SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Odpravimo prisilni RTV-prispevek!

10

termometer

Tomaž Štih
Foto: Osebni arhiv

Najboljši javni posvet o RTV prispevku bi bil posvetovalni referendum, na katerem se ljudje odločijo, ali želijo prisilen ali prostovoljen RTV prispevek. Te dni se prispevke v družbenokritičnih medijih sestavlja kot dalmatinske pesmi. V boben se vrže papirčke z gesli; le da se namesto jader, galebov, kamenja, soli in starih prijateljev nanje napiše fašizem, državni mediji, korupcija, nacionalizem, avtokracija, Donald Trump, padanje vlade, orbano-janšizem in (seveda!) policija – represija. Potem pa se jih naključno vleče iz bobna in lepo po vrsti sestavi v medijski prispevek, pa četudi ta govori o načrtovani ribogojnici v Gojačah.

Nepolitičnih tem ni več. Nesreče se ne dogajajo. Vse je ali spodletela ambicija ali pa zlonamerni načrt Janševe vlade. Namesto spoštovanja znanstvenika, športnika in podjetnika medijsko malikujemo o vseh nacizarotah proti feminizmu, hip-hopu in družbenemu napredku poučenega antifo, z nedokončanim AGRFT. To nezdravo vbrizgavanje političnega aktivizma v vse pore družbe odraža žalostno stanje naše (levo) izkrivljene medijske krajine.

Tri desetletja smo kot maček svoj rep lovili nedosegljive ideale: neodvisnost, nepristranskost in javnost. Tri stvari, ki v medijski praksi nikjer nikoli niso zares zaživele. Pri tem smo se naslanjali na omnipotentno državo, ki je nejasno pravico do "sredstev javnega obveščanja" vzpostavljala s prisilnimi prispevki porabnikov elektrike in z oglaševalskimi proračuni družb v državni lasti.

Eldorada nismo dočakali. Je pa večina medijev s podporo države, podobno kot nekoč JLA, končala v rokah ene same politične opcije. Ki zdaj vsak večer in vsako jutro, iz vseh oddajnikov in kioskov v državi, bahato prepeva svoj: "Ne može nam niko ništa." Vsi drugi pa to plačujemo.

Zaradi želje nove vlade v takšnih okoliščinah vsega pet odstotkov sredstev za državni medij porabiti za spodbudo medijske pluralnosti te dni prejemamo še telegrame zaskrbljenih "tujcev".

Mark Perković Siol Plus Smrt cenzuri, svoboda rokenrolu

Štirinajstega julija je tako zaskrbljenost izrazila Evropska novinarska federacija (EFJ) s partnerji. Dobro je vedeti, da so ti "zaskrbljeni partnerji" Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil urednik Mladine Gregor Repovž in je registrirano v Ljubljani, na Vošnjakovi ulici 8. In Sindikat novinarjev Slovenije. Ki je registriran v Ljubljani, na Vošnjakovi ulici 8.

Istega dne je zaskrbljenost izrazila Evropska zveza oddajnikov (EBU) s partnerji. Partner te zveze za Slovenijo je Radiotelevizija Slovenija.

Oglasil se je tudi generalni sekretar Medijske organizacije Južne in Vzhodne Evrope s sedežem v Zagrebu (SEEMO), Oliver Vujovič. Pri interpretaciji so mu bili najbrž v pomoč član svetovalnega odbora te organizacije za Slovenijo, nekdanji namestnik direktorja RTV Boris Bergant ter oba strokovna svetovalca za Slovenijo, nekdanji poslanec Jankovičeve Pozitivne Slovenije Mitja Meršol in Marko Milosavljevič.

Sledila je vest, da je nad zakonodajo zaskrbljen ugledni dunajski strokovnjak za medije Marius Dragomir, ki je po naključju zaskrbljenost izrazil skupaj s sošolcem s Soroseve univerze, Luko Lisjakom Gabrijelčičem.

RTV Slovenija Foto: Bojan Puhek

Pred dvema dnevoma je Bloomberg zapisal, da je premier Slovenije "nekdanji marksistični spreobrnjenec v antimigrantskega populista, ki je bil že dvakrat v zaporu". Po začetnem navdušenju dominantnih medijev nad Bloombergom je sledila novica, da sta pod njegovo znamko članek napisala Jan Bratanič in Jasmina Kuzmanovič.

Včeraj je zaskrbljenost nad medijsko svobodo v Sloveniji izrazila še Vera Jourova, podpredsednica Evropske komisije. Natanko teden dni po tem, ko sta ji poslanca Evropskega parlamenta Irena Joveva in Klemen Grošelj, ki sta tudi člana njene strankarske skupine ALDE, poslala zaskrbljeno pismo o medijski svobodi v Sloveniji. Vera Jourova je iskreno pojasnila, da študija, na katero se sklicuje, ni uradno stališče Evropske komisije. Ob tem je navedla številne težave iz študije, ki naj bi nas pestile zaradi načrtovanih sprememb. Manjšo težavo pomeni le dejstvo, da omenjena študija pokriva leti 2018 in 2019 in ne ocenjuje medijske svobode pod to, ampak pod vlado Marjana Šarca. Ter da sta avtorja te študije neka Romana Biljak Gerjevič in neki Marko Milosavljevič. Iz Ljubljane.

Zdi se, da je komedijantstvo v prejšnjem mandatu z vrha države preskočilo v vse podsisteme, tudi v akademijo in medije. In da še vedno preskakuje. Na vse, ki jim jih uspe zvleči v ta naš medijski Theresienstadt. Vse te nerodne podmizne povezave skupaj niso pol tako zabavne kot dejstvo, da zakonov, ki jih "tujci" komentirajo, še nismo prevedli v noben tuj jezik.

Tomaž Štih Siol Plus Politkolesarji so težava, ne rešitev!

In zdaj smo prišli do samega bistva. Razlog, da domači in nekdaj domači levi pisci blatijo Slovenijo, kjerkoli utegnejo, ni, ker doma ne bi imeli dovolj medijskega prostora za to. Doma jim manjka nekaj drugega. In sicer zaupanje domače javnosti. Ker zaradi očitnega preteklega političnega navijaštva domačim medijem nihče več ne verjame, se gredo čisto navadnega "pranja novic". Mnenja domačega izvora se skozi prijatelje v tujih medijih v Slovenijo vrnejo bolj čista in bolj verodostojna.

Ob vsem tem dogajanju se ne čudite onim, ki se borijo za državni denar ali za dobre službe. Niti direktorju RTV, ki za ohranitev položaja zavod, ki ga vodi, v javnih pismih razglaša za mešanico zaposlovalne agencije in humanitarne organizacije.  

Čudim se vladi! Zdi se, da njeni predlagani mehki reformi –5 odstotkov manjka izhodna strategija. Manjka ji spoznanje, da stanje, ko ena vlada za pluralizacijo medijev nameni pet odstotkov, druga pa jih spet vzame; ob tem pa moramo vsakič skozi sedanje krvave rovovske boje, ni tisto, kar si ljudje želijo.

Zato ji predlagam, da jih pred uzakonjenjem nove delitve prisilnega prispevka za RTV vpraša, ali so ga sploh še pripravljeni plačevati!

Kdo ve, morda pa so ljudje bolj kot katerikoli politični opciji, ideologiji ali utopiji zvesti svoji denarnici in svoji pravici do izbire. Morda so siti dosmrtnih mandatov nikomur odgovornih družbenopolitičnih delavcev vseh barv in okusov. Morda razumejo, da je koncept javne televizije že 40 let mrtev. Da ni nobene potrebe po "neodvisnem" orkestru RTV, ampak je ta lahko financiran iz proračuna. Da infrastruktura, torej oddajniki in zveze, ne spada pod isto incestno streho s proizvajalci vsebin. Da se ustvarjanje in prikazovanje nepolitičnih programov posebnega pomena, na primer manjšinskih, izobraževalnih, otroških, zgodovinskih in podobnih, lahko dodeli zasebnim medijem prek javnih razpisov.

Samo en način je, da to izvemo. Vprašajmo jih.

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub, pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder je poslal to kolumno. V času epidemije se je Štih, podobno kot prej vrhovni sodnik Jan Zobec, odpovedal honorarju in Siol.net prosil, naj vsoto nakaže v dobrodelne namene v korist Karitasa. 
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 216
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin