SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,99

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: "Tam nekje je človek, ki lahko pozdravi pijance!"

1,99

termometer

Ali zmorem na ta dan pisati in razmišljati o kom drugem kot o človeku, svojem očetu dr. Janezu Ruglju, ki je v času svojega življenja premogel čudežno moč, da je lahko ozdravil mnoge alkoholike in druge ljudi v stiski, ki so, kakor je govoril, padli na izpitu iz "umetnosti življenja"? Ne zmorem in tudi nočem.

V teh dneh namreč mineva deset let od njegove smrti in ob tej obletnici se ga spominjajo tudi mnogi drugi. Ko sem recimo pred nekaj dnevi na družbenem omrežju objavil povezavo na članek Vesne Žarkovič, ki je bil prejšnji teden objavljen v Delovi Sobotni prilogi, so se en za drugim nizali komentarji, oglasilo se je na desetine ljudi, ki so imeli z njim tako ali drugačno, večinoma prijetno in pozitivno izkušnjo.

Danes, 15. februarja, ko imam, kot vsak četrtek v zadnjih letih, rezerviran čas za pisanje kolumn, bom tako pač pisal o njem. Ne, ne bom pisal o tem, kako je umrl. Napisal bom nekaj o tem, kako je živel, kako je delal in kako sem sam doživel njegov sistem zdravljenja.

kolumna Foto: osebni arhiv

Vstop v program

Bilo je pred dobrimi 30 leti, vrnil sem se s služenja obvezne vojaščine in se kot nadobuden bruc vklopil v študentsko življenje. Nekega dne je oče, bilo je, mislim, da v začetku leta 1987, prišel na dan z idejo, da bi želel, da natančneje spremljam, kaj počne in dela.

"Kako pa naj bi to bilo videti?" sem ga malo dvomeče vprašal.

Eno je vedeti nekaj malega o tem, kaj počnejo tvoji starši, nekaj drugega pa je neposredno sodelovati pri tem.

"Kot zunanji opazovalec bi se vklopil v eno od mojih skupin, ki ima tedenske sestanke, izpolnjeval bi vse obveznosti, ki jih morajo tudi drugi, torej pisal, bral, razpravljal, malo tekel in hodil po hribih, kar tako ali tako že počneš, enkrat mesečno pa bi se udeležil tudi sestanka Alternativne terapevtske skupnosti, ko se na enem koncu zberejo vsi moji zdravljenci in njihovi svojci."

Ne vem, zakaj sem pristal. Najbrž zato, ker me je zanimalo, kako se ljudje, ki pridejo k njemu, v resnici pozdravijo. Kdo so ti ljudje in kaj je tisti moment, ki sproži njihovo zdravljenje? Res sem želel vedeti, kaj je to, kar lahko naredi moj oče, drugi pa ne morejo.


Preberite še:


Da se razumemo: v tistem času je bilo delo mojega očeta že dodobra razvpito, saj je svojo metodo, ki je temeljila na hrvaških izkušnjah tamkajšnjega psihiatra Vladimirja Hudolina, razvijal že od začetka sedemdesetih let. Vpeljal je različne nove prijeme, od branja in pisanja do teka in planinarjenja, ki so zdravljence aktivirali v vseh pogledih ter zdravljenje alkoholizma iz bolnišničnega tipa (ki se je izvajalo na Škofljici blizu Ljubljane) preobrazil v aktivno ambulantno zdravljenje v Ljubljani.

Že v sedemdesetih je bil znan po vsej Jugoslaviji. Za mnoge je bil njegov pristop k zdravljenju alkoholikov tako radikalen, da so nanj odreagirali tudi na precej nenavadne načine. Našel je celo pot v subverzivno umetnost. O tem recimo priča film srbskega režiserja Gorana Paskaljevića Posebna vzgoja (Poseban tretman, 1980). V njem je osrednji lik dr. Ilić, ki v bolnišnici alkoholike zdravi po posebni metodi, tudi s tem, da jih preganja po gozdu, kjer morajo med tekom telovaditi.

To je v tistem času (še na Škofljici) sicer malo drugače počel edino moj oče. Zanimivo je (film sem videl šele več kot deset let kasneje), da je imel dr. Ilić majhnega sina z očali, ki je temeljil na nikomer drugem kot na meni v zelo mladih, prednajstniških letih, kar pomeni, da sem pri rosnih 14 letih že dobil svojo filmsko upodobitev. Tu je fotografija tega fantka iz filma.

kolumna Foto: osebni arhiv

Razhod s tradicionalno psihiatrijo in njenimi pristopi je očetu med drugim prinesel tudi veliko težav, zaradi katerih se je moral ves čas boriti za svoj delovni obstoj, tudi z gladovno stavko, če ni šlo drugače. Obenem pa je bil človek, ki bi ga lahko imenovali tudi "last man standing", torej zadnji mož obrambe ali zadnje upanje za marsikoga, ki je, preden je prišel k njemu, preizkusil že vse druge možnosti zdravljenja.

Ljudje, sploh tisti, ki so radi pili, so z njim strašili drug drugega, kot otroke z bavbavom, "če ne bo šlo drugače, boš moral pa k Ruglju!" Imeli so ga za zdravnika, ki "zdravi pijance", kot se je v časih, ko še ni prevladala bolj spodobna dikcija alkoholik, reklo tistim, ki so bili (nepovratno) zasvojeni z alkoholom. Ozdraviti alkoholika je v sedemdesetih in osemdesetih letih pri nas veljalo za nekaj skoraj nemogočega, za čarovnijo, za katero je potrebna nadčloveška moč in sposobnost.

Tako sem torej začel hoditi v njegov program in spremljati dogajanje, sprva povsem od blizu, kasneje, ko sem imel vse več svojega dela, pa malce od dlje. Skupaj se je tako nabralo kakih 20 let opazovanja, ko se je oče leta 2007, po več kot 60 letih delovne dobe, nazadnje že hudo bolan, tudi upokojil. Kaj sem ugotovil, ko sem se priključil eni od očetovih skupin in so vanjo prihajali novi člani, ki sem jih lahko spremljal od prvega dne?

Njegova karizma in njen razvoj

Oče je seveda poleg posebnih metod zdravil tudi z močjo svoje osebnosti in s svojo karizmo. Vendar pa je, vsaj jaz gledam tako, vse skupaj potekalo na malce drugačen način, kot bi človek pomislil na prvi pogled.

Svoj strokovni status in sloves si je (z)gradil postopoma. Skozi desetletja je sistematično in načrtno spremljal, kaj se dogaja z njegovimi zdravljenci in kaj s tistimi, ki so zapustili njegov program, in sčasoma ugotovil, kaj pri zdravljenju alkoholizma in drugega deluje in kaj ne.

Zato je za vsakega, ki je prišel k njemu (to, da je zdravil samo nekatere, je urbana legenda, k njemu priti na uvodni sestanek, je bilo nekaj najlažjega na svetu, poklical si številko 061–325–595 in takoj dobil termin – res pa je, da si je marsikdo tudi premislil in ga potem ni bilo), hitro vedel, kako in kaj je z njim. V kasnejšem obdobju so mu morali ljudje pred obiskom poslati tudi svoj natančen življenjepis, tako da je še lažje vnaprej diagnosticiral njegove težave.

V splošnem je imel samo dva pogoja za sprejem na zdravljenje; z zdravljencem je moral sodelovati še nekdo od njegovih (bodisi svojec bodisi prijatelj, čeprav je sprejemal tudi samske), zdravljenec pa se je moral zavezati, da se bo odpovedal vsem zasvojenostim (poleg alkohola tudi tobaku, hazardiranju itn.) in se bo držal programa, v katerega se je vklopil. Bila sta samo dva pogoja, a v tistih časih je zahteval več kot kdorkoli drug.

Ljudje, ki so prihajali k njemu, so že prej (običajno neuspešno) preizkusili različne vrste zdravljenja, k očetu pa so največkrat prišli po ultimatu svojih partnerjev, družine ali pa kot zadnje opozorilo v službi. Večina se jih je zavedela, da jih čaka neki poseben način dela, o katerem se je marsikaj govorilo, seveda s tudi kar nekaj zgrešenimi informacijami iz druge ali tretje roke.

Zagotovo so tudi vedeli, da je dr. Rugelj nepopustljiv v svojih zahtevah, pri čemer pa je vedno izhajal iz sebe ter zdravil tudi z zgledom, saj je od zdravljencev zahteval le to, kar je prakticiral tudi sam (branje, študij, tek, hribi itn.). Pomenljivo je bilo tudi njegovo pričakovanje, da ga mora vsak od zdravljencev v toku zdravljenja prehiteti vsaj na enem življenjskem področju.

Tisti, ki so se po začetnem pogovoru odločili vstopiti v program zdravljenja, so presenetljivo hitro, praktično čez noč, zaživeli na povsem drug način, četudi so bila za njimi leta ali pa celo desetletja življenjskega in družbenega propadanja. Kmalu mi je bilo jasno, zakaj in kako se je to lahko zgodilo.

Najprej je bil tu dejavnik zdravljenca; ker je bila to za mnoge od njih pogosto zadnja možnost ozdravitve, je pri nekaterih ravno tu dozorela odločitev, da bodo svoje življenje začeli na novo. Kot drugo je bil tu oče s svojim osebnim zagotovilom, da bo zdravljenje uspešno, če se bo novinec držal pravil. Kot tretje pa je bil za uspeh zdravljenja zaslužen očetov sistem, Alternativna terapevtska skupnost (ATS).

Alternativna terapevtska skupnost (ATS)

Oče je dolgo delal na Bohoričevi 4, v majhni, stari oranžni hiški ob urgentnem bloku ljubljanskega kliničnega centra. Ne glede na to, da je šlo za majhno hišo, je imela za njegove potrebe celo preveč prostora, saj polovica pisarn v tej hiški ni bila nikoli zasedena. Zakaj? Očetu pač nikoli niso omogočili, da bi zaposlil še kakega sodelavca. Tako je ves čas tamkajšnjega dela vztrajal sam samcat s svojo poslovno sekretarko.

Za njegovo dejavnost torej nihče nikoli ni načrtoval kake širitve, čeprav so bile, poleg vse večjega obsega očetovega dela, njegova skupnost je štela približno 150 ljudi, na voljo dodatne in že opremljene pisarne. Te so bolj ali manj samevale skoraj dve desetletji, dokler se ni preselil na svoje.

Že samo to dejstvo pove veliko o tem, kako sta potekala njegovo delo in njegova dejavnost. Za vse ključne delovne in strokovne reči se je lahko zanesel zgolj nase, vse je moral razviti in domisliti sam. To pa je bila povsem neprimerljiva situacija z drugimi obstoječimi institucijami, od psihiatrične klinike in centrov za socialno delo naprej, kjer je bilo zaposlenih veliko ljudi, ki so lahko sodelovali med seboj.

Ker je vedel, da je vse odvisno od njega, je v 15 letih tako zgradil lastno terapevtsko skupnost, ki je z energijo skupine (po principih skupinske psihoterapije) pozitivno vplivala na novega posameznika in njegove svojce. To je bilo po mojem videnju ključno očetovo pomagalo, ki je prinašalo tako visok odstotek uspešno pozdravljenih ljudi; od tistih, ki so pri njem končali vsaj triletni program, skoraj nihče ni zdrsnil nazaj na stara pota.

Vsak, ki se je pridružil programu, je takoj dobil mentorja ali mentorski par, ki ga je predstavljal nekdo, ki je bil v sistemu že več let in je dobro vedel, kako vse skupaj deluje. Novi zdravljenec se je moral takoj vključiti v eno od skupin in enega od klubov ter začeti izpolnjevati obveznosti in dejavnosti programa.

Program je bil za začetnika, dokler se ni navadil, tako intenziven, da je v nekem smislu predstavljal pravo popoldansko zaposlitev. Takojšnja aktivacija na vseh osnovnih področjih, tedensko, dvotedensko in mesečno prisostvovanje na skupinah, klubih in v skupnosti, kjer je imel zdravljenec možnost ves čas spremljati tudi to, kaj se dogaja z drugimi zdravljenci, kakšne težave imajo in kakšne uspehe dosegajo, so bile tako pomembne komponente za refleksijo, ki je novincu omogočala hitro napredovanje.

Večina tistih, ki so govorili o tem, kaj je počel dr. Rugelj in česa ni počel (ogromno pripomb so tako ali tako izrekli ljudje, ki sploh niso bili v programu ali ga niso podrobneje poznali), je običajno govorila o njem kot o nekom, ki je v zvezi z zdravljenci delal in naredil vse sam. To je po mojem mnenju ena večjih napak v interpretaciji njegovega dela!

Njegova ključna naloga je bila, da skrbi za obseg in dobro delovanje celotne terapevtske skupnosti in posameznikov znotraj nje ter predvsem za ustrezno visoko energijo celotnega sistema, v katerega je potem dokaj zlahka in z veliko manj truda, kot če bi moral sam neposredno ves čas delati z vsakim novincem, vključeval nove zdravljence. Seveda je oče v začetku prek dnevnikov, utrinkov, pogovorov itn. natančno spremljal njihovo napredovanje, vendar mu še zdaleč ni bilo treba opraviti vsega od začetka do konca. Namesto tega je to opravil sistem, ki ga je sam ustvaril in ves čas negoval.

Ravno sposobnost razvoja, postavitve in ohranjanje takega unikatnega terapevtskega sistema, ki je z lastno inercijo vključil in pognal novince, imam za največji očetov delovni dosežek. Ta se je v zadnjem obdobju, ko je imel že svojo zasebno ordinacijo, kazal še v tem, da so k njemu začeli prihajati tudi ljudje, ki niso imeli kakšnih težjih odvisnosti, temveč "zgolj" težave v medosebnih odnosih, in so si predvsem želeli izboljšati kakovost svojega življenja.

Tako je bila ob koncu očetove delovne kariere v njegovem programu samo še kaka tretjina alkoholikov. Preostalo so bili ljudje z drugačnimi lastnostmi in težavami.

Dediščina

Iz "zdravnika za pijance", kjer je začel delati v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se je oče tako prelevil v zdravnika, ki je tudi v širši javnosti na svoj provokativen način spodbujal zdrav življenjski slog, nenehno izobraževanje in razvoj vsakega posameznika ter njegovo ustvarjalno vključenost v družino, delo in družbo. To so vrednote, po katerih skušam živeti tudi sam.

To so vrednote, ki bodo preživele tudi nas.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • okdal2 / 15.02.2018. ob 17:25 +5 0

    Globoko spoštovanje in poklon karizmatičnemu g.dr.Janezu Ruglju ! Tudi vam hvala g.Samo Rugelj za iskreno napisane besede predvsem tele:"To so vrednote,ki bodo preživele tudi nas",jaz pa dodajam-in vse zanamce!

    +5 0
  • Nejko / 15.02.2018. ob 19:10 +2 0

    Bil sem del njegovega programa, kot del družinske terapije.... Izjemen človek, ki je neverjetno vplival name in na moj razvoj....

    +2 0
  • Aleksij / 16.02.2018. ob 08:50 +1 0

    Spoštljiv poklon dr. Janezu Ruglju, in hvala vam, dr. Samo Rugelj, da ohranjate in prenašate naprej omenjene vrednote. @ Metulj - vzemite v roke knjigo Pot samouresničevanja

    +1 0
delitve: 250
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin