SiolNET. Siol Plus Kolumne
2,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Karantenija

2,60

termometer

Tomaž Štih
Tomaž Štih je kolumnist Siol.net. Foto: Osebni arhiv

Na veliko noč, pred dvaindvajsetimi leti, so se v Posočju stresla tla in vzela streho nad glavo okoli sedemsto prebivalcem. Obnova, ki sta jo spremljali običajna politična občutljivost in uradniška neučinkovitost, vendar jo kljub temu lahko označimo za relativno uspešno, je proračun stala sto milijonov. Za vsak evro, ki so ga v obnovo vložili lastniki, jih je država čez palec vložila deset.

Nedvomno je šlo v tem primeru za solidarnost. Toda če se nekomu, ki izgubi hišo, zdi solidarno pomagati postaviti novo; zakaj enake dolžnosti, v kantovskem smislu, ne čutimo do onih, ki svoje hiše nikoli niso imeli? Mar niso v še slabšem položaju od tistih, ki so jo imeli – in izgubili?

Izkaže se, da je več vrst solidarnosti. Sociolog Emile Durkheim je mehansko solidarnost, ki jo čutimo do tistih, ki so nam podobni in delijo naše vrednote, ločil od organske solidarnosti, ki temelji na našem zavedanju, da znotraj skupnosti delimo usodo tudi z ljudmi, ki nam niso niti malo podobni.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Kult pasjih značk

Ker v Sloveniji sedem od desetih prebivalcev živi v eno- ali dvostanovanjski lastniški hiši, se mnogo lažje prepoznajo v tistem, ki jo je izgubil, kot v tistem, ki je nima. In od tod razlika med učbeniško organsko solidarnostjo do pomoči potrebnih in dejansko mehansko solidarnostjo do pomoči potrebnih le, če so nam tudi dovolj podobni in imajo hišo. Včasih smo rekli: "Sita vrana lačni ne verjame."

Podobnih primerov mehanske solidarnosti pri nas kar mrgoli. Pred leti je, recimo, ljubljanski župan iz prostorov na Brilejevi ulici izselil amaterski raketni klub Komarov, da bi stavbo lahko prodal. In to kljub temu, da so plačevali najemnino. Za to verjetno slišite prvič, saj je razburila zelo ozek krog ljudi. Zato, ker se večina urednikov medijev in civilne družbe ne zna identificirati s tehniki, ki delajo rakete in otroke učijo modelarstva in ne čutijo mehanske solidarnosti z njimi. Mnogo lažje občutijo stisko diplomantov fakultete za družbene vede, katerih zastonjkarske nevladne organizacije, znane po svoji levi politični usmerjenosti, te dni izseljujejo z Metelkove.

Tomaž Štih Siol Plus Politkolesarji so težava, ne rešitev!

Cinizmu navkljub pa je vsak, ki dovolj dolgo živi, vsaj enkrat v življenju priča čudežu. Trenutku, ko se zelo različni ljudje solidarno združimo in vztrajamo dovolj dolgo, da uresničimo skupen cilj. Po zmagi pa se spet razkropimo med svoja plemena.

Živimo v takšnem izjemnem času. Negativnost in politikantstvo, ki ju dnevno spremljamo v medijih, nista resnična podoba naše realnosti.

Med ljudmi smo priča organski solidarnosti, ki je nismo videli od desetdnevne vojne. Milijoni so čez noč spremenili svoje navade. Zunaj nosijo neudobno zaščitno opremo in skrbijo za svojo varnost ter varnost drugih ljudi. Odpovedali so se udobnemu življenju. Organizirajo prostovoljno pomoč starejšim. Samoiniciativno urejajo informativna spletišča. Pomagajo lokalni in državni administraciji pri izvajanju nalog. Skrbijo za infrastrukturo, ki omogoča, da nas lahko toliko dela od doma. Vlagajo nečloveške napore v delo v bolnišnicah in zdravstvenih domovih.

Mark Perković Siol Plus Smrt cenzuri, svoboda rokenrolu

Živimo v času herojev. In sploh ne bi bilo slabo, če bi njim in njihovemu delu posvetili več pozornosti kot tistim, ki godrnjajo, ne pomagajo in napore drugih celo rušijo.

Drugi val okužb nas bo v prihodnjih tednih gotovo postavil pred zelo hude preizkušnje. Dnevno bo umrlo nekaj deset ljudi. V bolnišnicah bodo zaradi premalo kadra prenehali skrbeti za starejše, da bi lahko rešili mlajše. Gospodarska kriza se bo z vsakim dnem oviranja in prepovedi dejavnosti poglabljala. Podjetja bodo propadala in brezposelnost bo rasla.

Toda, v ne tako oddaljeni prihodnosti – morda za božič, morda spomladi – bo prišlo cepivo. Zelo verjetno pa bomo že mnogo prej širjenje virusa dovolj omejili, da bodo prihodnje poletje za njim ostale le junaške zgodbe, o edinstveni zgodovinski izkušnji svetovne epidemije, za vnuke. Do takrat pa je smiselno, da (celotna!) politika napore za omejitev in blaženje posledic epidemije neguje kot vsebinsko jasen in nepolitičen skupni cilj.

Tomaž Štih Siol Plus Čas za zajamčeni dohodek

Vlada pri tem lahko pomaga tako, da še naprej sprejema vključujoče in neideološke socialne politike, ki skušajo ohraniti delovna mesta in prebivalcem zagotoviti temeljni dohodek; Evropa pa predvsem s finančno pomočjo šibkejšim članicam in z ukrepi, ki bodo v prihodnje preprečili pingpong novih okužb med članicami.

Za opozicijo ti ukrepi ne pomenijo konca političnega življenja v državi. Zaželeno je le, da se pri političnem delovanju varuje zdravje in življenja. Protestira se lahko na mnogo načinov, ki so enako učinkoviti in v teh časih bolj varni kot množična zbiranja brez mask, sredi mesta. Prav tako ni razlogov, da bi epidemija in ukrepi za njeno zajezitev omejevali politični boj opozicije za ohranitev svojih položajev, recimo v Holdingu slovenskih elektrarn ali na Radioteleviziji Slovenija; niti poskusa koalicije, da tja postavi ljudi, ki jim zaupa.

Dovolj je, da politika najde tisti najmanjši skupni imenovalec, ki ga je večina ljudi že. Soglasje o nujnih, zdravstvenih ukrepih bi bilo začetek zmage. Če ga lahko dosežemo in tako vzpostavimo enotne zdravstvene prioritete, potem nas morda po epidemiji čakajo boljši časi.

Če je namreč politika sposobna doseči soglasje o prvem skupnem cilju, je morda sposobna doseči tudi soglasje o drugem in tretjem. Morda se lahko nekega dne poenotimo še o zunanji politiki in novinarji prenehajo v tujino pošiljati neresnične zgodbe, da se tu počutijo ogrožene in si ne upajo na ulico, zgolj da bi škodili vladi. Ter iz ideoloških vzgibov domovini odtujevati prvo damo ZDA. Ali pa se odločimo za majhen javni sektor in visoko konkurenčno gospodarstvo po švicarskem zgledu.

Uspeh naroda je odvisen od tistih pametnih ciljev, ki niso stvar političnega prerekanja in jih dosledno, daljši čas zasledujejo vse vlade, pa naj bodo socialistične ali desnoliberalne. Včeraj se je iskanje takšnega soglasja zdelo gradnja gradov v oblakih. Toda vsake sanje imajo svoj začetek. In soglasje o nujnih zdravstvenih ukrepih, ki vključujejo tako preproste stvari, kot je konec političnega boja proti začasnemu nošenju mask in medsebojni razdalji, bi bilo dober začetek.

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub in pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder praviloma pošlje kolumne. V času epidemije se je Štih, podobno kot prej vrhovni sodnik Jan Zobec, odpovedal honorarju.

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin