Sobota, 24. 10. 2020, 22.37
1 leto, 11 mesecev
Komentar urednika
Ne ubijte prinašalca slabih novic Kacina!
Pomoč vojske policiji na meji za omejitev velikega balkanskega posla tihotapljenja migrantov že drugič poslancem predlaga vlada. Prvič so to iz opozicije onemogočili marca ob prvem valu epidemije. Položaj je zdaj podoben. Policisti imajo znova veliko dela, da zagotovijo spoštovanje omejitve gibanja, obveznega nošenja mask in drugih omejitev, katerih namen je zavarovati zdravnike in medicinske sestre, ki se bodo, če se bo nadaljevala divja rast števila okuženih, znašli v nočni mori. In tam se bomo znašli tudi vsi drugi.
Zdravstveni sistem lahko tudi razpade. To kažejo izkušnje iz preteklosti in iz držav, ki jih je drugi val udaril prej in še močneje kot nas: Češke, Belgije, Francije, Nizozemske. Odziv vlade, ki je zaprla šole, ustavila del javnega življenja in omejila pravico do gibanja, je bil nujen. So pa proti ukrepom tudi pomisleki. Pri nas in v drugih državah. Pa tudi upori in demonstracije. Posebnost pri nas je, da se je uličnim uporom proti vladnim ukrepom in proti vladi že pred časom pridružila opozicija. Voditelji opozicijskih strank so se udeleževali petkovih shodov. Prav na dan, ko je postalo jasno, da bo zaradi nagle rasti okužb hudo, pa so s pomočjo največjih medijev napovedali destabilizacijo vladne koalicije s postopkom prevzema oblasti z Jožetom Damijanom. Ni se zgodilo. Zdaj mediji že poročajo, da bi Damijanovo vlogo lahko dobil Karl Erjavec.
Plačila "vstajnikov" iz smeri Pozitivne Slovenije?
So pa ta teden iz leve opozicije vsaj proteste začasno ustavili. To je dobro. Čas epidemije za takšne igre ni primeren. Dogodki na protestih pred tednom pa so tudi šli predaleč, škodujejo politikom v ozadju, v težavah pa so se znašli celo veliki mediji, ki so bili zadnje mesece pobudniki in promotorji tega levega protestniškega dogajanja. Največja sta bila TVS in POP TV, za katera so bili protesti vsak petek dogodek državnega in skoraj svetovnega pomena.
A prejšnji teden nenadoma ni bilo več mogoče skriti ali kot povsem nepomembno razglašati, da je Zlatan Čordić – Zlatko brez maske snemalcu Nove24TV nasilno odvzel kamero. Isti Čordić, ki se je z megafonom poleti promoviral že z motenjem proslave nastanka države.
Na tisti proslavi je režiser filma o begu partizanov z Menine planine, ki ga je financirala zveza borcev, za to organizacijo pa je SD Tanje Fajon, slovenske vojake zmerjal z izdajalci.
Ob Čordiću pa so čudenje premierja, zakaj protestniškega junaka močno ob TVS promovira celo STA, novinarji celo internacionalizirali kot napad na svobodo tiska. Zadnje čase pa so Čordića reševali še pridni uslužbenci ministrstva za kulturo, ki so njegove protestniške mojstrovine, s katerimi je olepšal stavbo, očistili tako hitro in vestno, da policija ni mogla ukrepati.
Izbrisali so dokaze.
Še bolj nerodno kot Čordić je bilo, da so si ljudje na družbenih omrežjih lahko ogledali tudi posnetke konflikta med policijo in protestnikom Anisom Ličino, ki je opisoval, da je to njegovo mesto, in pošiljal policiste nekam. O Ličini so mediji zadnja leta poročali, da naj bi bil vpleten v trgovino z drogo, tihotapljenje migrantov in celo v rop bencinske črpalke. Fotografija je delo fotoreporterke tednika Demokracija:
A tokratni protesti do zdaj še niso bili zelo nasilni. Smo pa bili v preteklosti že priča brutalnosti. In to ne policije. A tudi informacijam, da nasilje ni bilo brez ozadij. Političnih.
V knjigi Policist in politik nekdanji notranji minister Vinko Gorenak opisuje, kako je bilo plačanih nekaj sto najbolj nasilnih "vstajnikov" v času druge vlade Janeza Janše. Gorenak povzema ugotovitve policije, da je za plačila nasilnežev skrbel mož, znan kot vodja srbskega kriminalnega podzemlja, in to iz hotela v Ljubljani. Denar je prevažal voznik pomembnega politika.
Po neuradnih informacijah bi šlo lahko za voznika ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Janković je takrat vodil največjo opozicijsko stranko Pozitivno Slovenijo. V manjšem delu so bile "vstaje" takrat tudi proti njemu.
Med "vstajnike" sta denar razdeljevala sinova pomembnega poslovneža, piše Gorenak.
Po neuradnih informacijah bi bila lahko z dogajanjem povezana tudi družina Nikole Damijanića, nekaj časa skritega lastnika agencije za merjenje javnega mnenja Ninamedie, ki je poslovno močno povezana z Mestno občino Ljubljana in Jankovićem, vpliven pa je bil kot predstavnik Pozitivne Slovenije in vlad v preteklosti na RTVS in STA.
V Gorenakovi knjigi ni priimkov domnevno povezanih, ki sem jih pridobil neuradno. Nenavadno pa je, da o tem ni medijske radovednosti, čeprav gre za znane osebnosti in pomembno dogajanje.
Neuradne informacije so s strani takrat vladajočih, dogajanja pa po dokumentih policije novinarsko ni mogoče preveriti, ker medijem (podobno tudi na tožilstvu in sodiščih) onemogočajo dostop, če papirji vsebujejo imena, z razlago, da morajo varovati zasebnost.
Policija proti tej verigi pozneje ni sprožila postopkov, ker ne bi bilo mogoče dokazati, da so kocke, ki jih je vrgel konkreten posameznik, priletele v določenega policista prav zaradi teh plačil, piše Gorenak v knjigi Policist in politik.
Knjigo je vredno prebrati tudi zaradi številnih informacij o varnostnem sistemu in dogajanju v državi v zadnjih desetletjih.
Ustavitev kolesarskih protestov ta teden pa je le začasna. Po Ljubljani so že nalepljeni pozivi na nove čez nekaj tednov, kjer se bodo Čordići, Ličine in tisti, ki so skriti za njimi, lahko še izkazali.
Zatiskanje oči ni upanje
A to bo brez tveganj za javno zdravje mogoče le, če bo vladi s hitrimi in ostrimi ukrepi, katerih del so tudi sporočila Jelka Kacina, da je položaj smrtno resen, uspelo še drugič obrniti vzdušje in spremeniti trende širjenja epidemije v državi. Alternativen pristop, da ni nevarnosti in da maske in podobni ukrepi niso potrebni, ker si epidemijo izmišlja vlada, da bi terorizirala ljudstvo, opozicijo in kolesarje ob petkih, se do zdaj ni prijel.
So pa številni seveda jezni na Kacina, ker nam že nekaj časa prinaša same grozne novice. To je počel že v času prvega vala. A ubiti prinašalca slabih novic ne bo izboljšalo položaja. Povrhu pa bo težko najti naslednjega sposobnega govorca, ki bi prevzel nepopularno delo. Resnica lahko boli.
Ob brbotanju med protestniki smo bili ta teden priča tudi premikom povsem na vrhu, ker se je Karl Erjavec s poslanci DeSUS pogovarjal o svoji vrnitvi na vrh najmanjše koalicijske stranke, kjer so čez poletje odstavili predsednico Aleksandro Pivec.
Del medijev je Erjavca takoj razglasil za nov adut Marjana Šarca, Tanje Fajon, Luke Mesca in Alenke Bratušek za vodenje vlade. Zadnje tedne je bil to Jože Damijan, a politika je krut posel. Danes si mandatar za sestavo vlade velikih medijev, jutri pa še Erjavcu, ki prevzema vodenje manjše vladne stranke, ne sežeš do kolen.
V primerjavi z Damijanom je Erjavec boljši v nekaj prvinah. Na zadnjih volitvah ga je v okraju Tržič volilo 394 volivcev in je bil ob Alenki Bratušek edini šef parlamentarne stranke, ki ga volivci niso izvolili v državni zbor. A Damijana ni volil sploh nihče in tudi stranke nima. Povrhu je, kar je pomembno za pristaše opozicije, Erjavec pred zadnjimi volitvami proti Janši sklenil koalicijo z županom Ljubljane Jankovićem, ki je pa volivci niso nagradili. DeSUS je bil kljub navezi z Jankovićem eden največjih poražencev volitev. Posnetek je iz časa nastanka "koalicije":
Ali je ideja novinarjev, recimo POP TV, o Erjavcu kot mandatarju, še ena raca, bomo hitro videli. Če res postane mandatar za ekipo Šarca, Fajonove, Mesca in Bratuškove, bo prvi v naši zgodovini, ki si kot nekdanji minister ni mogel najti dela in je zaradi tega prejemal posebno nadomestilo za brezposelne politike, zdaj pa bi zaposlitev našel kar z vodenjem vlade.
Bolj verjetno se sicer zdi, da bo prevzel vodenje stranke DeSUS. Preostalo pa mediji napihujejo v času, ki je dovolj turbulenten že brez tega.
Kako hudo je brez pretiravanj, opiše izjava premierke Škotske Nicole Sturgeon ta teden, da je dogajanje morda najhujša stvar, ki jo po Evropi doživljamo po drugi svetovni vojni, ki ni bila eno zimo ali eno leto. "Trajala je šest let. Številni so umrli, a je bilo konec," je spomnila in dodala, da v hudem času pomaga tudi že dobra beseda, že nasmeh, že upanje.
A to nikakor ne pomeni, da je treba utišati prinašalca slabih novic Kacina in številne druge, ki opozarjajo, da samo besede in nasmeh niso rešitev in da zatiskanje oči še ni upanje.
111