SiolNET. Siol Plus
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Srečo Dragoš: Trditi, da imajo religije samo pozitivno funkcijo, je huda in nevarna ideološka deviacija

1

termometer

 | Foto:
Za sociološki vpogled v to, kaj danes pomeni biti vernik, smo se obrnili na dr. Sreča Dragoša, predavatelja na Fakulteti za socialno delo.

Naša obravnava teme izhaja iz predvidevanja, da se to, kaj pomeni, da je nekdo veren, skozi čas spreminja. Se strinjate s tem?

Da in ne. Trditev drži zato, ker so vsi družbeni pojavi – in verovanje je tudi družbeni pojav, ne pa zgolj osebni oziroma psihološki – spremenljivi, kar pomeni, da se tako objekti kot načini in učinki čaščenja s časom spreminjajo, izginjajo, se na novo pojavljajo, skratka variirajo. Hkrati pa na bolj splošni ravni trditev ne drži: v vseh časih, krajih, družbah se vsi ljudje ukvarjajo z vprašanji z vseh treh ravni transcendence, tako z majhnimi, srednjimi kot velikimi transcendencami, zadnje so na primer vprašanja o smislu življenja, smrti … Vse preostalo je zgodovinsko spremenljivo, ukvarjanje s transcendencami pa ostaja. Tu se med paleolitskim in postmodernim človekom ni spremenilo nič bistvenega.

Kako bi opisali verovanje v današnjem času? Kaj v današnjem času pomeni, da je človek veren v primerjavi s preteklostjo?

Danes je človek veren – v nasprotju s preteklostjo – na tri pomembno drugačne načine: danes je bistveno bolj kot kadarkoli prej veren na samosvoj oziroma avtonomen način, tj. neodvisno oziroma mimo religijskih avtoritet, bodisi tostranskih ali "onostranskih", in mimo tradicije.

Drugič, danes posameznik – velja v enaki meri tudi za posameznice, kar včasih ni bilo samoumevno – bistveno lažje, svobodneje in pogosteje kombinira različne verske vsebine, verska prepričanja in načine njihovega prakticiranja, kar vse bolj velja tudi, če so te po izvornih tradicionalnih doktrinah nezdružljive (na primer: verujem v Kristusa, ne hodim v cerkev, verujem v reinkarnacijo na nekatoliški način, stanovanje si urejam v skladu s feng shuiem, prebiram horoskope in izjavljam, da je budizem najboljša religija …).

In tretjič, danes je večja nestalnost, fluidnost oziroma spremenljivost individualne pripadnosti določeni veroizpovedi ali verski kombinaciji; posameznik v času lastne biografije bistveno pogosteje spreminja svojo versko ne/pripadnost zaradi vseh prej omenjenih razlogov in pa zaradi hitre spremenljivosti sodobnih družb. V tem smislu danes velja za pravilo tisto, kar je bila nekoč redka izjema.

Ali udeleževanje verskih obredov sledi veri ali je obratno?

Odgovor je negativen: udeleževanje verskih obredov ni enoznačno povezano z gibanjem vernosti v populaciji, ko pa se zasledi omenjena korelacija, so povezave obratno sorazmerne, ne pa premo sorazmerne. Gibanje vernosti je praviloma najbolj odvisno od dveh stvari: od same definicije vernosti in od razvitosti ponudbe na religijskem trgu verskih idej, medtem ko je upadanje "trdih" vernikov oziroma "nedeljnikov" v sodobnih družbah splošno pravilo – trend ni intenziven, je relativno počasen in zaznaven šele na dolgi rok, pa še to le v evropskih družbah.

Se strinjate, da je danes težje verjeti v določene verske dogme, tudi zaradi razvoja znanosti? Ali drugače: moramo verjeti, da je Jezus spremenil vodo v vino, hodil po vodi, vstal od mrtvih, da se štejemo za vernega katolika?

Danes ni bistveno drugače, kot je bilo včasih – obstajajo eni in drugi, prvi "dobesedniki" so v sodobnih družbah na srečo v manjšini, a znotraj posameznih veroizpovedi se trendi lahko kaj hitro in nenadno spremenijo, zlasti v okoljih z manjšim verskim pluralizmom in s prevlado ene in največje veroizpovedi ter zlasti v razmerah, ko ima taka dominantna vera tudi največji politični vpliv.

Kakšne funkcije opravlja vera v današnjem času za posameznika in kakšne za družbo?

Nikakor ne bistveno različnih funkcij kot nekdaj, tu ni bistvenih sprememb. Tako v tradicionalnih kot postmodernih družbah vera in njene institucionalno organizirane oblike opravljajo tako pozitivne kot negativne funkcije (lahko tudi nobene, nikakršne), in to na vseh treh ravneh, na družbeni, skupnostni in individualni.

Pravilo je naslednje: bolj ko so religije velike, stare, bolj razvejane imajo svoje dejavnosti in verjetneje je, da opravljajo vse tri funkcije hkrati, pozitivne, negativne in nikakršne. Seveda pa lahko opravljajo tudi zgolj ene in ne drugih, to vprašanje je izrazito empirično.

Trditi, da imajo vere oziroma religije – ali pa celo zgolj ena od njih – samo pozitivno funkcijo, in to a priori, pa je huda in nevarna ideološka deviacija – prav to je pred leti razglasilo slovensko ustavno sodišče s trditvijo, da je RKC splošno-koristna ustanova, kar je huda pravna zmota z dolgoročnimi posledicami, od tod tudi državno privilegirano financiranje RKC na Slovenskem.

Kaj v današnji družbi, mogoče konkretno slovenski, spodbuja oziroma odvrača posameznika od vere?

V največji meri odvračajo posameznika od vere ravnanja vrhovnih klerikov RKC na Slovenskem in neverjetno zaslepljeno vztrajanje celotnega kleriškega ceha na podobi in strategiji RKC izpred stotih let, ki variira še danes. K odvračanju nekaterih od vere verjetno nekaj malega doprineseta tudi pedofilski in finančni kriminal znotraj RKC v Sloveniji, a prvi problem, ki sem ga omenil, je z vidika večanja distance vernikov do RKC hujši od zadnjih dveh. Največji in najmočnejši uničevalec krščanstva na Slovenskem je tisti ducat vrhovnih klerikov, ki usodno krojijo strategijo RKC pri nas, nobena druga družbena sila niti režim nista nikoli v zgodovini mogla narediti toliko škode katoliški veri kot kleriški vrh RKC.

Ali verske skupnosti zaznavajo te okoliščine in jih izkoriščajo? Kako se prilagajajo sodobni družbi?

V splošnem vse zelo dobro, RKC pa katastrofalno, zlasti v okoljih, kjer ima religijski monopol ali pa vsaj misli, da ga ima, in se zato tudi tako obnaša.

Kdo danes opravlja funkcije in zadovoljuje tiste potrebe, ki jih je včasih religija? Bi lahko s tega stališča govorili o tem, da imajo verske skupnosti konkurenco?

Da, imajo jo, in to vse večjo; splošen odgovor sem že nakazal v prejšnjih odgovorih, konkretno pa bi v tej zvezi lahko naštel karkoli. Na primer: ni nujno, da greste v cerkev opravit molitev, upajoč, da bo svet boljši, in da hkrati sami sebi ustvarite občutek smiselnega početja v zvezi s tistim, kar nas presega in na kar kot posameznik ne morete vplivati. Namesto v cerkev greste lahko demonstrirat na Prešernov trg proti ukinitvi ministrstva za kulturo ali pa odgovarjate na vprašanja v tem intervjuju – v obeh primerih lahko gojite isto nedokazljivo upanje, da bo svet zaradi vašega ravnanja boljši, in tudi osebno počutje je boljše, ker s tem, ko to naredim, verjamem, da sem naredil nekaj smiselnega.

Skratka, psihološke, socialne in splošne družbene funkcije se lahko opravljajo na najrazličnejše načine in bolj ko so družbe razvite in svobodne, raznovrstnejše so možnosti za takšno funkcioniranje, saj je izbira načinov večja. A to seveda ne pomeni, da so religije odveč in da bodo izginile. Pomeni zgolj to, da niso več monopolne in da bodo za svoje preživetje vse bolj prisiljene iskati "niše" v tej zvezi – tisti, ki znajo omenjeno poanto kombinirati s svojo specializacijo na velike transcendence, pa so iznašli dolgoročen recept za verski uspeh.

V Sloveniji je denar, ki ga verska skupnost dobi od države, odvisen od števila članov verske skupnosti. Kako to vpliva na to, koga verske skupnosti štejejo za svojega člana?

To vpliva izrazito koruptivno in v tem primeru RKC pač posega po najbolj raztegljivem kriteriju verske pripadnosti, a to ni nič novega. Novo je le to, da je cerkvenemu finančnemu interesu podlegla tudi nova slovenska država. Moralo bi biti ravno obratno: če se je država že odločila financirati verske skupnosti, potem bi morala kriterij odvisnosti od števila članov obrniti ravno v nasprotno smer od uzakonjene: najmanjše verske skupnosti bi morale dobiti največ, največje, najmočnejše in najbogatejše pa najmanj ali nič. Druga možnost je seveda v tem, da se država dosledno in transparentno umakne iz kakršnegakoli financiranja verskih dejavnosti, kar je pred sto leti zagovarjal že Janez Ev. Krek. Vse drugo je protiustavno.

Kaj o veri povedo sodobne verske skupnosti, kot je scientologija?

Nič. S sodobnimi verskimi skupnostmi je enako kot s starimi verskimi skupnostmi ali pa s podjetji: za vse velja, da ko se jim podeli državni monopol, se ga bodo oklepali z vsemi štirimi, če se jim ga ne, pa se bodo prilagodili tekmi za duše na trgu; pri tem jih moramo pustiti povsem pri miru, tudi če niso funkcionalne, hkrati pa jih seveda ne smemo izvzeti iz splošnih varnostnih standardov, ki veljajo za vse. Na Slovenskem te lekcije še nismo absolvirali in nič ne kaže, da jo kdaj bomo, zamudili smo že vse priložnosti na to temo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin