Petek, 26. 10. 2018, 4.00
5 let, 6 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Plastične sveče za prvi november in druge neuničljive smeti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,00
4
Ko imamo koga od bližnjih na pokopališču in ga obiskujemo ob različnih priložnostih, je seveda najbolj preprosto, da se tik pred obiskom groba ustavimo na bližnji bencinski črpalki ali v trgovini ob pokopališču ter tam kupimo nekaj sveč.
Zelo pogosto, morda celo najbolj običajno je, da se tedaj odločimo za bele sveče v rdeči plastiki, za katere se zdi, da v njih plamen gori še posebej svečano (!), prodajna rutina pa je največkrat taka, da nam sveče spravijo v plastično vrečko, s katero potem odkorakamo do groba. Tam sveče prižgemo, nekaj časa opazujemo njihovo gorenje in ko po minutah spominjanja pokojnika poberemo odgorele sveče od prejšnjič in odidemo proti izhodu, vrečko in smeti najpogosteje vržemo v najbližji kontejner. V sosednjem se prej ali slej znajdejo tudi nove sveče.
Bo tako tudi za letošnji prvi november?
Najpogosteje se odločimo za rdeče nagrobne sveče.
Plastične sveče za prvi november
Odvisno od posameznika ali družine. Vsaj sam sem se pri nadaljnji uporabi plastičnih sveč na grobovih že pred časom navzel resnega skepticizma. Morda so name najbolj vplivali nedavni podatki o tem, kako je Slovenija preobložena s smetmi, s katerimi se počasi že bližamo ekološki katastrofi.
Ko so nas po televiziji obveščali o tonah, dobesedno tisočih tonah smeti, ki jih za sedaj ne morejo odpeljati na ustrezna smetišča, ker naj bi to šele čez nekaj mesecev vsaj približno uredil interventni zakon, se je kamera ob panorami čez hribe smeti za nekaj trenutkov ustavila tudi na svečah oziroma plastični embalaži, ki ostane po njihovem gorenju. To ni bilo nekaj sto ali nekaj tisoč rdečih plastičnih odpadkov, ki so odslužili svoje in izpolnili simbolno funkcijo spominjanja. Ne, šlo je za pravo goro teh odpadkov, rdečo goro, ki se je kot kaka piramida dvigala proti nebu, goro, skozi katero je grozeče brlela dnevna svetloba meglenega dne in opominjala, kaj se v resnici zgodi s plastiko, ko jo odpeljejo s pokopališč.
Za nekaj časa sem zamrznil sliko na televizorju in nejeverno opazoval ta velikanski monstrum. Odpadki na smetiščih so običajno razvrščeni tako, da niso povsem enotni v barvi in oko se hitro navadi raznobarvnih odpadkov različnega tipa. Pri tej gori pa ni bilo tako. Odpadke od sveč zbirajo posebej in zato so se v enotni temno rdeči barvi zdeli še posebej strašljivi v svoji glomazni neuničljivosti. Ko sem gledal to goro, sem se naenkrat ustrašil, da se bo zrušila name. Na nas.
Morda se ravno ob svečah, ob pogledu na goro nekdanjih sveč, človek zave usodne postopnosti, s katero počasi, a zanesljivo spreminjamo Zemljo v nasmeteni planet neuničljive plastike, ki nam vse bolj uničuje tako kopno kot morje. Vsak nekaj pripomore k temu, tudi z vsakim nakupom sveče in njenim kasnejšim prižigom, saj bo tudi ta plastika prej ali slej postala del rdeče gore na smetišču.
Bo tako tudi za letošnji prvi november?
Odpadke od sveč zbirajo posebej in zato so v enotni temno rdeči barvi videti še posebej strašljivo v svoji glomazni neuničljivosti.
Sveče – nekaj statistike
Če sem si prav zapomnil, je po slovenskih smetiščih že zdaj za kakih tisoč ton presežne odpadne plastike od sveč, plastike, ki je nastala po tem, ko so sveče dogorele. Tisoč ton! To je milijon kilogramov oziroma pol kilograma na Slovenca. Na povprečno družino to znese kaka dva kilograma tovrstnih odpadkov, na povprečno rodbino pa kakih deset kilogramov. Pazite, to so zgolj presežni odpadki od sveč, torej tisti, ki jih trenutno ne morejo nikamor odpeljati. Največji udar pa se šele napoveduje, saj dnevi okoli prvega novembra postrežejo s poljanami rdečih plamenov na pokopališčih, ki jih bodo, paradoksalno in skoraj slovesno, ujele prav iste kamere, ki so se nekaj tednov poprej sprehajale po smetiščih.
Po približnih statističnih podatkih Slovenci letno pokupimo in prižgemo kakih dvajset milijonov sveč, torej kakih deset sveč na prebivalca. To nas uvršča med večje porabnike sveč, s tem pa tudi med večje proizvajalce tovrstnih smeti. Vse te sveče niso zapakirane v plastiko. Nekatere so v steklenih posodah, druge so samostojne in brez plastične embalaže, tretje so sicer plastične, a obenem na elektriko, zato je vsaj rok njihovega trajanja precej daljši, vendar pa številni teh električnih sveč z umetnim plamenom nimajo za ustrezne, zmrdujejo se nad njimi in jih sami ne bi nikoli uporabili.
Tradicija kupovanja in prižiganja sveč je pri nas torej močna in dolga. Seveda pa je vzporedno s tem enako dolgo in močna tudi tradicija odpadkov, ki nastajajo ob tem. Ravno za prvi november, ko je morda najbolj primeren čas, da se odločneje poseže v te navade, saj je takrat poraba sveč v letu največja, je to v resnici najtežje storiti.
Zakaj?
Tradicija kupovanja in prižiganja sveč pri nas je dolga.
Tradicija in njena inercija
Zaradi železnih okovov tradicije, seveda. Ko, še posebej v manjših krajih, kjer se res vsi poznajo med seboj, za vse svete pridete na pokopališče, se s skoraj vsakega groba na veliko svetlikajo plameni sveč. Tisti grobovi, ki so temni in prazni, jasno sporočajo, da zanje ne skrbijo ustrezno, kar je ob spremembi ure, ki se bo zgodila ta konec tedna, še posebej očitno, saj se bo stemnilo že kmalu po peti popoldne. Tema bo še temnejša in bo zato potrebovala še več rdečih plamenov.
Če torej želimo dajati vtis, da je vse v redu in da smo v tem prazničnem času obiskali grob ali grobove, nam skoraj ne preostane drugega, kot da to oznanjamo s prižiganjem sveč. Seveda pa s tem obenem nadaljujemo tudi tradicijo, ki za seboj pušča tone in tone, dobesedno na tisoče ton odpadkov, ki jih bodo kmalu odpeljali stran od naših oči, odpadkov, ki so plamenu sveč seveda podelili nekaj žlahtnosti, vendar so obenem za seboj pustili skoraj neuničljivo smet, ki bo preživela še sto let in več, preživela bo nas, ki smo sveče prižgali, in še naše potomce.
Ali je vse skupaj sploh mogoče spremeniti?
Seveda. Vendar težko in postopoma. Če se bo letos kdo odločil in odpovedal plastičnim svečam in jih zamenjal za steklene posode s svečami (ki jih lumpi seveda radi izmaknejo) ali pa bo na grob položil samo cvetje, ki je biološko razgradljiv odpadek, se bo morda prihodnje leto še kdo odločil za to, saj bo videl, da je lahko grob lep tudi tako. Kot se je sčasoma razširila tradicija kupovanja in prižiganja plastičnih sveč, se lahko počasi razširi tudi tradicija njihovega nekupovanja in neprižiganja.
Vsak pa mora storiti prvi korak prav pri sebi. To je nekaj, česar ni mogoče preložiti na nekoga drugega.
Pri nas bo že tako. Rdeča gora odpadne plastike od sveč na smetišču se ne sme več povečevati.
Kakor tudi ne druge plastične gore.
Nova evropska direktiva omejuje uporavo vrečk, ne omenja pa sveč.
Nova evropska direktiva za omejevanje plastike
Ravno te dni je evropski parlament podprl predlog direktive, ki naj bi v prihodnosti začela omejevati in v nekaterih primerih tudi prepovedovati prodajo plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Čez tri leta naj bi se torej za vedno znebili plastičnega jedilnega pribora, slamic, vatiranih palčk in podobnega, pojavili pa se bodo tudi strožji ukrepi pri uporabi plastičnih vrečk, kozarčkov, embalaže za živila in drugega. Kaže se torej napredek, seveda pa bo do resnejših učinkov minilo še kar nekaj let.
Evropski parlament in njegova direktiva plastičnih sveč ne omenjata.
Za sveče bomo morali poskrbeti sami.
4