Petek, 11. 6. 2021, 22.15
2 leti, 10 mesecev
Žiga Turk: Evropa zdaj!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,47
32
Čez dobra dva tedna Slovenija prevzema predsedovanje Evropske unije. To se dogaja v času, ko se Evropa zbuja iz nočne more, imenovane covid-19, in opaža, da so poleg epidemije tudi drugi problemi. Ki so bili pred nas postavljeni že prej, jih pa skozi zaradi mask zarošena očala nismo prav videli. Med epidemijo niso izginili, ampak so kvečjemu postali večji. V naslednjih mesecih se bo odvila tudi nova iteracija oblikovanja prihodnosti Evrope. Vladajoča koalicija bo imela dober izgovor, da se za šest mesecev poslovi od rokoborbe v blatu domačega političnega ringa. In to ne glede na to, ali bi bili v opoziciji zadovoljni, če bodo v razmočenem peskovniku ostali sami.
Svet se vrti naprej
Kitajska z velikim delom Azije je z epidemijo opravila na nogah. Gospodarska rast je divjala naprej. Ta ne pomeni samo, da so se nove desetine milijonov pridružile svetovnemu srednjemu razredu, to pomeni, da so pospešili gospodarski in tehnološki razvoj. Pristali so na Marsu, razvili alternativo Androidu in Applu. Zavili so na prehitevalni pas. Amerika ima natančno iste probleme, kot jih je imela pod Trumpom, le da so pod Bidnom nekako bolj pripravljeni, da z Evropo jamrajo skupaj. Svetovni jug se spravlja pakirati potovalke in se razgleduje po potovalnih aranžmajih za pot v Evropo. Svet je v tem kratkem letu epidemije postal še nekoliko bolj ploščat, Evropa pa je hitreje kot prej izgubljala svojo gospodarsko, tehnološko, znanstveno in kulturno vlogo v svetu.
Ukvarjanje s praktičnimi rešitvami, namreč kako zagnati evropsko podjetnost in ustvarjalnost, niso videti glavna ambicija Evrope. Evropa želi voditi svet v boju proti podnebnim spremembam in pri regulaciji digitalnih tehnologij, interneta in umetne inteligence. Ne, ne gre za to, da bi tu razvili tehnologije za eno ali drugo, Evropa bi svetu napisala pravila o zelenem in digitalnem. Angleže so nekoč zbadali, češ ko v nekem športu, ki ste si ga izmislili, niste več dovolj dobri, si izmislite nov šport z novimi pravili, ki jih nihče ne razume, in ste spet najboljši. So pa Angleži imeli mornarico, katere tonaža je bila večja od vsote vseh drugih. Evropa je nima.
Ne vem, ali gre za naključje ali pa so Francozi nekako posebej poklicani k prihodnosti Evrope. Dvajset let nazaj je Konvencijo o prihodnosti Evrope vodil Valéry Giscard d’Estaing. Med zadnjim francoskim predsedovanjem je Sarkozy prišel na idejo o visoki skupini o prihodnosti EU, kjer je dvanajst modrih pod vodstvom nekdanjega španskega predsednika vlade Felipeja Gonzaleza razmišljala o prihodnosti. Imel sem čast biti generalni sekretar te skupine. Kot krono francoskega predsedovanja si je Macron zamislil zaključek Konference o prihodnosti Evrope, ki je začela delo maja letos. In kjer imam manjšo vlogo v obliki izvršnega sekretarja visoke skupine Evropskega odbora regij, ki jo vodi Herman van Rompuy.
Prihodnost Evrope 4.0
Evropska unija je edini svetovni igralec, ki se kar naprej sprašuje o svoji prihodnosti. Kitajci imajo petletne razvojne načrte, Američani imajo Silicijevo dolino, vojsko in podjetnike. Evropa pa ima ambicijo vedno tesnejše Unije zapisano kar v svojo pogodbo. Sama sebe razume kot nedokončano. Kot da bi bila bicikel, ki ni stabilen, če se ne premika naprej. Če kaj na deluje, se lokalni oblastniki in podjetniki vedno lahko izgovarjajo na vlado. Evropske vlade se lahko izgovarjajo na Bruselj. Bruselj se nima na koga izgovarjati. Izgovarja se lahko samo, da evropska struktura ni dokončana, da nima dovolj vzvodov in pooblastil, da ni dovolj Evrope.
Ali pa je problem nekje drugje. Vzemimo primer nakupa cepiv. Države članice so dale Evropski komisiji vsa potrebna pooblastila. In vendar je evropska "vlada" nakup opravila precej slabše, kot so ga vlade Izraela, ZDA, Velike Britanije ali Srbije. Ker so se s tem ključnim orodjem za reševanje življenj ukvarjale nacionalne vlade, odgovorne svojim nadležnim volivcem, so zadeve delovale precej boljše kot tam, kjer jih je predvsem skrbelo, da pri zadevi ne bo kruha za takšne ali drugačne žvižgače.
Največja napaka, ki jo iz teh zgodb potegnejo, je, da bi tudi v Bruslju stvari delovale boljše, da če bi bila Unija bolj podobna nacionalni državi. Na evropsko raven želijo presaditi vzorce demokracij iz nacionalnih držav, torej demokracij, ki imajo svoj demos, svoje ljudstvo s svojo povezanostjo, solidarnostjo, občutkom skupnosti. Tega demosa v EU ni, zelo počasi nastaja z mešanimi zakoni, s čezmejnim sodelovanjem, celo z evropsko nogometno ligo. Prav nič več pa ga ne bo, če se bodo institucionalne spremembe pretvarjale, da je Evropska unija nekakšna nacionalna država. Kvečjemu manj.
Evropska unija je nekaj posebnega, je tvorba sui generis in te posebnosti je treba upoštevati, ko se nekateri pritožujejo glede demokratičnega deficita ali odtujenosti Bruslja od državljanov. Nekatera pričakovanja so preprosto neutemeljena. Nekatera – vezana na sposobnost ukrepanja – pa upravičena. Evropska unija mora imeti rezultate, mora biti koristna, sicer jo lahko razpustimo. Tako zahtevni do nacionalnih držav nismo. Zaradi slabe nacionalne vlade ne bo nihče postavil pod vprašaj obstoja neke države. Unija pa se mora dnevno dokazovati. Globalni izzivi vsaj na področju varnostne in zunanje politike terjajo bolj enoten nastop Unije navzven in na mejah.
V procesu konference o prihodnosti EU bodo ljudi vprašali, kaj si želijo, da Unija naredi za njih. Dvomim, da bodo vprašali, kaj bi oni naredili za Unijo. Recimo dali del svojih davkov za ljudi v drugi državi članici. Gotovo se bo v procesu oglasilo več takih, ki želijo več Evrope, kot takih, ki menijo, da je je povsem dovolj. Vse bo odvisno od tega, kdo bo te ideje izbiral in interpretiral in koliko pripravljenosti bo za spremembe.
Nazaj v planinski raj
Izvoz slovenskih političnih zdrah zastavlja vprašanje, ali Slovenja v za Evropo tako občutljivem času sploh lahko predseduje. Na desni bi rekli, da je težko predsedovati, če ti doma kar naprej mečejo polena pod noge. Na levi bi rekli, da vlada, ki da se spogleduje s suverenisti iz Madžarke in Poljske, ki da tepta pravno državo, ki da preganja novinarje itd. itd., seveda ne more predsedovati tako naprednemu projektu, kot je Evropa.
Glede suverenizma je pač treba povedati, da je "ravno prav Evrope" natanko enako legitimno izhodišče kot "čedalje več Evrope" in da je prav, da tupatam za krmilo pride tudi država, kjer so taki pogledi v vladi. Kar zadeva vladavino prava, le-tega včasih zamenjujejo z vladavino pravne globoke države, z vladavino s pravom ali pa z vladavino pravnikov. Posledici takega prava sta pravna nepredvidljivost in arbitrarnost. Za oboje bi vam lahko iz rokava stresel več nedavnih primerov. Vladavina prava pa je ena od prioritet slovenskega predsedovanja. In, končno, polemike z novinarji na Twitterju – tudi če so jezne in neotesane – niso preganjanje novinarjev. Stvari, ki jih v Sloveniji napihnejo v strašno velike, so iz Bruslja videti majhne in nepomembne. Bo pa vse to nasprotnikom Slovenije seveda prišlo prav, ko bo treba ustavljati kakšen slovenski interes.
Skratka
Prihaja lep čas. 30 let samostojne države. Predsedovanje Evropski uniji. Upajmo, da epidemiološko kolikor toliko normalna poletje in jesen ter gospodarski razcvet. Predsednik vlade sicer ne bo spet predsednik Evropskega sveta, bo pa predsednik vlade predsedujoče države. Priložnost, da tudi na Twitterju postane tako državniški, kot je na diplomatskem parketu. Vlada ima zdaj večje probleme in lahko za pol leta zapusti razmočen politični peskovnik. Naj pač tam ostanejo tisti, ki se radi igrajo z blatom. Jih bomo vsaj na volitvah lažje opazili.
32