Vladavina prizidkov

O tem sem že večkrat pisal, recimo v kolumni Kaj Slovencu pomeni nepremičnina?, kjer sem postavil tezo, da se pri nas življenjska uspešnost meri v kvadratnih metrih.

Temo sem imel za končano, ko sem videl naslednji oglas: za 175 tisoč evrov lahko kupite 14,4 kvadratnega metra veliko garsonjero, očitno barvast prizidek v kotu hiše, ki je bil zgrajen leta 1957 in je zdaj potreben prenove.

Doplačali boste še štiri odstotke agenciji (oglasa na bolha.com ni več).

Zraven dobite še nekaj zemlje, ki so jo tudi fotografirali in ob njej sem najprej pomislil na citat iz Tavčarjeve Visoške kronike, ki pa sem ga posodobil in spremenil v povsem novo, času primerno poezijo:

"Zemlja domača ni prazna beseda/še pesek je/in gume na obzorju."

Opozorilo avtorja Najprej moram povedati, da nimam nič ne z agencijo in ne s prodajalcem. Privoščim mu, da proda svojo last po zastavljeni ceni. Obema želim kupca, ki bo s širokim zamahom na mizo vrgel teh 175 jurjev, plus sedem jurjev agenciji, in ko bodo šli v bife proslavit kupčijo in bo natakarica, ki dela prek študenta, prinesla kozarce rujnega, bo še njej v nedrja zatlačil petstotak za napitnino.

Skratka, vse, kar bom pisal, so le misli, ki so se mi porodile ob tem oglasu, in z njim samim nimajo neposredne zveze.

Dobrodošli v blodnjaku Slovenski nepremičninski trg za opis zahteva Gogolja samega, kakšen bestiarij je to! Narod z visoko agresivnostjo, narcisizmom in slabim stikom z realnostjo se nenadoma odpravi trgovat s svojim smislom in mnogokrat z življenjskimi prihranki.

Ni čudno, da na plano udari norišnica, in po mnogo letih najemanja stanovanj vam lahko posredujem globoko spoznanje: pri nas ne iščete stanovanja, marveč lastnika, ki ni pacient. In po zgodbah lastnikov sodim, da pri oddajanju velja isto.

Če mislite, da s kupovanjem nepremičnine prehajate v višjo fazo, naj vam potrdim, da gre za višjo fazo norosti. Moj prvi stik z nepremičninsko agencijo je bil tako šokanten, da ga še do danes nisem do konca doumel (pa čeprav je sledilo precej čudaških srečanj).

"Mirna lokacija, 60 kvadratnih metrov," je pisalo. Blok je stal med železnico in cerkvijo in ko sta oba krenila hkrati, sva z gospo nepremičninsko agentko kričala drug na drugega: "TO JE MIRNA LOKACIJA?" "SEVEDA. KO SE NAVADITE, JE VSAKA MIRNA!!!" Ko je zvon utihnil in vlak odpeljal, sva vseeno stala v garsonjeri. Vprašal sem, kje je preostalih 40 kvadratnih metrov, in debelo me je pogledala: "Ja, saj ste v blok prišli skozi vežo in šli po stopnicah? Pa potem hodnik? Kolesarnice niste videli? A to pa ni nič ali kaj?"

Pazite, to je stik s profesionalcem – in ta gre tako lahko zapravljat svoj in moj čas? Ostalo mi je gromozansko začudenje: kako lahko nekdo pomisli, da bo 20 kvadratnih metrov prodal kot 60? Saj bi tako lahko prevaral le psihotičnega in povsem zmedenega pacienta?

Mar to pomeni, da po internem nepremičninskem omrežju, ki ga gotovo imajo, tečejo takšna opozorila: "Iz ustanove pobegnil N. N., bogat in neprišteven. Takoj ga začnite voditi na oglede." Ali pa mogoče naslov v poslovnem časniku: "V Polju poostrili varnostne ukrepe. Nepremičninski trg že čuti posledice."

Tako ni čudno, da dostikrat govorim z ljudmi, ki bi si lahko privoščili zamenjavo stanovanja, a potem pomislijo, da to vključuje vstop v blodnjak, in raje odnehajo. Tega vam v analizah mirovanja slovenskega nepremičninskega trga nikoli ne povedo.

Številke Če ima 90 odstotkov prebivalstva lastniško nepremičnino in ima uradno 344 tisoč fizičnih oseb vsaj dve nepremičnini ali več in jih je samo v Istri še sto tisoč, ki v naših statistikah niso zajete, in če je bila nazadnje, a že davno, merjena povprečna kvadratura na osebo 76,39 kvadratnega metra in od celotne Evrope pri nas največ ljudi živi v lastniški hiši, kar 65 odstotkov prebivalstva, in imamo več praznih stanovanj kot London, potem se lahko vprašamo, kaj s temi kvadratnimi metri počnemo?

Takoj vsi porečejo: varčujemo v njih! Za potomce jih zidamo! Itd. Skratka, sami častitljivi nameni, nihče ne omenja zaslužka.

Pa je to res?

Starodavni in še vedno najboljši način bogatenja v teh krajih je alkimija pretvarjanja nezazidljivih parcel v zazidljive, a tokrat mislim na manjše, bolj razprostranjene zaslužke.

Zgodovina prizidkarskih zaslužkov Ko se je socialistična Jugoslavija odločila odpreti turizmu in so začeli graditi tiste grozne hotele, so tudi državljani krenili v akcijo in v bolj ali manj turističnih krajih so rasli prizidki, namenjeni oddajanju turistom. Stara mamka na klopci in mimo vozeči avtomobili, karton z napisom Zimmer frei, to so bile prve Yu-Airbnb disruptivne tehnologije, od katerih je minilo že skoraj pol stoletja.

Jesenice tedaj niso bile turistično mesto in tudi zdaj niso in kleni Slovenci so se pritoževali nad "južnjaki", a to jih ni motilo, da jim ne bi oddajali prizidkov, podstrešij in drugih neprimernih prostorov. Tega ni v zgodovinskih knjigah, a dve poletji sem delal kot poštar in videl vse vrste bivanja v groznih razmerah.

Zaslužki prizidkov so se nadaljevali nekako do konca Jugoslavije, ko je crknila industrija in so z njo odšli delavci.

V devetdesetih je nastopilo obdobje grabljenja dodatne kvadrature po Jazbinškovemu zakonu in novo tisočletje nas je pričakalo z vprašanjem, kaj bomo z njo. Po kratki zmedi je padla preprosta odločitev: vsak naj študira! Podelimo statuse in bone, da bo res vsak motiviran za študentsko življenje! In res, vsi ti študentje so po šupicah in prizidkih zamenjali delavce. Zato univerza v vsako slovensko vas, da se polnjenje kvadratur enakomerno porazdeli.

Ugovori "Eh, to ni noben posel!" porečete. Če ni, zakaj nimamo nepremičninskega davka? Zakaj je oddajanje in najemanje na horuk? Zakaj z rezultati tistega dragega popisa ni bilo nič?

Zakaj stanovanjski sklad nekje tiho ugaša kot sveča v vetru (kot bi rekel Elton John, ki ima celo malo več nepremičnin kot povprečni Slovenec). Zakaj ni gradnje za mlade družine? Politike prvih stanovanj? Zakaj ni ničesar, kar bi ogrozilo lastnike odvečnih kvadratnih metrov, torej večino Slovencev nad določeno starostjo?

Oni dan sem imel na nastopu v glavnem mlajše občinstvo in vprašal sem, koliko jih živi še doma. Večina. Tisti, ki so šli na svoje, pa živijo po študentsko, delijo si prizidke in sobe. Pri tem ne pozabite, da je za oddajanje samo najslabše dovolj dobro, napolnjeno s pohištvom, nabranim na kosovnem odpadu.

Rešitev prihaja Si predstavljate, da ukinejo študentske bone in odstotek študentov pade? Koga bomo dali v prizidke?

Rešitev je že na mejah. Ni vam treba besneti nad priseljenci, saj so idealni stanovalci za vse naše prizidke! Ko bo prvi slovenski lastnik to doumel in bo ob bodeči žici stal s kartonom in napisom "Willkomen! Zimmer frei!", ki ga bo z Googlovim prevajalnikom natisnil v arabščini, bo pomenil prvo lastovko pri oživljanju slovenskega finančnega stanja.