Razpoka v raju

A preden se lotim opisovanja, povzemimo zadnjih nekaj let stanja države in družbe, kot ga vidimo skozi medije, komentatorje in podatke. Stanje, kot ga kažejo mediji Branje vedno istih medijev je kot kuhanje žabe v venomer bolj topli vodi – crkne, ne da bi opazila. Preklop z naših na tuje časopise je zato šok in prvič sem ga resno doživel pred dobrim letom, ko sem slovenske sobotne časopise prinesel s seboj v Ameriko in tam nakupil še njihove. Nato me je med branjem presunila razlika. V eni sami ameriški časopisni prilogi je bilo od 22 člankov kar 21 usmerjenih v prihodnost. Torej so razpravljali, kako bi nekaj storili, bi ali ne bi. Slovenske časopise pa je bilo komaj mogoče ločiti od zgodovinskih revij, tako zelo je pogled obrnjen v preteklost. Razprave o tem, kaj se je zgodilo leta 1945, so počasi dopolnile razprave o letu 1941, nato pa je sledil pomik še malo nazaj, tja v 1930. Nisem si mislil, da bom, recimo, kdaj lahko zunaj Sovjetske zveze tistega časa prebral naslov kot V primerjavi s silo prostega trga stalinistični marksizem deluje zelo blag. V XXI. stoletju nekdo razpravlja o tem, kako blage so bile Stalinove ekonomske metode? Ni problema, saj obstaja del populacije, ki hvali tudi Hitlerjeve metode s tega področja ("vsi so bili polno zaposleni!" in podobno), a da take razprave dobijo mesto v osrednjih časopisih, kaže na zelo poseben in zelo prestrašen odnos do sveta. Zato ni čudno, da so internetni mediji podivjali: velik del se jih je preselil v Titova sedemdeseta in jih hvali na vse pretege. O tem sem pisal v kolumni Divje potrošništvo socializma. Po medijih sodeč je Slovenija izgubila prihodnost, o preteklosti pa se moramo šele dobro skregati. Vzrok je seveda strah, slaba samopodoba in občutek nemoči, ki nas hromi in nas sili svojo agresivnost sproščati na edini varen način, s prerekanjem o stvareh, ki jih ne moremo več spremeniti. Žalostno pa je, da avtorji spregledajo, da so s tem Sloveniji vzeli tudi preteklost: vse, kar posamezne sekte hvalijo, se je zgodilo pred osamosvojitvijo, torej pred nastankom države same. Stanje, kot ga kažejo komentatorji Naš duh vedno išče ravnotežje in sodeč po pisanju spletnih komentatorjev ga je našel v zaničevanju drugih. Od vekomaj komentatorji pljuvajo na narode, ki jih imajo za manj vredne Slovencem: nekdanje države Jugoslavije, pa Grčija ("lenuhi!"), skratka, Balkan zagotovo. Arabci so vsi postali teroristi, kmalu se je srd zlil tudi nad Ameriko. Med pisanjem te kolumne sem pod drobnogled vzel naključno izbrano in povsem nepomembno novico, ki je omenjala ZDA, ter pregledal prvih sto komentarjev. Naj vam jih navedem le nekaj: "Degeneriranost amerov", "burger land, poln rednecksov", "Amerika, ne hvala", "So precej neizobraženi in pravzaprav ugotavljam dokaj glupi ljudje", "pokvarjen tujec (yenki)", "Američani v osnovi neizobraženi, neinteligentni, 'napumpani', primitivni in izredno agresivni imperialistični vojački", "Američani so med najbolj grdimi in prostaško objestnimi ljudmi na svetu!" in tako dalje. Glede na to, da imamo mi, ki smo toliko boljši od ZDA, po uradnih podatkih 77 % odraslih funkcionalno nepismenih, mora biti stanje onkraj oceana res strašno. V zadnjem letu pa se je zmerjanje razširilo čisto na vse. Dan pozneje, recimo, novica s Finske, recimo, in komentarji se niso dosti ločili od onih o Ameriki. Edini, ki je deležen kake dobre besede, je Putin – skozi zgodovino so nas zdresirali, da hlepimo po trdi roki. Skratka, če so mediji Sloveniji ugasnili prihodnost, so jo spletni komentatorji povzdignili v galsko vas iz stripov o Asterixu: edini košček sveta, ki ga sploh naseljujejo ljudje, vredni tega imena, vsi preostali so bedaki. Pri čemer ima seveda vsak komentator sebe za Asterixa, četudi piše natanko tako dobro, kot galski vaški pevec prepeva. Namesto soočanja z realnostjo smo torej dobili kujavega otroka v kotu, ki se cmeri, hkrati pa zmerja vse okoli sebe, saj so vsi po vrsti krivi za njegovo nesrečo, s katero pa on nima nič, seveda. Paradoks člankov in njihovih komentarjev je ravno v tem, da oboji zgrešijo realnost: mediji s tem, da nam ne pripisujejo prihodnosti, komentatorji s tem, da nas izolirajo in nam odrekajo svoje mesto v svetu. Slovenija ima prihodnost in je del sveta, sprijaznimo se že enkrat z obojim in se začnimo pogovarjati o tem, kakšna prihodnost bo in kako bomo najbolje upravljali svoj majhen, a nam pomemben košček zemeljske oble. Stanje, kot ga kaže tiha večina Vpliv medijev in spletnih komentatorjev je počasi načel tudi tiho večino, ki se je aktivirala, kot sem pisal prejšnjikrat v kolumni Ljudstvo se je prebudilo – ugotovili so, da je za zdajšnje stanje kriv napad Nata s pomočjo kemičnih sledi letal, kar točno potrdi tisto, kar pišejo aktivni spletni komentatorji: tak popek sveta smo, da je za nas komaj dovolj dober le napad velesil. Še več: ko so se name vsule zmerljivke o tem, da dvomim o kemičnih sledeh, sem lahko le odgovarjal z vprašanjem, češ mar ni bolj nujno reševati Slovenijo tu in zdaj, za nas in naše potomce? Kje pa, so vpili, kemične sledi so svetovni pojav, reševati moramo svet, Slovenija lahko počaka. S pomočjo našega narcizma se bomo lotili svetovnih problemov in zato mirno spregledati tiste na lastnem pragu. Ko postanete nezaposleni, naj vas tolaži misel, da se sleherni trenutek najboljši umi našega naroda, slovenski Janezi Bondi, ne ukvarjajo z nesrečo vas in vam podobnih, marveč strmijo v nebo in rešujejo svet. Stanje, kot ga kažejo podatki Zaradi razprav o našem vodilnem mestu v svetu bi človek pričakoval, da je Slovenija podoba raja. Vendar kaj pravijo o tem podatki? Ekonomisti bi gledali bruto domači proizvod (BDP) – raste! –, meni pa se zdi najboljši in edini merodajni pokazatelj referendum, ki poteka nenehno, že stoletja: ljudje svoje najbolj globoko in iskreno mnenje o stanju v domovini izražamo z nogami. Na anketnem lističu lahko vsak obkroži, kar mu paše, pakiranje in selitev pa je pomembno dejanje. Za tiste, ki so nostalgični celo po rajnki Avstriji, citiram Jožeta Javorška o XIX. stoletju: "Toliko Slovencev se je izselilo, kot bi se izselilo 20 milijonov Francozov, 80 milijonov Rusov, 15 milijonov Italijanov. Četrtina naroda. Saj to je eksodus! Genocid! Blaznost!" Potem za nostalgike, ki želijo vrnitev v zlata Titova sedemdeseta, vprašanje, zakaj so bile zahodne države (Avstrija, Nemčija, Švedska …) nenadoma polne naših izseljencev, če nam je bilo doma tako lepo? Jugoslavija je leta 1969 celo podpisala pogodbo z Nemčijo, po kateri ji bo dostavila 60.000 novih kvalificiranih delavcev. Ni čudno, da ni bilo nezaposlenih, kar nostalgiki danes poudarjajo, ko pa jih je država prodala tujcem. Dobesedno: "Nekatere delovne organizacije iz Jugoslavije so celo prodajale svoje delavce tujim delodajalcem." (Marjan Drnovšek, 2010) Ima torej zdajšnji raj, ta naša mala galska vasica, kakšno razpoko v podobi? Šel sem na spletno stran Statističnega urada Republike Slovenije, zbral podatke in takole nam gre:

Pojav je vsesplošen. Kot je v govoru povedal Prešernov nagrajenec Vladimir Kavčič: "Zato ne preseneča, da je ena sama naša stranka evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma." Kot je zapisal scenarist Kovačević: "I tata bi, sine!" Primerna izjava za potnike na avtobusu podjetja Krstić i sin.

Stanje, kot nam ga kaže raba jezika In zdaj, končno, k tisti mali jezikovni spremembi, ki me zaboli vsakič, ko jo slišim, kar je, žal, pogosto. Ko se ljudje moje generacije srečujemo, poleg vprašanja, kako si, vedno dodamo še, kako so otroci. Odgovor o otrocih pa gre nekako takole: "Sin je v Avstraliji!", "A, so našli službo v Nemčiji!", "Zdajle je podpisala za Ameriko!" ali pa "Doma je, po kavču se preklada, ne vem, kaj bo z njim." oziroma "Gara tam v predmestju pri nekem privatniku za 600 evrov za določen čas."

To je to.

Ste opazili? Ne? Tudi moji sogovorniki ne, dokler jih ne opozorim: v zadnjih letih smo na prislov "kako" o načinu dejanja, dogajanja, stanja začeli odgovarjati, kot bi slišali prislov "kje", torej o kraju, na katerem se dejanje dogaja.

Pri tem veljata naslednji enačbi: Slovenija = slabo tujina = dobro

Gre za nekakšen freudovski lapsus, ko nam spodrsne jezik in pokaže golega cesarja našega narcizma. Posebej zanimivo je, da lahko srečate največjega salonskega komunista, ki bo pol ure zmerjal kapitalizem, neoliberalizem, izkoriščanje itd., ko pa ga vprašate po otrocih, se mu bo nasmejalo: enega je poslal študirat v Ameriko, drugega v Anglijo.

V našem nezavednem je svet postal klavstrofobično črno-bel in upam, da je to najnižja mogoča točka in gre od tu lahko samo še na bolje. Pred dvajsetimi leti ne bi mogel niti pomisliti, da bomo padli tako nizko.

Velik greh vseh, ki so nas vodili, in nas, ki smo jih volili ter zgolj opazovali pri njihovem početju. Ter jih potem znova volili.

In jih spet bomo.

Naj neumni svet vidi, kdo je najbolj vzdržljiv!