SiolNET. Siol Plus Kolumne
7,97

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: "Pa kdo je ta Luka Dončić?"

7,97

termometer

V zraku že diši po snegu, v domovih pa po predbožičnem pecivu, zato je mogoče prav, da so zgodbe, ki jih pripovedujemo in pišemo v tem času, navdihujoče in spodbudne. Tule je ena od njih, ki jo lahko prištejem med najbolj nenavadne, obenem pa tudi fascinantne anekdote v svojem življenju.

Bilo je pred več kot štirimi leti, knjiga Ultrablues, v kateri smo trije kompanjoni pisali o pripravah na ameriški ultramaraton, je še vedno dihala s polnimi pljuči, ko je žena od svoje prijateljice dobila malce nenavadno prošnjo: bi ji morda lahko čim prej pridobili Ultrablues s podpisi vseh treh avtorjev ter s kakšnim navdahnjenim športnim posvetilom?

Zavil sem z očmi, saj je to pomenilo kar nekaj organizacije. A ker je bila to prošnja prijateljice moje žene, se je bilo treba tega, hočeš nočeš, takoj lotiti.

Video: YouTube

V tistem obdobju se s soavtorjema nismo prav pogosto družili. Novinar Boštjan Videmšek je bil ves čas na poti kje po svetu, mladinski pisatelj Žiga X Gombač pa je bil tudi precej zaseden, tako je trajalo nekaj časa, da smo zbrali podpise. Na koncu, ko je bilo treba napisati posvetilo, sem le vprašal, za koga bo ta knjiga.

Izkazalo se je, da je imela prijateljica moje žene prijateljico, ki je imela sina, ki mu je želela podariti knjigo. Sin je bil mlad perspektiven športnik in športna knjiga, v kateri se trije pišoči gumpci v zrelih letih odpravijo čez lužo na stokilometrski gorski tek, ob tem pa se soočijo s svojimi težavami in samim seboj, se ji je kot kaže zdela primerna knjižna spodbuda in vodilo, da je v življenju mogoče vse, če si dovolj želiš in si se pripravljen ustrezno potruditi.

"Kako pa je ime temu sinu?" sem vprašal ženo, preden je šla knjiga na pot.

"Luka Dončić,"je rekla.

"Pa kdo je ta Luka Dončić?" sem naivno vprašal.

Grob, sveče, pokopališče, prvi november Siol Plus Samo Rugelj: Plastične sveče za prvi november in druge neuničljive smeti

Luka Dončić, Evropa

Priznam, takrat res nisem vedel, za koga gre. Pojasnili so mi, da je talentiran košarkar, da je star 15 let, da igra v Španiji pri Real Madridu in da z odločnimi koraki stopa na mednarodno sceno. Hitro se je izkazalo, da gre za izjemnega športnika, ki ob svoji mladosti preseneča s svojo zrelostjo in inteligenco na igrišču ter tudi z nepopustljivo športno zagnanostjo, kjer s svojim mehkim, obenem pa čvrstim pristopom vedno nekako najde pot do koša.

Odnosi partnerstvo prijateljstvo Siol Plus Samo Rugelj: Študij in življenje kot delo ali kot zabava

Naprej je šlo z velikimi koraki. Luka je hitro napredoval v španski ligi, kjer je bil leta 2015 že kar opazen igralec, se potem prebil v slovensko reprezentanco, bil eden od arhitektov slovenske zmage na evropskem prvenstvu v Istanbulu pred dvema letoma, bil nadalje izbran v prvo peterko Evrolige 2017-2018, kjer je povrhu vsega postal še najbolj koristen igralec finala Evrolige 2018. Zmeraj pogosteje sem gledal gor k njemu. In to dobesedno.

Video: YouTube

Košarkaška zveza Slovenija ima namreč prostore v isti poslovni stavbi kot naša založba, povrh vsega še v istem nadstropju. Potem ko smo Slovenci postali evropski prvaki, so visoko nad vhod v stavbo pritrdili košarkaško tablo s košem in ogromno fotografijo evropskih šampionov.

Vsak dan, ko grem v službo, moram mimo nje in redno se ozrem nanjo. Ni je boljše spodbude za delo, kot ga daje pogled na zmagovite obraze naših reprezentantov nekaj minut po zaključenem finalu ob prejemu pokala. Dončić je v svoji razigrani mladosti videti še posebej navdušen.

Ostalo je samo še eno vprašanje: kako se bo Dončić znašel v ameriški košarkaški ligi.

Luka Dončić, Amerika

Zgodbe o tem, kako bo imel Dončić v najmočnejši košarkaški ligi na svetu velike težave, so v kratkem času skoraj ponarodele. Charles Barkley (letnik 1963), kot tank prodoren igralec iz časa, ko sem to ligo spremljal podrobneje (to je bil namreč obdobje Magica Johnsona in Michaela Jordana, jaz pa sem bil še mlad in sem imel dovolj časa), se je porogljivo hahljal ob pogledu na Dončića in mu napovedoval kruto streznitev ob srečanju s telesno izjemno pripravljenimi ameriškimi igralci.

Vino Siol Plus Samo Rugelj: Najnevarnejši vikend v letu

Tudi meni je vse skupaj neznansko vzbujalo zanimanje, zato sem se vrnil pred zaslon, ki je bil tokrat računalniški. Od časov, ko sem spremljal ameriško košarko, je minilo nekaj desetletij. Takrat smo na televiziji lovili prenose ali pa posnetke ameriških tekem na raznih programih ter ob vsakovrstnih urah dneva in noči.

Zdaj se je vse skupaj spremenilo. Ko zjutraj sedem za računalnik in zaženem katerega od spletnih ponudnikov novic, se kje povsem zgoraj skoraj obvezno prikaže najnovejše poročilo iz zadnje (po našem času nočne) Dončićeve tekme. In ne samo to: Dončićeve akcije so spretno zložene v nekajminutni filmček, opremljene z obvezno statistiko, kar omogoča hitro konzumacijo in pogled na celoto.

Vedno več je takih, ki Dončiću napovedujejo naslov »novinec leta«, kar je laskavo priznanje, ki ga je doseglo kar nekaj košarkarjev, ki so kasneje postali prave legende te lige. Vedno več je takih, ki Dončiću napovedujejo naslov »novinec leta«, kar je laskavo priznanje, ki ga je doseglo kar nekaj košarkarjev, ki so kasneje postali prave legende te lige. Foto: Reuters

Kaj vidim, ko gledam Dončića? Vidim človeka, ki ima rad košarko. Človeka, ki se smeje, ko igra. Vidim mladega človeka, ki se je požvižgal na Barkleyjeve besede (medtem jih je ta že povlekel nazaj). Vidim človeka, ki mu je uspelo preseči razlike in tiha nasprotovanja tudi znotraj ekipe, za katero igra (njegov soigralec DeAndre Jordan, rušilni stroj z neverjetno energijo in močjo, ga je nekaj čas gledal postrani, zdaj pa z veseljem zabija iz Dončićevih podaj), ter se dodobra uveljaviti v ekipi.

Vidim človeka, ki zna odlično skakati tudi proti temnopolti konkurenci (s čimer učinkovito spodbija reklo, da "belci ne znajo skakati"). Včasih skoči celo tako dobro, da v eni obrambi dvakrat "zabije" kralja LeBrona Jamesa (ta vrli šampion je potem sicer pokazal svojo šibko človeško plat in ga v naslednjem napadu namerno zbil na tla).

branje novice računalnik Siol Plus Samo Rugelj: Spletne prevare in druge digitalne prigode

Vidim človeka, ki rešeta mrežico z neverjetnimi meti za tri točke, ki ji izvaja s silo katapulta. Vidim človeka, ki mu Američani že pojejo himne (dobesedno, Halleluka). Vidim človeka, o katerem na ameriških košarkaških omizjih vse pogosteje debatirajo.

Vedno več je takih, ki Dončiću napovedujejo naslov "novinec leta", kar je laskavo priznanje, ki ga je doseglo kar nekaj košarkarjev, ki so pozneje postali prave legende te lige. Vidim tudi človeka, ki mu je uspelo preseči vse omejitve okolja, iz katerega je prišel.

Da, Dončić je starega gumpca, kot sem jaz, spet spravil pred košarkaški zaslon, ob katerem z mnogimi drugimi delim navdušenje nad njegovo igro. Tudi v teh dneh je tako, ko slišim, da je Luka prejel naslov novinca meseca (oktobra in novembra) zahodne konference NBA.         

Bohemian rhapsody/Film PR Siol Plus Samo Rugelj: Najbolj gledan in pa najboljši film letošnjega leta

"Dončićeva trojka"

Ko sem izvedel za njegovo novo priznanje, mi je v misli priplavala ena od izjemnih Dončićevih akcij, ki jo je izvedel že nekajkrat. Gre za briljantno koordinacijo gibov in duha, ki bi jo morali že kmalu, v maniri novo skombiniranih gimnastičnih vaj, poimenovati "Dončićeva trojka".

Pri njej se Luka z roba črte za trojko navidez odločno požene v prodor proti košu, tako da iz ravnotežja potegne svojega branilca, ki kar najhitreje krene za njim. Ravno v trenutku, ko branilec s svojo telesno vztrajnostjo že zaplava proti košu, se Luka sunkovito zaustavi, se v dveh korakih v hipu potegne nazaj za črto trojke, nameri in dvigne dovolj visoko v skok, da mu obrambni igralec, vržen iz ravnotežja, ne more preprečiti čistega meta.

Video: YouTube

Ko Luka v izjemni paraboli vrže žogo, mine kakšna sekunda ali nekaj več, ko žoga potuje proti svojemu cilju. Takrat avtomatično zadržim dih. To je prijetno čakanje, saj veš, da tega posnetka ne bi bilo, če ne bi bilo tudi zadetka.

A vendar je to čakanje tudi napeto, saj je sama akcija izpeljana tako virtuozno, da skoraj ne moreš verjeti, da je Luka po zapleteni, a mojstrsko odigrani kombinaciji gibov zmogel še dovolj preciznosti za točen met iz te velike razdalje.

Žoga leti. Ima me, da bi z miško, tik preden prileti do koša, kliknil na pavzo. Vendar tega ne naredim. Za človeka, ki že več kot trideset let amatersko meče trojke, kakor ve in zna (žena, trenirana košarkašica pravi, da z "uličnim stilom"), ni lepšega od tega, da gleda mojstra pri delu.

Žoga prileti v koš, zatrese mrežico, jaz pa si spet oddahnem.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

9

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • vanc / 13.12.2018. ob 20:41 +10 0

    Odlična kolumna!

    +10 0
  • Pasjeljubec / 13.12.2018. ob 20:53 +9 0

    Tole sem pa prebral s takšnim zanosom in ponosom, kot pred 50 timi leti knjigo Eduarda Bassa "Nepremagljiva enajsterica"!

    +9 0
  • uporabnik51 / 13.12.2018. ob 22:45 +8 - 1

    Samo, hvala. Natanko to. Odkar je potonila Olimpija, me košarka ni več osebno nagovarjala. Zdaj pa me res zanima, kje so meje tega posebnega simpatičnega mulca. Take posrečene mešanice talenta in drznosti še nisem videl.

    +8 - 1
delitve: 331
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin