Ljubljanski maraton malo drugače

Zadnji vikend v oktobru in nekaj tednov poprej je v Sloveniji čas, ko se največ govori o teku. Razlog je jasen: ta vikend je v Ljubljani maraton, tekaški praznik z nekaj deset tisoč aktivnimi udeleženci. Še precej več je tistih, ki prireditev spremljajo, bodisi da (po)skrbijo za svoje bližnje, ki bodo tekli na eni od razdalj, ali pa navijajo kar tako, za vse tekače na splošno.

Počasi bova tekla okoli Ljubljane, se najbrž gladko izmaknila časovni kontroli na maratonski polovički, potem pa s kar nekaj truda odtekla še drugo, precej bolj samotno polovico. Veselim se tega teka.

Počasi bova tekla okoli Ljubljane, se najbrž gladko izmaknila časovni kontroli na maratonski polovički, potem pa s kar nekaj truda odtekla še drugo, precej bolj samotno polovico. Veselim se tega teka. Foto: Grega Valančič/Sportida

Obeta se tudi prekrasno vreme

Običajni osumljenci bodo spet v svojih vlogah: Marko Roblek se bo s svojimi Vitezi dobrega teka gotovo spet našemil v kaj izvirnega (!), s čimer bodo potem pokali vice po maratonski tekaški progi, Urban Praprotnik bo v okviru nekajdnevnega tekaškega sejma govoril o blagodejnosti vztrajnostnega teka, seveda pa bo tudi tekel in snemal. V prestolnico se bodo zgrnile tudi druge tekaške skupine in skupnosti iz vseh koncev Slovenije.

Nekaj bo tudi tistih, ki vedno godrnjajo. Tako velika tekaška prireditev, ki poteka sredi mesta, seveda za nekaj časa ohromi avtomobilski promet, kar za nekatere predstavlja (začasni) problem. A marsikam se da priti tudi peš.

Moj maraton, letos

Zadnja štiri leta sem na ljubljanskem maratonu tekel 42-kilometrsko razdaljo. Letos tega nisem imel v načrtu, saj sem čez vse leto bolj pohajal po kucljih in hribih, zato ceste (in ravnine) skoraj nič nisem imel "v nogah". Pa je naneslo tako, da je prijateljica, ki gre letos prvič na maratonsko razdaljo, začela pa je teči tudi zaradi naših tekaških knjig, izgubila svoje prvotno spremstvo. Zato sem se ponudil, da grem z njo.

Počasi bova tekla okoli Ljubljane, se najbrž gladko izmaknila časovni kontroli na maratonski polovički, potem pa s kar nekaj truda odtekla še drugo, precej bolj samotno polovico. Veselim se tega teka.

To bo zame tudi moj tokratni maraton. Potovanje po ulicah, na katerih sem tekel že tolikokrat, tek mimo stolpnice, v kateri sem preživel otroštvo, tek mimo bloka, kjer živim danes, tek do trga, na katerem se je rojevala Slovenija in podobno. To bo zame tudi moj tokratni maraton. Potovanje po ulicah, na katerih sem tekel že tolikokrat, tek mimo stolpnice, v kateri sem preživel otroštvo, tek mimo bloka, kjer živim danes, tek do trga, na katerem se je rojevala Slovenija in podobno. Foto: Grega Valančič / Sportida

Že nekaj časa mi ne gre več za kilometre, ki stečejo pod nogami, in za čas, v katerem se to zgodi, temveč za doživetje, ki ga občutim ob tem. Tekaške poti po Ljubljani in drugod po Sloveniji ter tudi širše, zame vse bolj postajajo nekakšne »poti pesmi«, potepanja po deželi, kot to počnejo avstralski aborigini.

Vsa Avstralija je prepletena z njihovim nevidnim labirintom, take poti vijugajo po celotnem ozemlju, gre pa za njihove mite o stvarjenju, ki, kot piše že dolgo časa pokojni angleški pisatelj Bruce Chatwin v svoji najboljši knjigi Poti pesmi,  "pripovedujejo o totemskih bitjih, ki so v Času Sna vandrala po Avstraliji in s pesmijo priklicala v obstoj vse, kar jim je prišlo na pot – ptiče, živali, rastlinje, skale, kotanje z vodo – ves svet".

To bo zame tudi moj tokratni maraton. Potovanje po ulicah, na katerih sem tekel že tolikokrat, tek mimo stolpnice, v kateri sem preživel otroštvo, tek mimo bloka, kjer živim danes, tek do trga, na katerem se je rojevala Slovenija in podobno. Okrepčila na poti s strani mojih domačih so zagotovljena, dobra družba pa tudi.

Morda se bo zgodilo tudi kaj nepričakovanega, presenetljivega. Lani je recimo starejši sin najprej odtekel svojo hitro "desetko", potem pa me je, ko je videl, kako betežen sem bil na 35. kilometru, lahkotno spremljal še zadnjih sedem kilometrov do cilja. Če ga ne bi bilo, bi se delal veliko bolj "bogega". Ker pa je bil zraven, sem moral stisniti zobe in vzravnano priteči v cilj.

Tako bo najbrž letos. Za drugo leto pa načrtujem nekaj drugega. Prihodnje leto na ljubljanskem maratonu namreč zagotovo ne bom tekel. Ali vsaj ne samo tekel. Za drugo leto imam načrt, da bom na maratonu kombiniral hojo in tek.


Obrazi Ljubljanskega maratona:


Kombinacija hoje in teka

Marsikdo mi je v zadnjih letih rekel, da ne teče, vendar pa rad hodi, tudi na kar dolge razdalje, deset kilometrov dnevno in več. Zato po njegovem mnenju nima kaj iskati na tekaških prireditvah. Ponavadi v takih primerih pokimam, in odvrnem, da je hoja, sploh pospešena, super aktivnost, a da to, če bi se želel kdaj udeležiti kakega organiziranega teka in doživeti še tekmovalno vzdušje, ni nujno ovira. Običajno me sogovornik čudno pogleda in čaka, da povem še kaj.

Ja, seveda hoja in tek. Pri nas, v Sloveniji, kjer smo nadpovprečni športni zagrizenci, se običajno pojmuje, da tisti, ki gredo na tekaško prireditev, v tekaškem ritmu in (svojem) tempu pretečejo celotno razdaljo od štarta do cilja Ja, seveda hoja in tek. Pri nas, v Sloveniji, kjer smo nadpovprečni športni zagrizenci, se običajno pojmuje, da tisti, ki gredo na tekaško prireditev, v tekaškem ritmu in (svojem) tempu pretečejo celotno razdaljo od štarta do cilja Foto: Sandi Fišer

Ja, seveda hoja in tek. Pri nas, v Sloveniji, kjer smo nadpovprečni športni zagrizenci, se običajno pojmuje, da tisti, ki gredo na tekaško prireditev, v tekaškem ritmu in (svojem) tempu pretečejo celotno razdaljo od štarta do cilja. Nekaj tolerance je samo v območju okrepčevalnic, drugače pa ne: tisti, ki hodi po tekaški progi, je avtomatično okvalificiran za slabiča, ki se ni ustrezno pripravil, ki je pretiraval v tempu in je pač taka ali drugačna zguba.

Na mnogih tekih po tujini, predvsem tam, kjer rekreativci niso tako rezultatsko orientirani, je zgodba tudi drugačna. Kombinacija hoje in teka je utečena praksa, ki ima za seboj tudi dobro razdelano teorijo. Njen avtor je Jeff Galloway, ki že dolgo promovira svojo metodo tek-hoja-tek, njeno bistvo pa je v tem, da človek intervale teka izmenjuje z intervali hoje (razmerje in hitrost vsakega tipa gibanj je odvisna od posameznika).

Galloway je s tem pristopom na uspešno pretečene maratone spravil na tisoče ljudi, tudi veliko tistih, ki so se te razdalje lotili v svojih štiridesetih ali pa tudi petdesetih letih. Pri tem Galloway trdi, da je ta koncept gibanja veliko bolj prijazen do telesa in bolj naravno ujet z njim.

Pri nas je kombinacija hoje in teka še najbolj sprejemljiva pri gorskih tekih. Na vzponih, sploh tistih bolj strmih, se zrušijo običajna pričakovanja, da je treba ves čas teči. Veliko gorskih tekačev, tudi tistih boljših, v klancu prestopi v pohodni korak.

Kaj je dober končni čas in rezultat, takoj postane precej bolj neugotovljivo in raztegljivo, saj je vse skupaj zelo odvisno od pogojev na progi in njenega reliefa ter podlage. Tudi zato se je v zadnjem obdobju kar nekaj poprej cestnih tekačev preselilo na gorske teke: po eni strani si v naravi, po drugi pa si razbremenjen cestnega časovnega pritiska in enostavnih primerjav.

Tudi sam sem na temo hoje in teka v zadnjem času opravil nekaj uspešnih eksperimentov.

Prvi je bil povsem klasična udeležba na maratonu v Radencih nekaj let nazaj. Odločil sem se za polovičko in koncept pet minut teka, ena minuta hoje. Ker sem se bal, da s tisto minuto hoje nekaj zamujam, sem tekaške minute za svoj tekaški ritem odtekel kar hitro in prišel na cilj v nekaj več kot dveh urah – vse skupaj torej s tempom, hitrejšim od šest minut na kilometer.

Prihodnje leto na ljubljanskem maratonu namreč zagotovo ne bom tekel. Ali vsaj ne samo tekel. Za drugo leto imam načrt, da bom na maratonu kombiniral hojo in tek. Prihodnje leto na ljubljanskem maratonu namreč zagotovo ne bom tekel. Ali vsaj ne samo tekel. Za drugo leto imam načrt, da bom na maratonu kombiniral hojo in tek. Foto: Sandi Fišer

Bila je dobra izkušnja, a vendar sem glavnino te razdalje kar hitro pretekel, zato takšno razmerje med tekom in hojo za tiste, ki so "bolj domači v hoji", ni ravno najbolj primerno. Drugi primer je morda pomenljivejši.

Ko sem se pred tremi leti pripravljal na gorski ultramaraton, sem seveda v tekaško pohodnem tempu obdelal kar nekaj gričev in drugih vzpetin. V lepem spominu mi je ostala tura iz Kozine do Ankarana prek Slavnika in Tinjana v dolžini dobrih štirideset kilometrov, s kar nekaj vzponi in spusti, ki je bila ena od zadnjih pred odhodom na ultramaraton. Takrat sem zanjo porabil približno šest ur, zato se mi je zdela primerna tudi za moj pohodni test.

Tako sem se nedavno v mrtvi sezoni, med svojim tekaškim zatišjem, odpravil nanjo. Pri tem sem si zadal, da bom ves čas hodil, le tam, kjer me bo dol vlekla gravitacija, bom "prestavil" v tekaški korak. Seveda je bila hoja hitra, aktivna, po osem minut za kilometer na ravnini, a obenem tudi zložna in prijetna, trajala pa je kakih dvajset minut dlje.

Ko sem na po koncu primerjal oba časa, tistega ob ultramaratonskih pripravah, in tega, pohodnega, sem ugotovil, da tiste pol minute na kilometer počasnejši tempo prinaša veliko več svobode v gibanju in opazovanju okolice ter veliko manjšo utrujenost po prihodu v cilj.

V zadnjem letu sem tako naredil kar veliko takšnih tur.



Maraton, drugo leto

Ko sem ta pohodni koncept prenesel na ravnino, sem izračunal, da bi se na ljubljanskem maratonu počutil precej podobno in lagodno, če bi recimo štiri kilometre prehodil (v tempu osem minut na kilometer), potem pa enega pretekel (šest minut na kilometer). Če bi jih torej na polovički šestnajst prehodil, pet pa pretekel, bi na časovno kontrolo (ta je zdaj vezana na zadnjega tekača, ki gre čez štart, za polovičko pa znaša približno dve uri in pol) prišel nekaj minut prepozno in me šef maratona Gojko Zalokar – Gojc ne bi spustil naprej.

Seveda bi lahko še nekaj več tekel in nekaj manj hodil, recimo prehodil dvanajst kilometrov in pretekel devet, in najbrž čez kontrolo prišel ravno v limitu. A to je potem že nekaj drugega, sploh za tiste v srednjih letih, ki bi radi maraton bolj ali manj (pospešeno) prehodili.

Gojko Zalokar Gojko Zalokar

Kaj torej storiti?

Hm, o vsem tem moram še malo razmisliti. Naj prosim Gojca, da podaljša limit? Naj pretečem skoraj polovico maratona? Ali pa naj grem samo na polovičko?

Nekaj je gotovo. Vidimo se tudi drugo leto.

Še prej pa, tekači in vsi drugi: srečno na letošnjem ljubljanskem maratonu!

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano