SiolNET. Siol Plus Kolumne
Mazzini Miha
Mazzini Miha
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Predmeti, ki smo jih rodile

0

termometer

Zgodovina ponuja svetle primere mater, ki so se organizirale, da bodo dale glas tistim, ki so ostali brez njega.

Recimo argentinske matere otrok, ki so izginili med vladavino hunte (desaparecidos), ali pa v pa v Ljubljani junija 1943 protesti žensk proti okupatorskim oblastem, ki so zaprle njihove bližnje.

Menim, da nedavni protesti predvsem mater proti namestitvi mladoletnih migrantov v Kranju ne bodo tako zelo svetlo zapisani in da so to čutili že udeleženci sami, saj so se ob prvih kamerah razbežali kot netopirji (kar je slab znak za demokracijo: če javno ne upate zagovarjati večinskega mnenja, kako boste manjšinsko?). Edina izjava, ki sem jo prebral, pa izhaja iz tako čudne podmene, da sem se dolgo praskal za ušesi.

Avtorica pisma bralcev je zapisala, naj se mladoletne otroke "nastani v neko varno okolje, kjer se bodo spoznavali s poštenostjo in se postopno in kakovostno vključevali v družbo" (Delo, Sobotna priloga, 12. marca 2016). Poštenost je torej tisto edino, kar loči Slovenca od prišleka? Ne morem verjeti, da nekdo po vsem, kar se je zgodilo, še kar verjame Trstenjakovemu mitu?

Brez glasu Kot sem zapisal v prejšnji kolumni: "šest mladoletnikov je samih pripešačilo iz Afganistana, Sirije, Iraka …, njihovi slovenski vrstniki pa so iz sosednjih ulic na soočenje poslali svoje mame." (preberite)

Dijaki namreč niso protestirali. Možnosti sta dve: da so prosili starše, naj ukrepajo, ali pa jih starši sploh niso spraševali in so sami tekli protestirat. Obe sta strašni – da šestnajst- ali sedemnajstletnik ne zmore sam izraziti nezadovoljstva, je sramota. Če jih niso niti vprašali, pa to kaže na moten proces individualizacije – ko starši ne ločijo dobro sebe od otrok (o tem mogoče spišem posebno kolumno).

Danes se posvetimo molku mlade generacije, ki se je zdel novinarjem in bralcem tako samoumeven: nihče se ni vprašal in nihče jih ni vprašal, kaj mislijo oni. Očitno niso mrtvi in ne zaprti, glas imajo, vendar ga ne uporabljajo. Presunljiva je logika, v bistvu res gorenjsko varčna, po kateri je mamin glas kar glas celotne družine – tradicionalno stoletja odsoten oče in obmolkli otroci v svetu, ki se vrti okoli njih.

Pridemo tudi v šolo Skoraj istočasno sem poslušal oddajo, ki jo je vodil Miha Šalehar (vir), o učiteljicah, ki otrokom med poukom zaplenijo telefon, nato pa starši vkorakajo na obračun, včasih tudi z odvetniki. Za primer en sam citat:

"Jaz pa mislim, da preveč težijo s prepovedjo tehnologije po šolah, zato sva šla z možem v šolo in jim v obraz povedala, če ga ima otrok po tihem, lahko dela, kar hoče. Plačala sva ga jaz in mož in je najina lastnina. Telefon ni samo za igre. Moj recimo poslika sošolkin zvezek in ima tako zapiske, znajde se."

Tu imamo otroka, ki med poukom potihoma igra igrice, po pouku pa fotografira sošolkin zvezek in se tako znajde, kar je vsekakor pohvalno. Kako se uči s tistih sličic, kjer večino časa zapravi za miganje s prsti zaradi povečevanja in premikanja, ne bi vedel. Sumim pa, da itak naloge delajo starši ali najeti inštruktorji, tako da naj se oni ukvarjajo s tem.

Bolj zanimiva se mi zdi trditev, ki jo zaslišite, če preberete pazljivo citat še enkrat. Otrok lahko dela, kar hoče, saj sta ga plačala ona in mož in je njuna lastnina.

Pisal sem že o tem, kako je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja glavni slovenski projekt zgraditi hišo, zdaj pa so hiše narejene in projekt je gradnja otrok (kolumna). A če na Zahodu govorijo o obrtniški obdelavi vsakega otroka posebej, torej vlaganju ogromno pozornosti vanj, in če azijske tigrice od otrok zahtevajo trdo garanje za dosežke in pol na najboljših univerzah, smo pri nas spustili kriterije in svet naredili veliko bolj prijazen. Na premnogih šolah je odličnost že kar naravno stanje (kolumna).

Z odvetnikom pod roko Dejansko se množijo ljudje, za katere bodo morali izdelovalci kopalniške opreme narediti vzporedne WC-školjke, saj nikamor ne morejo brez odvetnika. Kot sem slišal reči enega takih: "Imam denar in hočem, da se to vidi!"

Poglejmo konkreten primer, ki sem ga čim bolj zamaskiral: izjemno nasilen učenec ogroža sošolce in šola ga izključi. Starši pritečejo z odvetnikom, ki potem preverja, ali so najprej napisali dokument A in potem B, ali so izpolnili formular X in tako dalje. Starši so izjemno zadovoljni. Gotovo je šola pri tehnikalijah naredila kako napako in otrok ne bo izključen. Nihče pa ne omeni, da problem ostaja nedotaknjen: imajo izjemno nasilnega potomca. Amen.

Odvetniki so torej v takih primerih najboljši način, da spopadanje s problemom odložimo (in pozneje toliko bolj trešči v nas).

Vse, kar posedujem Del prebivalstva ima očitno svoje potomce za predmete; sicer pomembne, na ravni nepremičnine, a vseeno le predmete. Na teh straneh Boštjan M. Zupančič mnogokrat piše o vzponu psihopatov (vir), a ti ljudje se pač rodijo taki, s spremembami v možganih, in ni jih več od dva do tri odstotke populacije. Večji problem je v tem, da psihopatsko obnašanje očitno postaja vedno bolj zaželeno, celo normativ, kako naj bi se obnašali tudi vsi drugi.

A zakaj? Kaj človeka lahko tako otopi, da v drugem, celo svojem, ne vidi sočloveka, marveč predmet?

V potrošniški družbi je pridobivanje predmetov bistvo obstoja. Ljudje imajo pač sezname želja in določeni objekti so na njih zato, ker se tako spodobi in jih imajo na seznamih tudi vsi drugi.

Pobrskajte kdaj po malih oglasih ali pojdite na razgovor v živalska zavetišča – koliko živali je nabavljenih kot predmet in potem zavrženih ravno zato, ker se ne obnašajo kot predmet.

Zakaj bi bilo z otroki drugače? Nedavno smo lahko brali zgodbo o paru, ki si je omislil otroka, potem pa ga tudi ubil, ko se ga je naveličal (tule). Še več jih bo.

Prihodnost Dobro, v šolo ste poslali dva predmeta (svojega otroka in telefon), potem pa se je učiteljica vanj vtaknila in zdaj se tožarite. A kaj, če se ne bi? Kakšno bi bilo idealno stanje?

Otrok sedi v šoli in igra igrice. Kaj drugega ga ne zanima in zastrašeni učitelji mu ne delajo težav niti z ocenami. Ko sem objavil kolumno o podarjenih ocenah (tule), se je precej komentatorjev odzvalo z: pustimo otroke pri miru, naj uživajo!

Vpiše se na srednjo šolo in uživa dalje. Uživa tudi na univerzi.

Do zdaj ne obvlada drugega kot računalniške igrice.

In kaj zdaj?

Na tej točki se starši slepijo, da je njihov otrok izjemen talent za sodobno tehnologijo in bo pred njim na kolena padla Silicijeva dolina.

Odrasel otrok pa še kar sedi doma in igra igrice.

Fikusi in mentaliteta Ne vemo, koliko je takih otrok. Pri moji generaciji je videti, da se potomstvo deli na dve skrajnosti, aktivni, ki se izselijo, in pasivni, ki se zabubijo v sobo. Koliko je prvih, približno vemo, koliko drugih, skrivajo vsi – ko se tak potomec bliža tridesetim, se ga starši začnejo sramovati.

Na Japonskem je menda milijon takih hikikomorijev, digitalnih puščavnikov, in resno razmišljajo, kaj bo po tem, ko jim bodo umrli starši, ki jih hranijo. Mogoče posebni zavodi?

Nedavno sem prebral biografijo Chrissie Hynde, ki je sicer odraščala v časih hipijev, ko računalniških igric še ni bilo, a vse dni ni počela drugega kot kadila travo in poslušala glasbo. Vedela je, da mora nekako spacati srednjo šolo, da bo lahko šla na univerzo, saj je bil to edini način, da ne počne še kaj drugega, kot je pač počela. Zanimiv pa mi je del, ki je tako povsem jasen in določen, da Chrissie računa nanj kot na gravitacijo, torej nepopustljiv naravni zakon – in prav tako ga upoštevajo starši, brez sleherne debate. Vsem vpletenim je jasno, da hčerko financirajo do polnoletnosti, torej do enaindvajsetega leta, in potem adijo. Kar se tudi zgodi. Chrissie takoj pusti univerzo in se posveti kajenju in poslušanju plošč. A ker je zdaj odvisna samo še od sebe, pade v totalno bedo, ko se že bliža tridesetim, se nazadnje le zamisli in ustanovi skupino The Pretenders.

No, tega pravila o prenehanju financiranja potomstva v Sloveniji ni.

Ko starše zgrabi starost, jim fikus pred računalnikom začne presedati. Nenadoma v njem ugledajo sovražni predmet. Predvsem pa jim ni jasno, kaj se je zgodilo.

Pa je odgovor čisto preprost: vse življenje ste se do otroka obnašali kot do nepremičnine in ustregel vam je.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin