Zlata mama svojega podjetja

V petek zvečer sem stal pred blagajno lokalne trgovine in vrsta se je počasi daljšala. Opazovali smo gospo, ki se ni mogla zbrati, da bi plačevanje opravila v pričakovanem tempu.

Če je arhetip matere že star, je vzor poslovne ženske nekaj novega.

Če je arhetip matere že star, je vzor poslovne ženske nekaj novega. Foto: Thinkstock

Za njeno pozornost sta se borila otroka, seveda na edini način, ki ga otroci poznajo, tako, da sta metala v košarico nove in nove predmete, zraven cvilila in vreščala, gospa pa je kričala: "NE! NE!" Zares se jima ni mogla posvetiti, ker je po telefonu dajala navodila podrejenemu, kaj vse mora narediti do ponedeljka, vendar je večino časa morala razlagati, kateri ne je bil namenjen njemu, kateri pa otrokom.

Zaradi povratne zanke živčnosti je agresija prizora nezaustavljivo naraščala in neki starki sem džentelmensko prepustil svoje mesto v vrsti in se ji umaknil za hrbet, če bi slučajno začela brizgati kri.

Skratka, čemu sem bil priča?

Ženski, ki ima vse, posel in družino – a oboje je pekel.

Roboti in ljudje

Pred nekaj tedni me je poročilo o tem, da več kot dve tretjini slovenskih poslovnih žensk nima na dan niti deset minut časa zase, spodbudilo h kolumni o tem, da se poskušamo zgledovati po robotih, kar je trend vse zahodne civilizacije. Oglasilo se mi je veliko bralk z zgodbami o izgorelosti in hkratne vdanosti v usodo, češ, tako je sodobno življenje, drugače ne gre.

Mediji so polni poročil o siromakih, ki jih je zdajšnji sistem porinil čez obrobje. Kar pomeni, da bi morali biti njihovi delodajalci debeli kapitalisti, ki lagodno kadijo cigare, očitno pa gre za živčne razvaline, ki jim telo psihosomatsko poka po šivih. Ne smemo pozabiti, da je večino slovenskih zdravstvenih receptov namenjenih lajšanju "živčnih" težav in več kot pol obiskov pri zdravniku je zaradi izčrpanosti in izgorelosti. Skratka, živimo v sistemu, ki je nabrušen tudi na ročaju.

Slovenska mama

Povsod morajo ženske loviti ravnotežje med kariero in/ali materinstvom. Ponekod jim odločitev poskušajo olajšati s sistemskimi ukrepi (delovni čas, vrtci …), ponekod pač ne. Pri nas so verjetno glavna pomoč stari starši, ki prevzamejo otroke. Če ste brez njih, potem ste v težavah.

Danes bi rad pisal o lokalni razliki med Angležinjo, ki se je odločila za kariero in materinstvo hkrati, in Slovenko. Obe imata v glavi ideal, kakšna naj bo mama in kakšna naj bo poslovna ženska, in obe ga bosta poskušali doseči.

Angležinja bi bila rada "dovolj dobra mati", kot je ideal opisal Donald Winnicott, kar pomeni, da bodo otroci dobili ravno dovolj njene pozornosti, da bodo lahko odrasli, vključno s tem, da bodo zgodaj zelo samostojni in bodo pri osemnajstih odšli v svet.

Vloga slovenske matere zahteva celega človeka, saj gre za absolutni perfekcionizem. Vloga slovenske matere zahteva celega človeka, saj gre za absolutni perfekcionizem. Foto: Thinkstock

Slovenska mati ve, da uradno otroci zapuščajo dom pri starosti 35 let (starosti otrok, ne mater!), kar pomeni, da začenja podvig, ki je že v izhodišču skoraj dvakrat daljši od podviga Angležinje.

Lotimo se večje težave. Predstavljajte si, da nekdo za vašim hrbtom vpraša prijateljico, kakšna mama ste, in dobi odgovor, "mah, saj je čisto zadosti dobra". Vas je zabolelo? To pa je bila žalitev! Pridimo bolečini do dna: ne morete biti le dovolj dobra, biti morate popolna! Je tako?

Če imate otroke v vrtcu, potem veste, kako nastaja slovenski mit o materi. Če berete otroške pesmice, zgodbice in drugo, povsod so matere 24 ur na dan razpoložljiva strežba, brez odmora in počitka. Nikoli ne spijo, nimajo lastnega življenja, razdajajo se za druge ... O tem sem pisal v kolumni Slovenska mama in se ne bi ponavljal.

Skratka, kot mati morate biti popolni.

Slovenska poslovna ženska

Če je arhetip matere že star, je vzor poslovne ženske nekaj novega. V takih primerih skupnost vzame tuji model, recimo ameriške filme, in ga cepi na najbolj primeren obstoječ model.

Bojim se, da so se podobe ameriških poslovnih žensk pri nas združile s podobo zlate matere in rodile slovensko poslovno žensko.

Če se vrnem k začetnemu prizoru v trgovini, opozarjam še enkrat, da se je dogajal v petek zvečer in navodila zaposlenemu po telefonu so bila same banalnosti, ki bi lahko počakale tudi ponedeljka. Predvsem pa, če bi bil tisti zaposleni vsaj normalno sposoben, bi vse, kar mu je šefica povedala, vedel že sam. Torej je zaposlila kretena.

Nesposobneže zaposlimo le, kadar ne potrebujemo njih, marveč skrb zanje, ukvarjanje z njimi in neprestano vpetost. Skratka, doma smo otroke naredili, v službi pa zaposlili.

Povsod vam povedo, kaj je izziv: delovati rahlo nad vašimi sposobnostmi, s čimer ste zapustili cono udobja, ohranjate zanimanje in se zraven učite. Povsod vam povedo, kaj je izziv: delovati rahlo nad vašimi sposobnostmi, s čimer ste zapustili cono udobja, ohranjate zanimanje in se zraven učite. Foto: Thinkstock

Perfekcionizem

Vloga slovenske matere zahteva celega človeka, saj gre za absolutni perfekcionizem. Če je po njej zgrajena vloga poslovne ženske, bo ta tudi zahtevala celega človeka, torej trčita dva perfekcionizma in verjemite, vaše telo se bo zdrobilo, kot bi se vanj zaletela traktorja.

Ljudje razpadajo in se zdravijo zaradi enega samega perfekcionizma, vi pa mislite, da lahko obvladate dva hkrati?

Manj ste pri otrocih perfekcionistični, več prostora za odraščanje jim pustite. Dovolj bo, če boste zadosti dobri.

Manj ste v podjetju perfekcionistični do zaposlenih, več prostora za njihove pobude in udeležbo jim boste dali. Perfekcionistom podjetja ne morejo zrasti, ker prisegajo na mikrovodenje in zato nikoli ne morejo preklopiti na poslovodenje.

Pridnost

Zabijmo še zadnji žebelj v krsto slovenske izgorelosti, dodajmo sestavino, ki je pri nas obvezna in pohvaljena, a smrtonosna – pridnost. Pridnost se meri z delom, ne z rezultati. V petek zvečer kličete zaposlene in jim delite delovne naloge za konec tedna. Bojite se, da ne bi lenuharili, borite se za njihovo pridnost. Obenem imate dober občutek, da ste pridni tudi sami.

Rezultat: hitro menjavanje zaposlenih, slabo vzdušje, izgorelost, uničeni odnosi, goltanje zdravil in poživil, nazadnje bankrot. Ko vas z rešilcem peljejo na zaprti oddelek, si lahko le rečete: "Klinc, pridni smo pa bili!"

Igrivost

V vsakem pismu, ki sem ga po kolumni dobil, so me spraševali po rešitvi. Ne, tole niso zaupne besede in pisma bralcev, a naj z vami delim nekaj, kar se mi ne zdi zelo znano. Trajalo je, da sem se do ugotovitve dokopal sam, jo preverjal med pisanjem doktorata o ustvarjalnosti in tudi opazil pri drugih podobnih raziskavah, recimo Csikszentmihalyijevi.

Povsod vam povedo, kaj je izziv: delovati rahlo nad vašimi sposobnostmi, s čimer ste zapustili cono udobja, ohranjate zanimanje in se zraven učite. A enak ali še pomembnejši element je nekaj drugega, kar so imeli pisatelji, ki sem jih proučeval, in imajo tudi znanstveniki in poslovneži iz drugih raziskav: igrivost.

To pa je element, ki slovenstvo spravi iz tira: mi moramo biti povsod smrtno resni, mar ne?

Igrivost je ena od tistih začimb, ki vam naredijo življenje okusno. Igrivost je ena od tistih začimb, ki vam naredijo življenje okusno. Foto: Thinkstock

Če ste za podjetje vzeli tako posojilo, da vas sleherna napaka ali zunanji dejavnik finančno uniči za vse življenje, potem ne morete biti igrivi. Če morate vsakemu zaposlenemu premikati roko in nogo, namesto da vas zanima, kako se bo znašel, potem niste igrivi. Če otroke le nadirate in jim porivate elektronske tablice, da se jih znebite, potem se ne igrate z njimi.

Kot pisatelj povem, da ni večjega užitka, ko zastavim kak prizor in ne vem, kako ga bom izpeljal, nato pa junaki zaživijo in kadar se med pisanjem začnem smehljati, je to znak, da so tudi junaki postali igrivi. Kadar pa med pisanjem opazim, da sem igrivost izgubil, grem na sprehod, potem pa se prizora lotim znova.

Igrivost je ena od tistih začimb, ki vam naredijo življenje okusno.

Pridnost vas otopi, igrivost vas lahko osmisli.

Opozorilo: ljudje mešajo igrivost s hazardno odvisnostjo, ki je uničujoča sila. Gre za igrivost, ki jo je požrla pridnost, torej zagotovo ne more roditi česa dobrega, še najmanj pa počutja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

20
  • brencl47 / 13.12.2017. ob 19:36

    @petercek, tudi zate velja < Če bi molčal, bi ostal pameten >: V kolikor bi prebiral Mazzinijeve kolumne, bi lahko videl, da v njih odpira in nakazuje probleme ter deviacije. Bralci pa se moramo sami poglobiti in analizirati vsebino, poiskati analogijo in spoznati rešitve. Resnično je škoda, da njegove kolumne ne ponatisnejo v Delu, Dnevniku in drugih občilih, da bi bile dostopnejše širši srenji. Veliko bralcev bi se zamislilo nad ponujenim ogledalom.

  • puščica2 / 15.12.2017. ob 11:14

    Nekaj malega o izgorelosti. Včasih je bil dan razdeljen na čas dela, jela, zabave, izobraževanja, športa, osebne higiene.... spanja. Sedaj se v glavnem počne vse hkrati ves dan.

  • petercek / 12.12.2017. ob 15:55

    Kot nekdo, ki dejansko živi v angliji lahko rečem, da se Mihi niti sanja ne kaj je napisal. Članek je tako narobe zastavljen, da ga bi raje na novo napisal, kot pa popravljal. Edina točka, kjer je (mogoče) navedel prave je 35 leto za selitev od doma. Ampak pavšalno obtoževanje mi ni nit malo všeč. Mihi želim več sreče z naslenjim člankom.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano