Ponedeljek, 1. 6. 2015, 12.07
8 let, 3 mesece
Varuhi revolucije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Najprej so se odločno zoperstavili shodu italijanske neofašistične organizacije CasaPound v Gorici, ki je na ta način "počastila" vstop Italije v prvo svetovno vojno – tu je dejansko šlo za nesprejemljivo provokacijo v krajih, ki jih je ta vojna močno opustošila. Organizirali so svojo protimanifestacijo, na kateri pa ponovno ni manjkalo zastav in preostalih pripomočkov, okrašenih s peterokrakimi zvezdami, srpi in kladivi ter podobnimi simboli.
Potem pa so še izvedli bliskovito samozaščitno akcijo zoper skrunilce revolucionarnih obeležij, kjer je najodločnejši med njimi, oborožen z lovsko puško, "zajel" skupino italijanskih mladcev, ki so v bližini Divače razmetali kamenje, zloženo v napis Tito (takšnih je v ob slovenski zahodni meji kar nekaj), in jih predal organom reda. A ti niso izkazali zadostnega revolucionarnega elana, saj so "nepridiprave" zgolj popisali in jih nato izpustili. Pravno gledano pač tovrstne "umetnije" ne uživajo nikakršnega statusa (v smislu spomeniško zaščitene kulturne dediščine ali česa podobnega). So zgolj kupi kamenja in nič več.
Dejansko bi si obravnavo organov pregona zaslužil kvečjemu "hrabri" lovec. Orožje lahko zoper ljudi uporabljajo zgolj za to pooblaščene in usposobljene osebe. Preostali državljani pa te pravice – razen v izjemnih okoliščinah – nimajo. In prizadetost zaradi skrunitve simbolov seveda nikakor ne spada med te "okoliščine". Kot kaže, nekateri še vedno radi jemljejo zakon v svoje roke in urejajo stvari z revolucionarnimi metodami oz. – kot bi dejal predsednik državnega zbora – po načelih "naravnega prava". Kam takšne metode vodijo, pričajo številne jame, brezna in rudniški rovi po vsej državi.
Vendar v vsej tej zgodbi vedenje skupine zagretih varuhov "lika in dela tovariša Tita", ki so se očitno preveč vživeli v partizanske filme, ni najbolj škandalozno. Še bolj škandalozno je poročanje nekaterih dominantnih medijev – na čelu z nacionalno televizijo – o tem dogodku. Človeka, ki je z orožjem ustrahoval neoboroženo mularijo, so prikazali skoraj kot heroja. Storilce "vandalskega" dejanja pa so nemudoma označili za neofašiste, pri čemer te etikete niso z ničimer podkrepili. Očitno je zanje vsak Italijan, ki mu gre na živce komunistična ikonografija, samodejno fašist.
Lahko si zamislimo, kakšen medijski vik in krik bi nastal, če bi se kak podobno samozaščitno usmerjen, a ideološko drugače opredeljen državljan z orožjem lotil koga, ki bi po stenah risal komunistične simbole in pisal pozive k revoluciji. Isti mediji bi to nemudoma razglasili za nasilje nad drugače mislečimi, pozivali k sankcioniranju nasilneža in "bili plat zvona" pred vzponom nestrpnosti in ekstremizma. Spomnimo se samo, kako benevolentno so obravnavali skrunitve katoliških simbolov. Gre za ideološko pristranskost in s tem povezana dvojna merila, ki so njihov zaščitni znak.
Naši revolucionarji se poleg preganjanja dejanskih ali namišljenih fašistov intenzivno ukvarjajo tudi z nasprotovanjem privatizaciji državnih podjetij. Tako so pred dnevi na nekakšni tiskovni konferenci na prostem spet napovedali protestni shod, naperjen zoper "razprodajo družinske srebrnine". Ob tem prvi "borec" v državi Tit Turnšek ponovno ni zamudil priložnosti za kazanje svojega primitivizma, saj je novinarko Financ Petro Sovdat ozmerjal s "kozo". No, od človeka, ki opravičuje povojne poboje, česa drugega ni mogoče pričakovati.
Vendar pa imajo ti "borci" marsikaj skupnega s svojimi ideološkimi nasprotniki. Če na primer pogledamo program prej omenjene organizacije CasaPound, potem vidimo, da se ta v odnosu do gospodarstva močno ujema s tem, kar zagovarjajo naši levičarji. Ti neofašisti so namreč prav tako odločni kritiki globalnega kapitalizma. Pri tem zagovarjajo nacionalizacijo določnih gospodarskih segmentov, nasprotujejo privatizaciji "strateških" državnih podjetij in zahtevajo nadzor nad delovanjem bank. Zveni znano, mar ne? To se ne razlikuje dosti od tega, za kar se na Slovenskem zavzemajo Združena levica in drugi socialisti.
Oba ekstremizma sta si v ključnih točkah zelo sorodna. Druži ju nasprotovanje individualni svobodi in obsedenost z vsiljevanjem "odrešiteljskih" idej. Ne nazadnje je imel Friedrich von Hayek fašizem zgolj za eno od različic socializma. In vsi tovrstni kolektivizmi, ki podrejajo posameznika nekakšnim "občim interesom", pomenijo "pot v hlapčevstvo".
