Alojz Ihan: Afere, ministri, mreženje in pokol

O čem je še pisal Alojz Ihan?

1. Zaradi obsedenosti s krivdami pri nas v bolnišnicah skoraj nimajo zabeleženih napak, medtem ko jih imajo uspešne zahodne bolnišnice stotine in tisoče letno. Ker jim je jasno, da tisti, ki nima zabeleženih napak, bodisi nič ne dela, ali pa dela katastrofalno površno in slabo. Za trezne bolnišnice je vsaka zabeležena napaka priložnost za izboljšavo, pri nas je priložnost za linč.

2. Pri nas nam uspeva obratno. Iz zdravstva kot povsod priznane gospodarske dejavnosti z ogromno finančnimi in zaposlitvenimi potenciali uspešno ustvarjamo čim bolj omejenega, zatrtega in demotiviranega proračunskega uporabnika, ki bo ne glede na stopnjo zatiranja (in ravno zaradi tega) (p)ostajal zgolj družbeni strošek in nenehno prinašal programirano izgubo namesto dobičkov, razvoja, zaposlitev in družbene blaginje.

3. Zaradi nevrotične potrebe po kolektivistični pripadnosti smo Slovenci sistematično navijaški tudi v primerih, ko od družbenega in političnega navijanja nimamo koristi, ali pa imamo od tega celo škodo. Ob očitnih milijardnih krajah in tajkunizacijah levih omrežij je mnogo izrazito razgledanih in pametnih levičarjev svojo mrežo v glavi razpelo tudi čez svoje oči. Podobno velja tudi za desna omrežja. In če je bilo kaj preočitno dokazano, so z ene in druge strani letela pojasnila, da so nasprotniki delali enako ali še bolj na veliko in grobo.

Zato za enega od najbolj rutinskih poslov, ki ga v Evropi obvlada tisoče ljudi, v Sloveniji ne moremo najti primernega človeka. In tarnamo, da gre za milijarde in dobrobit bolnikov, zato nihče ni dovolj dober. Ker bi najbrž moral biti genij. Neumnost, moral bi biti samo normalno izobražen rutiner, katerikoli od tisočih, ki obvladajo ta posel.

5. In potem pride neki Radan in vsem razglaša, da je svetovni serijski morilec. Hahaha, se vsi okoli zarežijo, kakšna šala, kdo pa misliš, da si, v Sloveniji se vendar vsi do dna duše poznamo, vsi bi radi kak evro plače več in kakšnega šefa manj, vsi smo enaki in zato se pri nas kaj večjega ali celo svetovnega pač ne more zgoditi.

6. V normalni filmski kriminalki se najprej pojavijo trupla, potem pa pride podeželski inšpektor in ugotavlja, kdo je trupla spravil v negibno stanje. V parodiji pa se dogaja vse narobe – nenadoma izgine truplo ali policist zasleduje napačnega morilca ali morilec zasleduje policista ali še kaj bolj zmešanega – na primer to, da policist z akademije razglasi serijski zločin brez kakršnegakoli trupla. Potem pa policist stopi k novinarjem in jim naroči celostranski oglas, naj mu ljudje pomagajo poiskati trupla, da bo lahko dokazal zločin, v katerega verjame.