase, ste zagotovo obujali spomine. Česa se v karieri najraje spomnite? Imam tako bogato kariero, da je veliko lepih trenutkov in tudi nekaj slabih. Če hočeš biti vrhunski, moraš hoditi po robu in hitro se zgodi poškodba. Rada se spominjam prve medalje na mladinskem evropskem prvenstvu v Ljubljani leta 1997, pa prvega troskoka čez 15 metrov, svojega najdaljšega poskusa na olimpijskih igrah v Pekingu in medalj z dvoranskih prvenstev.

Tudi olimpijske igre v Londonu imam v lepem spominu. V Pekingu sem bila pod velikim pritiskom, v London pa sem prišla s 25. rezultatom, zato sem bila lahko sproščena. Finale je bil zame tak uspeh kot šesto mesto v Pekingu. Ni treba biti vedno na vrhu sveta, da bi se dobro počutil, ko nekaj dosežeš. Moraš biti realen.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin