SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,82

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Žiga Turk: Pozeba

5,82

termometer

Žiga Turk
Foto: Klemen Korenjak

Marca je bilo prijetno toplo. Skoraj bi lahko jedli zunaj, bi rekel Philippe Delerm. Kaj jedli, skoraj bi se lahko v kakšni zavetrni legi sončili v kopalkah in nabirali vitamin D, ki menda pomaga proti covid-19. Sadno drevje je začelo odpirati cvetove, čebele so v toplem soncu odbrenčale na prvo pašo, nežno mlado zeleno listje je zabrstelo. Prišla je pomlad. "Naj cveti sto cvetov, sto šol naj tekmuje med seboj!" je v začetku leta 1957 na neki seji Komunistične partije Kitajske pozval Mao Cetung.

Potem je od severa mrzlo zapihalo. Deželo je pobelil sneg. V jasnih nočeh je vsa toplota pobegnila v hladno vesolje. Cvetje in poganjke, ki so se razveselili pomladi, je ožgala ledena slana. Če ne bi bilo tistih toplih dni, bi bile češnje in slive bolj previdne.

Slovenska pomlad

V slovensko politiko je pomlad prišla pred enaintridesetimi leti. Dobili smo demokratično izvoljen parlament, novo ustavo, nov družbeni red, celo novo državo. Na papirju smo zadeve spremenili hitro, v stvarnosti pa smo tranzičili ravno toliko, kot je bilo nujno, da so nas vzeli v Evropsko unijo in NATO.

Ko smo to odkljukali, je pošla volja za kakršnokoli nadaljnjo modernizacijo v smeri sprejemanja vzorcev s kakšnim pridevnikom olepšanega tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo je namreč tisto, ki je svetu prineslo dvig standarda, zmanjševanje socialnih razlik in splošno blagostanje. Svobodna gospodarska in politična pobuda ter svoboda misli sta pri nas dosegli vrh tam okrog leta 2008.

Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Kultura izbrisanja

Desnosredinska vlada 2004−2008 je bila za dediče socializma velika streznitev. Pokazala je namreč, da dediščina ni varna. Da so premoženje, službe, vodstveni položaji, kadrovanje, zgodovina in ideologija, ki so se kljub formalnim spremembam sistema pretihotapili skozi tranzicijo, še kako ranljivi, če se vzpostavi oblast, ki jih ne varuje in v kateri podedovani privilegiji ne štejejo kaj dosti. Vse sile so bile od takrat usmerjene v to, kako za navidezno formalno demokratično fasado in z demokratičnimi ceremonijami ustaviti pomlajevanje Slovenije.

Nekaj je treba storiti

Ne samo ustaviti. Reforme, ki so prinašale odprtost in pluralnost, so začeli vrteti nazaj. Nazaj je bilo treba zavrteti odprtost duha, po kateri je na začetku zadišalo. Danes v osrednjih časnikih ne boste več brali o Egiptovskih loncih mesa ali Uri evropske resnice (1997), ampak samo še variacije na temo Ustavljanja desnice. Takrat je pisalo, da je nekaj treba storiti (2003) "za vsestransko informiranje javnosti in omogočanje nadzora nad oblastjo", namreč "vlada naj izdela in predlaga, parlament pa naj sprejme zakon o pluralizaciji medijev, ustanovi naj ustrezen sklad in zagotovi sredstva za ustanovitev, zagon in razširjanje nevladnega in neodvisnega dnevnika; v debati z opozicijo, civilnimi združenji in novinarji naj vladni in parlamentarni predstavniki dosežejo javni konsenz o popolni neodvisnosti nacionalne Televizije in Radia oziroma o reorganizaciji nacionalke v dejanski javni zavod, kot to zahteva že veljavni zakon".

Še dobro, da so ti 20 in več let stari teksti tako dobro skriti na internetu, da imamo kaj pisati v kolumne. Lahko bi namreč samo reciklirali. Vse je bilo že povedano. Dvajset let kasneje je slabše. Veliko izjavo SAZU o spravi uredniki Sobotne priloge Dela skrijejo med pisma bralcev.

Da se na kratek rok ne kvarijo ljudje, skrbijo mediji. Da ljudi ne bi kvarili na dolgi rok, skrbi izobraževalni sistem. V letih pretvarjanja, da smo normalna demokratična država, je politika sprejela ureditev, ki omogoča, da javno dostopno zdravljenje in izobraževanje izvršujejo tudi zasebne ustanove. Tako se poveča ponudba, konkurenca, pluralnost. Kot da bi Slovenci za hip verjeli kitajskemu reformatorju Deng Šjaoping, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.

Pa ni dolgo trajalo, da je barva spet postala važna. Poskus druge Janševe vlade, da bi država z visokošolsko koncesijo razširila ponudbo nekaterih področij izobraževanja, je minister, katerega redna služba bi dobila konkurenco, razveljavil. Da ja ne bi kdo učil prihodnjih novinarjev krive vere. Da ne bi še kdaj komu kaj podobnega padlo na pamet, in za strah vsem naslednjim ministrom, so pisca teh besed zaradi tega nekaj let vlačili po sodiščih.

Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Samo ja pomeni ja. In ne samo ja.

Težave srednjeevropskih univerz

Ampak to so bili dobri stari časi. Danes ne gre več za to, da bi kje kakšna mačka druge barve lovila miši, zadnje čase gre za to, da se polovijo mački. Tisti, ki so ostale iz časov otoplitve. Ena od teh je Nova univerza. Minister za izobraževanje je leta 2016 spisal zakon, v katerem je natanko toliko zaostril akreditacijske pogoje, da bi jo lahko ukinil. Ad personam! Podobno zastavljen "načelen in strokoven" zakon je sprejela Orbanova Madžarska, in tisti zakon je, tudi čisto slučajno, onemogočil delovanje Centralnoevropske univerze v Budimpešti.

Sedanja vlada je izvajanje tistih "načelnih in strokovnih ter v nobeni zvezi z Novo univerzo" pravil odložila za pet let. Prejšnji teden je ustavno sodišče to razveljavilo na podlagi pobude, ki jo je dobilo decembra 2020. Še vedno pa ni odločilo o ustavni pritožbi Nove univerze v zvezi z zakonom, ki je bila vložena skoraj dve leti prej.

Žiga Turk. Siol Plus Žiga Turk: Nazadnjaško je OK

In še na nekaj moram kot univerzitetni učitelj opozoriti. Protagonist boja proti budimpeštanski Centralnoevropski univerzi je bila politika. Protagonisti uničenja Nove univerze pa so univerzitetni ljudje. Taki, ki jim je Nova univerza neposredna konkurenca, in taki, za katere je moteče, da se okrog Nove univerze zbirajo intelektualci, ki razmišljajo drugače. Ki so, kot je temu rekla vzhodnonemška STASI, andersdenkend. Drugače misleči. Neodvisni. Avtonomni. Ne samo s študijskimi programi, ampak tudi z mnogimi domačimi in mednarodnimi dogodki je Nova univerza bistveno popestrila slovenski intelektualni prostor. Z Nove univerze ne nazadnje prihaja pobude za novo evropsko ustavo, ki bo spet aktualna v času Konference o prihodnosti Evrope.

Univerzitetni učitelji bi se morali boriti za širjenje akademske svobode. Še posebej taki, ki uživamo stabilnost in varnost, ki jo daje redno državno financiranje. Ne pa da Nove univerze ne sprejmejo niti na Rektorsko konferenco. Od Magne Carte (1215) dalje velja za dostojno, da tisti, ki uživajo privilegij državne naklonjenosti, omejujejo svojo moč, in da svoje povezanosti z državo ne izkoriščajo v boju s šibkejšimi. V času naše pozebe pa ravno obratno! Neodvisni akademiki ščuvajo eno ali drugo vejo oblasti, da bi jim odstranila tekmeca. Namesto da bi vsi razumniki držali skupaj, da bi zagovarjali, "naj cveti 100 cvetov in 100 šol naj tekmuje med seboj", bi se nekateri ukvarjali z barvo teh cvetov.

Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Demokracija v Ameriki

Skratka

Vse, kar je bilo o opotekanju slovenske tranzicije napisano pred dvajsetimi leti, še vedno drži. Morda še bolj. Čas pa je pokazal, da skrbi za slovensko normalnost ne more prevzeti desna sredina. V zadnjega četrt stoletja smo namreč imeli desnosredinsko vlado samo en cel mandat. Odgovornost za pomlajevanje države mora prevzeti leva sredina, ali pa bo samo še slabše. Po tem, ko so nekaj časa deževale kritike, je Mao Cetung ugotovil, da to ne vodi nikamor. Dve leti je čistil tiste, ki so v času cvetenja stotih cvetov partijo preveč kritizirali. Prava otoplitev pa je prišla dvajset let kasneje. Ljudje imajo toploto raje kot zmrzal.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Božično premirje Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Trump uspešen tudi v drugo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin