SiolNET. Siol Plus Kolumne
2,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Težko je biti avtokrat

2,60

termometer

Miha Mazzini
Foto: Ana Kovač

Dragi dnevnik, naj ti ob tej nočni uri, ko sva sama drug z drugim, zaupam svoje dvome in najbolj skrite misli. Vprašanje, ki sem si ga zastavil, me muči in zato ne morem zaspati. Sam veš, s kakšnimi ljudmi sem obkrožen, in drugega nimam, ki bi me razumel. Ljudstvo misli, kako lahko je biti avtokrat. Najlažja služba na svetu se jim zdi in tudi oni bi jo radi imeli − daješ ukaze in podrejeni jih izvedejo. To je vse.
Oh, kje pa!  

Pravila avtokratske službe so jasna in enaka že tisočletja. Veliko dela in truda obsegajo. Najprej moramo ljudstvu najti sovražnika. Vsi takoj posežejo po Judih, in Slovenija je v tem primeru silno nesrečna. Kar je Judov še bilo, so jih odpeljali med drugo svetovno vojno. Večino pa so pregnali že naši davni predniki. Kako so bili lahko tako egoistični? Kako niso mogli pomisliti na vladarje, ki pridejo za njimi, in reči, dajmo jim jih malo pustiti, da jim ne bo treba iskati povsem novih sovražnikov! Egoisti!

Islamski imigranti? Saj se trudimo in propagiramo, a v resnici bi lahko na prste prešteli tiste, ki hočejo ostati pri nas. Vsi bi šli naprej, kot da jim nismo dovolj dobri. No, razen tistih, ki utonejo v Kolpi, ampak o teh ne govorimo.

Zato se moramo nekaj izmisliti. Tako smo tistega davnega leta 1992 izbrisali dva odstotka prebivalstva. Odlična ideja, čeprav narejena s strahom, saj je bilo tveganje veliko. Kakšno se bo pokazalo slovensko ljudstvo? Je za demokracijo ali ljube avtokrate, ki odločajo, kot se jim zljubi? Je za pravno državo ali državo privilegiranih? Lepo se je končalo, idilično. Ljudstvo je stopilo na stran avtokracije in svojo ljubezen do svojevoljne oblasti potrdilo tudi na referendumu. Nam, avtokratom, so se odprla vrata. Vse po tistem je samo nadaljevanje začrtane poti. 

Miha Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: Kako bomo poslej živeli skupaj?

Edino, kar moramo avtokrati paziti, je, da je meja med našimi in vašimi vedno jasna. S tem mi pripadniki lastne stranke ostajajo zvesti. Si predstavljate usodo odpadnika, ki bi me zapustil? Recimo v zadnjih dveh letih, med tem covidnim sranjem? Dokler je z nami, hodi okoli brez maske, objemamo se in družimo, gostimo in pojimo v gostilnah, potujemo po občinah, kot se nam zljubi − potem pa rez, ni več naš in − doma čepi z masko na goflji in od daleč gleda gostilne, ki so zanj zaprte ter vzdržuje varnostno razdaljo. 

Jasnost ločevanja je temelj sleherne diktature. Kdor med ljudmi pušča nejasne opredeljene posameznike, ta ni dober avtokrat. Zato mora vse na pol. Vse mora na naše : vaše. Tudi virus.

Čeprav … 3.000 nesmiselnih odlokov … Kako trpežno ljudstvo! Dragi dnevnik, včasih, ob uri, kot je tale, me zagrabi, da bi jih zlasal in zbrcal. Ravno to, kar najbolj potrebujem, njihova trpežnost mi gre hkrati najbolj na živce. Verjetno je tako v vseh družinah, med očeti in otroki. Ko te ne ubogajo, jih sovražiš. Ko te ubogajo, ti gredo na živce. 

Dragi dnevnik, iskanje sovražnikov je kot žaromet pozornosti, ki sveti v noči, in avtokrat ga obrača po svoji volji. Kolega Orbán je pokupil že pol Prekmurja in nekega dne, prej ali slej, bodo imeli referendum o odcepitvi, a to je kot partija kart med prijatelji v istem poklicu. Brez zamere, en dan dobim jaz, drug dan pa ti. Ljudstva s tem ni vznemirjati. Žaromet pozornosti naj sveti kam drugam.

Recimo, vedno na ene in iste. Ženske, seveda. Osebno nimam proti njim nič, radi jih imam. Ampak splav je prvi na tapeti. Ko ga omenim, kar vidim svoje podrejene, kako se jim zalesketajo oči. Predstavljajo si ga kot pravično kazen za najstnice nimfomanke, in ko si že predstavljajo, si jih zagotovo v podrobnosti in brez oblek. Kako se jim svetijo oči! Cmokajo z ustnicami. Oblizujejo se kot kuščarji pred naskokom.

Pogledal sem podatke in največ splavov je med ženskami, ki so že odslužile svojo rodnost in so mislile, da že dolgo niso več plodne − zdaj pa presenečenje. A tega moji kolegi nočejo slišati. Kdo bi si predstavljal stare dedce in babe med seksom, saj to ni higiensko!

Druga večna tema so istospolni. Spremljam raziskave po svetu in jasno je, da bolj je stranka desna, več gejev je v njej. Normalno, kdor se noče zmočiti, gre po streho, ne pod kap. Tudi proti njim nimam ničesar, nasprotno! Še bolj zvesti so, saj vedo, da vem, in če bo treba, držim proti njim močnega aduta v rokah. Konec koncev itak ni važno, kaj počneš, marveč, kaj govoriš. Poglejte najožje sodelavce kolega Orbána, ki tam v Bruslju z golo ritjo drsajo po žlebovih, ko bežijo z orgij, ali pa kolega Haiderja, ki se je nazadnje že javno objemal z mladimi fanti, a dokler je grmel proti gejem, so bili vsi zadovoljni.

Miha Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: V boju za podrhaljenje Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zakaj bi uničevanje medijev moralo skrbeti nas vse?

Kot vsi v mojem poklicu sem tudi jaz začel na politični levi, a življenje te pripelje na drugo stran, pa še po vseh straneh vmes. Kajti levičarski način življenja in mišljenja je razsulo samo, vsak bi nekaj po svoje parlamentiral in imel svojo stranko, kar z lastnim imenom. Na desni je vse drugače. To se ljudje poravnajo za svojim vodjem in zato ni treba, da so naša imena v imenih strank. Saj se ve. Kdor pa ne ve, naj blebeta neumnosti. Nekateri imajo še Stalina za levičarja, čeprav je poklic avtokrata več od strankarske pripadnosti. Gre za pripadnost samemu sebi. Avtokrat je kot smrt, ne pozna političnega prepričanja.

Kolega Vučić je začel kot intelektualec, citiral razne filozofe, a hitro, že po prvem letu ugotovil, da tako ne gre. Avtokrat mora biti človek ljudstva, vsakemu obljubiti jasno in glasno, da bo razumel, megleni intelektualizmi pridejo prav šele takrat, če bi moral pojasnjevati, zakaj obljube nisi izpolnil.

Pa ni treba, dragi dnevnik, ni treba. Skrivnost dobrega življenja je slab spomin in naše ljudstvo živi najboljše na svetu! Vse pozabijo! Vsak dan se zbudijo kot nepopisani listi in kar se čez dan naučijo, prisežejo in si zaobljubijo, vse izpuhti čez noč. Pravijo, da ima noč svojo moč in nikjer večje kot pri nas.

Na področju pozabljanja dobro delamo. Vsak dan nov medij, nove laži. Od starih medijev so ostale le lupine, še manj, le logotip, vsebine pa so nove, pozabljive. Prvo, kar mora avtokrat narediti, je zabrisati razliko med košem za odpadke in visokim piedestalom dosežka − ko je vse zmešano, vse enako smrdi. Eno dobro govno prekrije in usmradi cele pesti diamantov.
Dobro smo opravili, naj se pohvalim. Med nama, dragi dnevnik: saj ni bilo tako težko.  Največ funkcionalno nepismenih imamo na svetu, samo četrtina odraslih dosega osnovno raven bralne pismenosti. Moram zjutraj spomniti ministrstvo, ustanavljanje novih univerz je malce zastalo, že cel teden nisem slišal za kakšno.

Naloga avtokrata je deljenje narodnega bogastva. Ljudstvo bi vse zapravilo za traparije, zato preprosto moramo poseči vmes. Poglejte samo kolega Putina in njegove prijatelje, kako dobro delajo! Nafta, plin, od tega so obogateli. Nočem biti žaljiv, a prevzeti tako podjetje ne zahteva ne vem kakšnega znanja, zahteva samo pripadnost. Niso to mikročipi in vesoljska tehnologija, marveč plin, ki teče po cevi v Nemčijo, državo, ki hoče biti gospodarska velesila, obenem pa je energetsko povsem odvisna od kolega Putina, kar samo kaže prednost, ki jo avtokratska vlada ima pred demokratsko. Kolega Putin lahko le reče: "Zapri pipico!" in bo storjeno, Nemci bodo pa parlamentirali v nedogled.

Čeprav, kot občudujem kolega Džinpinga, pa vztrajanje pri eni sami ideji, ko se ti nihče od sodelavcev ne upa reči, da je zastarela − tista njegova zaprtja mest, ljudje v stanovanjih brez hrane, iz obupa skačejo čez balkone … Ima to svoj šarm, pravzaprav … Hm, pri nas bi morali prej zastaviti stanovanjsko politiko in zgraditi stanovanja z balkoni, preden bi siromaki lahko skakali čeznje … Ah, pustiva zdaj to, zaupnik ti moj!

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Trideset let izbrisa, trideset let sramote

Dragi dnevnik, izogibam se razloga svoje nemirne glave in nespečne noči. Skoraj sem že zadremal, ko me je zbudilo vprašanje, smešno pri svojih letih, naj ga zapišem … Moram vdihniti … Torej, kakšen bi bil, če ne bi bil avtokrat? Pameten in sposoben sem in spomnim se študentskih dni, ko sem iskal družbo enakih ali boljših. Učil sem se, pil znanje, včasih koga občudujoče pogledal. Potem sem našel svoj poklic, kaj poklic, poslanstvo, postal avtokrat in pri tem delu so pravila drugačna. Ujetniki svojega poklica smo. Ne gre drugače.

Moral sem postati najpametnejši in najsposobnejši na vsakem sestanku. Zato sem moral začeti izbirati zveste kadre, kar gre z roko v roki z zmanjšano sposobnostjo. Najbolj zvest je pes. In če s psom sedite na sestanku o reševanju državniških problemov, boste vedno vi najpametnejši, mar ne?

"Ni važno, ali je pismen, važno, da je naš!" so zlate besede. Trajalo je, preden smo jih udejanjili. A končno sem jaz glava, telo pa sestavljeno iz organov, ki ne morejo bivati brez mene. Lahko preživijo kot nihčeti, a name so priklopljeni s cevkami, po katerih tečejo položaji, status in časti. Če si moj, si danes minister. Če nisi, boš jutri hišnik v vrtcu. Vsi so izmenljivi in vsak je primeren za vse.

Kar pomeni, da sem ustvaril deželo neslutenih možnosti. Ni treba študirati, ni treba znati. Ne potrebujete talenta in ne truda. Samo obljubite mi zvestobo in preskrbljeni ste. Genialna ideja v svoji preprostosti, in ni čudno, da se znova kot vihar širi po celem svetu.
Če bi se kdo zares poglobil v zadevo, bi hitro ugotovil, da je edino, na čemer avtokrati trdo delamo, neprestano nižanje kriterijev. In ravno to ljudstvo ljubi! Tudi tisti, ki jih molzemo, so nam zvesti, saj čakajo, da pridejo na vrsto za privilegije.
Hahaha!

Dobro, priznam: negativna kadrovska selekcija od mene zahteva neprestano budnost. Mogoče sem koga slabo precenil ali pa so mu zrasla krilca? Ohoho, bratec, sestrica, ne bo šlo!

Reži - reži - reži!

Padajo glave.

Kot Stalin, ki je ravno porezal vrh vojske, pa ga je Hitler napadel in je trajalo, preden so se znova zorganizirali. Dobro, Rusiji je zato šlo zelo slabo, imeli so milijone mrtvih, a Stalinov položaj je postal še bolj trden, kar je itak bistvo.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: V bran nasilnežu

Davno tega sem bral dnevnik Iva Andrića, predvsem zato, ker ga kolega Tito ni maral, no, in Andrić je bil veleposlanik v Rimu, ko je Mussolini prišel na oblast. Ni se mogel nehati čuditi, od kod Mussoliniju tako slabi kadri. Kako bo država funkcionirala, ko bo šlo kaj narobe in Mussolinija več ne bo? Ah, ti pisatelji, ničesar ne razumejo. Kot da bi Mussolinija kaj posebej brigalo, kaj bo po njem!

Sodobni avtokrati smo vsi po vrsti ateisti. Življenje je vse, kar imamo, in naše življenje je vse, kar imajo naši podaniki. Kakšno moč nad njimi nam daje to dejstvo! Seveda se dobrikamo cerkvenim organizacijam. Konec koncev nam iščejo kadre, ki so nagnjeni k veri, vajeni ubogati in verjeti. Hkrati pa, bodimo skromni, vsak od nas posnema tistega patriarhalnega Boga na prestolu, ki sipa na ljudstvo dobro in slabo, ne da bi kdo vedel razlog in smisel. Nedoumljiva so pota avtokratova.

Dragi dnevnik, zdaj že veš, kako se izogibam jasno zapisati misel, ki mi ne da spati. Ni bila ena sama, cel niz je bil in šel je nekako takole: kot mladenič sem se družil z najboljšimi, da bi postal boljši. Na stara leta se družim z najslabšimi, torej postajam … Ne pomnim sestanka, na katerem ne bi bil najpametnejši. Ne pomnim rešitve problema, da moja ne bi bila najboljša. Kakšen bi torej bil, če ne bi bil avtokrat? Če ne bi imel vedno prav? Kako pametnejši, izkušenejši, modrejši? 

Biti avtokrat pomeni biti prvi med nesposobnimi. Zato jim lahko zaupaš le najbolj enostavna opravila. In najbolj enostavna sta nasilje in zastraševanje v vseh oblikah.
Kar se bolj zapletenih opravil tiče, vsa odgovornost pade name. Sam sem za vse. Tisti kimavci so si sami komaj sposobni zamenjati si gate … Ko je kolega Stalina zadela kap, je minil cel dan, ker so podrejeni čakali ukaz, da naj pokličejo zdravnika, on pa jim ga ni mogel dati.

Tebi priznam, dnevnik, da preziram svoje sodelavce. Kot preziram ljudstvo, preziram tudi njih. Preziram njihove, preziram naše. Prezir je lastnost, s katero se avtokrat ne rodi, marveč si jo mora pridobiti. Kajti ravno s prezirom jih bolje vodim, ker jih pošljem kamorkoli opraviti karkoli.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Od cepiv do Putina

Ko sem bil mlad, sem gledal v prihodnost. Tudi to je nekaj, kar izbira poklica odvrže. Avtokrati moramo obrniti pozornost ljudstva v preteklost, kajti v sedanjosti ni drugega kot mi, v prihodnosti pa tisto, kar se bomo sproti odločili, da nam koristi osebno.
Problem je, ker obstajajo mladi, ki so taki, kot sem nekoč bil jaz − ne gledajo vame, marveč v prihodnost. Točno tja, kjer jim nimam ničesar ponuditi. Vprežem vse svoje sluge in zveste pse, da jih raztrgajo, kajti zoprni so mi in … Ah, dragi dnevnik, naj zapišem, česar ne bi povedal nikomur: bojim se jih. Vse druge preziram, a njih se bojim.

Pa saj to ni slabo, če pomislim! Koliko lažje je življenje, če od vseh možnih čustev deluješ le z dvema, s prezirom in strahom! 
Pa sem našel dobro plat avtokratstva!

In tudi odgovornost … Kot otrok sem si jo predstavljal kot nekaj težkega, a z vsakim letom ugotavljam, kako lahka je. Angleži in njihovo spremljanje javnih uslužbencev, Whitehall study: pred pol stoletja so mislili, da več imate odgovornosti, bolj ste podložni srčnim in drugim boleznim. Izkazalo se je, da je ravno obratno. Bolj ste na vrhu piramide, manj bolezni imate. Trikrat manj od onih spodaj!

Bolj ste na dnu, bolj ste potrošna roba za smrt.
Hahljam se, dragi dnevnik. Tisti, ki pravijo, da jih politika ne zanima in ne bodo šli na volitve, tvegajo trikrat več bolezni! Obenem pa mislijo, da s tem pomagajo svojemu zdravju, hahaha!

Smeh je zdravilen, pa čeprav ob tej nemogoči uri. Sploh, če se krohotam na račun bedakov.

Prav tako je znano, da bolj je oblast avtoritarna, krajša je življenjska doba v državi. Kako pa naj bo drugače! Kar sploh ni slabo za državno blagajno, pokojnine itd. Pa naj še kdo reče, da avtokrati ne delamo za skupno dobro!

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Bolj si lažemo, manj nas je strah

Bolj si reven, bolj se tvoje intelektualne sposobnosti zmanjšajo. Misliti moraš na preživetje, ne pa na filozofska vprašanja. Zato je prav, da denar zadržimo zase in tiste na dnu malo pritisnemo, torej osredotočimo na bistvo življenja − na boj za hrano, ne filozofijo. 

Občasno pa podelimo kakšne bone. Od njihovega lastnega denarja jim damo drobtine in hvaležni so zanje in pomnijo na volitvah − kako jih ne bi preziral, povej mi, dragi dnevnik?

Če vse to vem, zakaj naj bi opustil svoj poklic in se zdravstveno ogrozil? Za trikrat več bolezni, ljubi Bog, za trikrat! Ah, te nočne blodnje! Na srečo sem jih redko deležen, včeraj smo predolgo praznovali prihajajočo zmago in preveč sem pojedel. Jutro mi bo vrnilo večni optimizem.

Zakaj bi pustil službo, ki je bolj stabilna od večine drugih? Kolega Putin je v njej že 23 let! Mar ni nekaj poetičnega v tem, da zdaj v Ukrajini umirajo fantje, ki so se za njegove vladavine tudi rodili? Celo življenje so preživeli pod enim samim vladarjem, drugega niso poznali! Sprejel jih je na svet in z njega pospremil. Čudovito!
Pa kolega Erdogan − samo dve leti manj, kolega Orbán je ravno dobil novih pet in bo torej vsaj 17 … V teh težkih časih, da bi iskal novo službo? Sploh veste, kakšne so razmere na trgu dela? Naj na stara leta postanem prekarec? 

Dragi dnevnik, res je težko biti avtokrat, a lepo. Potrudil se bom ostati v tem poklicu. Lepo spi in ne skrbi zame. Čutim, da me čaka krepčilni spanec, in kot vedno se bom uspaval s tem, da bom štel sovražnike in načrtoval, kako se jih bom znebil.
Zaspal bom smehljaje.
Lahko noč!

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin