SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Strupeni posli

0

termometer

Miha Mazzini

Takole mi je pripovedovala znanka, ena vodilnih slovenskih oblikovalk, malo mlajša od mene: "Prišla je prijazna nižja uradnica iz velike slovenske korporacije, največje na svojem področju, in me milo prosila, ali bi zanje oblikovala neki izdelek. Za ta namen nimajo prav nobenega denarja, žal. Tako je jamrala, da sem privolila in naredila, kar je želela. Miha, ali veš, da je potem ta izdelek dobil celo nagrado za najboljšega v svoji kategoriji? Nagrada je bolj simbolno finančna, podjetje je dobilo nekaj sto evrov, ampak so bili tako prijazni, da mi bodo pol nakazali, so rekli."

Ste se kdaj vprašali, kako se počuti človek, katerega sogovornik nenadoma začne škrtati z zobmi, nato se s pestmi tolči po glavi, nazadnje pa vstane in začne s čelom butati ob zid? Ne vem, ker sem bil jaz tisti, ki je škrtal in se tolkel. Ne od besa, marveč zaradi gnusa.

Zgodba je resnična, zakril sem podrobnosti, ker me je za to prosila znanka, da ji v tistem podjetju ne bi zamerili (zdaj sem spet malo škrtal in se tolkel ob zid). Žalostno pa je, da jo pravzaprav pogosto slišim v teh krajih – ampak samo tu! –, čeprav ponavadi nima tako srečnega konca, da bi korporacije kar delile nagrade, ki so jim jih prislužili avtorji z brezplačnim delom.

Poglejmo celotno prigodo pobliže in po delčkih – kako je sploh mogoča?

Šefi in zaposleni

Šef krepke korporacije torej najde nekega podrejenega siromaka in mu ukaže, naj za izdelek priskrbi najboljše oblikovanje. Na voljo mu da nič (0) evrov proračuna.

To bi v kaki Nemčiji, recimo, razumeli kot mobing in šefa takoj prijavili, saj zahteva nemogoče.

Kot bi rekel podrejenemu: "Ta prostor mi opremite z najboljšim pohištvom, tule naj bo najdražji HiFi, tam pa luksuzni avtomobil. Na voljo imate nič (0) evrov proračuna."

Podrejeni bi lahko izbiral med dvema vprašanjema: "Čakajte, naj vse to nakradem ali kaj?" Ali pa: "Se vam je zmešalo?"

Če pa šef zahteva brezplačne vsebine in ne strojne opreme, se podrejeni ne bo čudil.

Obema je namreč jasno, da je to nekaj, kar se dobi zastonj, torej nekaj, kar se krade.

Gre za posledico naše osnovnošolske vzgoje, saj učiteljice in učitelji že otroke naučijo, da je ustvarjalno delo nevredno, vse se lahko kopira, krade in pograbi.

Poslovno in osebno

Tako se podrejenemu zdi normalno, da bo neki ustvarjalec delal zastonj. Sploh nima občutka, da bi moral šefovo zahtevo zavrniti kot nemogočo in ga takoj prijaviti zaradi mobinga.

Odpravi se torej do ustvarjalca in jamra, jamra, jamra. V tem trenutku vskoči druga lokalna posebnost: Slovenija je premajhna in premalo moderna, da bi ločili zasebno od službenega. Namesto da bi ustvarjalec rekel, oprostite, prihajate iz velike korporacije in naročate delo pri mojem malem s. p.-ju – gre torej za odnos med dvema pravnima subjektoma –, kje imate naročilnico, zagleda ubogo Francko, ki teče za vozom, in to v njegovo smer. In tako privoli in dela zastonj.

Klone vsekakor tudi zato, ker ga okolica neprestano prepričuje – bolj nezavedno, z odnosom –, da je tisto, kar je sad ustvarjalnosti, zadnje govno, štejejo samo zidaki in vijaki. Zato se počuti negotovega in se vda občutkom krivde.

Dobrota na koncu zmaga

Ker je delo opravljeno točno tako, kot si je šef zaželel, je to le potrditev, da je imel prav: ustvarjalna dela so zastonj, le zaželeti si jih je treba. Dodatno potrditev, da je dobro izbral, mu prinese še nagrada. V tem trenutku se počuti že tako vzvišenega, da hoče svojo samopodobo plemenitega gospodarja nadgraditi: naj bo – pol zneska bomo nakazali ustvarjalcu. S tem ga postavi v edino vlogo, ki jo slovenstvo za ustvarjalce predvideva: družbeni paraziti, odvisni od naše dobre volje.

Uničevanje mladine

Takole sem zapisal v kolumni Dežela brezplačnega dela:

"Mišljenje, da morajo pisatelji delati zastonj in celo trpeti zraven, je splošno in najprej ni bilo videti posebej škodljivo (razen za pisatelje). Nastalo je že davno in globoko so ga vcepili tudi v pisatelje. Preberite, kako Lojze Kovačič v knjigi Preseljevanja opisuje čisto običajen klic k založniku in iz tega naredi celo dramo. Saj bodo mislili, da je 'pohlepen na denar, domišljav', in 'že med telefonskim pogovorom me je navdal občutek umazanosti in labilnosti'. Seveda je klic neuspešen."

In zdaj dodajam nekaj bistvenega. Ko sem v zelo mladih letih napisal neki scenarij za RTV in vprašal po plačilu, so se zelo začudili. Rekli so, da je zanje nekaj zastonj naredil sam Lojze Kovačič, velik slovenski pisatelj. Kako lahko torej jaz, študent, pričakujem in zahtevam plačilo? Sram naj me bo torej.

Seveda obstajajo razlogi za brezplačno delo in vse sem preizkusil po večkrat: 1. Začenjate in potrebujete reference. 2. Radi bi se nečesa naučili in greste za vajenca. 3. Ste dobrodelni.

To, da ste uveljavljeni na svojem področju in zastonj delate za korporacije, pa uničuje mladino. Kako lahko mlad oblikovalec sploh zahteva honorar, če ga mojster noče? Zakaj bi plačali pisatelju začetniku, če lahko dobijo uveljavljeno ime? Zakaj bi dali več od drobiža novinarju začetniku, če za kovance delajo najboljši? In tako dalje.

To uničuje tudi družbo nasploh: Slovenija se ne more pognati med sodobne družbe ravno zato, ker ustvarjalnost dojema kot brezplačno popoldansko raboto in jo zato prezira.

Hkrati pa drži družbo v egalitarnih iluzijah: zastonj zame delata študent in mojster, torej so pri nas vsi enaki (osli).

In zastruplja odnose med ljudmi: po takem poslu bo šef do avtorja čutil upravičen prezir, ker je res bedak. Tistih, ki jih z lahkoto nategnemo, ne ljubimo. Avtor bo prej ali slej doumel prevaro in se jezil, raven njegove frustriranosti bo rasla. Ker so načini izražanja čustev v Sloveniji zelo omejeni, se bo jezil nase, torej se bo prej ali slej zapil ali pa ga bodo udarile psihosomatske bolezni. Vmesni člen, podrejeni, pa bo sovražil šefa, ker ga sili v osebne obljube, ki jih ne more poplačati, in se zato izogibal tudi avtorju.

Nesrečen bo v službi in previden na cesti. Vsi so torej pozabili na pregovor Čisti računi, dobri prijatelji.

Tako si gradimo družbo frustriranih, skratka normalno Slovenijo.

Srečni konec

Zapisal sem že lastno statistiko za leto 2014: dobil sem čez 200 vabil za nastope in samo šest (6) bi jih tudi plačalo. Povedal sem, da ne delam zastonj, da naj raje ne kličejo več in – o, veselje! – berejo me. Kajti letos sem dobil samo šest vabil in čisto vsi so takoj omenili honorar. Kar pomeni, da mi 194-krat ni bilo treba poslušati jokajočih in jamrajočih podrejenih ter nadutih šefov, ki zaničujejo ustvarjalnost, potrjevati v njihovem prepričanju.

Če ste starejši od 25 let in se v svojem poklicu še niste naučili reči ne, potem imate resno težavo. Ko sem to zadnjič zapisal na Facebooku, je takoj nekdo preplašeno trznil: "Kaj pa, če me potem nihče ne bo hotel in klical?" Očitno vas ne potrebujejo, zamenjajte poklic ali pa, če že delate brezplačno, delajte vsaj prava dobra dela, namesto da dajete potuho izkoriščevalskim poslovnežem.

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Starfakr / 08.12.2016. ob 08:53 +1 0

    Včasih en navaden "NE" vzame veliko manj časa in energije, kot vse tole pisanje. Je pa res, da lahko vse tole vzamemo tudi kot inovativen pristop do brezplačnega samo-oglaševanja?

    +1 0
  • Oblikovalec / 12.12.2016. ob 15:05 +1 0

    Ah, Macini, da ne pretiravaj spet, no... 25 let sem oblikovalec VK, pa se mi to še ni zgodilo. Posebej ne pri "veliki slovenski korporaciji, največji na svojem področju". Če pa se že greš "raziskovalno novinarstvo" bo pa treba navesti kredibilne vire. A ne?

    +1 0
  • TTbow / 18.12.2016. ob 16:58 0 0

    Dobro spisano in res prepogosta mentaliteta v SLO. Doživel že neštetokrat in kar je velikokrat najbolj žaljivo res je to, da se obnašajo kot da mi delajo uslugo. Saj niso vsi šefi/poslovni odnosi taki ampak nasplošno je tega ogromno in posebej pri nas omenjanje kake poslovne etike/pravičnosti se šteje kot, da si otroško naiven. Odrasti že, svet ne dela tako. In padamo le še globlje v luknjo, ker preveč ljudi tako razmišlja namesto, da bi izboljšali stanje.

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin