SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Lenobi vsak izgovor prav pride

3

termometer

O slovenstvu je pravzaprav lahko pisati.

Postavite pesimistično tezo, natipkate jo s tresočo roko, saj se vam zdi pretemna, nato počakate dan ali dva, preberete spletne komentarje in ugotovite, da ste imeli prav. :) Po prejšnji kolumni se je vsulo stotine komentarjev, ki niso govorili o mojem pisanju, marveč o mojem bivanju. Žal nisem utegnil vseh prebrati, a že ob bežnem in naključnem pogledu sem naletel na biser, ki ga dajmo danes vzeti pod drobnogled. Anonimen in dobro obveščen človek je zapisal, da sem doktoriral precej pozno (res je) in to že takrat, ko sem bil v redni službi (res je). Vprašal se je, zakaj je "tega drila treba nekomu, ki ima zagotovljeno varno službo, […] in pri starosti 50 let, ko človek začne razmišljati o penziji in ko te zakon prav po medvedje ščiti pred odpuščanjem iz morebitnih poslovnih razlogov". Avtor je podal tudi odgovor: v delo in izobraževanje sem se spustil le zato, da me ideološko indoktrinirajo. Najprej preverimo, ali gre za kako slovensko posebnost ali bi bil tak očitek mogoč tudi v Nemčiji, saj o sebi pač mislimo, da smo "mali Nemci". Si predstavljate, da pričnete sredi Berlina črniti nekoga: izobražuje se tudi ob delu in še vedno je aktiven, četudi ni več mlad? Debelo bi vas gledali, medtem ko v Sloveniji glave resno kimajo, ja, sumljiv je ta človek, sumljiv. Strah pred izobraževanjem Katoliška cerkev je dolga leta bila boj proti znanju in izobraževanju in še danes se ne more znebiti nelagodja. Seznam uradno prepovedanih knjig so ukinili šele leta 1966. Po tej plati smo pač v miselnosti dediči katolicizma in ne protestantizma. Bolj fundamentalistično razpoloženi verniki še danes poskušajo omejiti dostop do informacij tistim, nad katerimi imajo moč, vsaj nad otroci. Tule je članek o Američanih, ki otroke poučujejo doma, podobne primere pa imamo tudi pri nas. Še sorazmerno nedavno so se revne slovenske družine poskušale otrok znebiti čim prej, na kakršenkoli način. Poslati nekoga v šole je pomenilo lačna usta manj, sploh če je skrb zanj prevzela Cerkev. Zato so Slovenci v XIX. stoletju pač množično študirali teologijo. Od doma so hodili zgodaj in za zmerom. Prešeren je zapisal, da ga je odgnala "uka žeja", ta "goljfiva kača", ampak v resnici so ga vrgli čez prag. Otroci pri šestih, sedmih ali osmih letih bi zagotovo raje ostali pri starših, kot se podajali med tujce. Ko so se vrnili, čeprav samo na obisk, so jih vaščani sprejeli sovražno. Bili so tujci, drugačni. Niso krivili sonarodnjakov, marveč sebe in svojo izobrazbo. Znanje je postalo kača, ki je še danes ne maramo. Majhne, zaprte skupnosti vedno in povsod poskušajo omejiti stike svojih potomcev s svetom in idejami, ki so jim sovražne. Skratka, najbolj naš ste, čim manj veste in znate. Bolj je oblast absolutistična, bolj nepismeni morajo biti državljani. Za povrh je v neznanju lažje tekmovati kot v znanju, kar ustreza naši negativni selekciji in pusti za seboj 77 % funkcionalno nepismenih odraslih (uradni podatki). Redna služba kot utočišče Čemu je sumljiva aktivnost tudi po tem, ko si že v redni službi? Na prvi pogled gre za zelo sodobno zadevo. Pri nas je delovna sila razpadla na redno zaposlene s polnimi pravicami in prekerne delavce, začasno zaposlene, dostikrat prek študentskih napotnic in podobnih pripomočkov za izkoriščanje delovne sile. Prvi so ponavadi res starejši, drugi mlajši. Ti se res morajo neprestano izobraževati in truditi, da so zanimivi za delodajalce, in zato bi lahko pomislili, da pričnejo o trenutku redne zaposlitve razmišljati kot o upokojitvi – podpišem in ne bo mi treba delati, saj me ne morejo več vreči na cesto. Tako razmišljanje pa je v svoji osnovi dosti starejše. Iz rodnih Jesenic se spomnim delavcev v Železarni, ki so po vsakem težjem opravilu preklinjali, češ, bom tudi jaz naredil nek tečaj in šel sedet v pisarno, da nikoli več ne bom delal! Kar nas spet privede do XIX. stoletja, ko se je pri nas vzpostavil kult fizičnega dela – vse drugo, razen njega, sploh ne obstaja, je čista lenoba, nedelo samo. Kako je lahko prišlo do česa takega? Posezimo po zapisih starih zgodovinarjev, recimo knjigi Josipa Apiha, Slovenci in leto 1848, odlomku o tem, kako Slovenec prihaja v stik s pisarniškim delom: "Strahoma se je kmet bližal gradu. 'Bliže grada, bliže vraga.' Ko je kmet grad le zagledal, že mu je upadla srčnost; od daleč se je začel izkašljevati, nos snažiti in klobuk pod pazduho devati: boječe je po stopnicah lazil do kancelijskih vrat. Potrkal ni, ker je tako vedel, da se mu nobeden od znotraj ne oglasi; predno za kljuko prime, popravi si še lase nekoliko in vstopi v pisarno, trepetajoče čakajoč, kdaj se bo žlahtnemu gospodu 'frboltarju' zljubilo, vanj se ozreti in z 'no?' ga vprašati, kaj hoče. Gorje kmetu, če je naravnost povedal, zakaj je prišel, če se ni najprvo prav ponižno zahvalil za vprašanje." Apih poroča tudi o nekem oskrbniku, "ki se je bahal: 'Jaz sem četrta božja oseba na zemlji'. Njemu je moral kmet muhe braniti". Kaj je torej videl ta nesrečni kmet, ko je pogledal v pisarno? Eno samo lenobo – še za odganjanje muh so potrebovali kmetove roke, ker se jim je zdelo škoda svojih. (Spotoma: so bili ti oskrbniki res Nemci? Ali pa Slovenci, ki jim je pisarna zmešala glavo in so se počutili močnejše od Boga? Oziroma, na četrtem mestu, po lastni izjavi.) Kako je moral tisti kmet sovražiti te oskrbnike! Kako je moral malikovati lastno garanje in se posmehovati tistemu, kar je videl kot nedelo. Kakšno kislo grozdje! In kako si je moral želeti postati eden izmed pisarniških delavcev. Sedeti cel dan v sobici, na toplem, in ne početi ničesar! Saj to je raj! Jugoslovanski socializem je po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja omogočil, da je vedno večji del prebivalstva pričel ta raj izkušati. Za selitev v pisarne so zadostovali tečaji in službe so bile itak za zmerom, torej se je morala storilnost prilagoditi rajskim standardom. Jugoslavija je propadla, od kulta trdega dela pa je ostal le še kult – torej prazne besede. Osamosvojitev Slovenije je potekala že v globaliziranem svetu, kjer se je industrija preselila na Kitajsko, v zahodnem svetu pa so ostale le pisarne. Izgubili smo torej tisto, kar pojmujemo kot delo, in ostalo nam je le tisto, kjer mislimo, da nam ni treba delati. Kdaj je treba nehati delati? Poglejmo zdaj še časovni element očitka, češ, treba se je pripravljati na upokojitev, ne pa delati. Upokojitev je v mitologiji slovenskosti raj na zemlji in pogosto slišim vzdihe, češ, "v penziji ne bom čisto nič delal!". Raziskave kažejo, da ljudje, ki po upokojitvi obležijo, hitro tudi umrejo. Praksa pa nas poduči, da mnogi upokojenci veselo tekajo okoli, saj končno lahko delajo tisto, kar jih zanima, in so veliko bolj aktivni od zaposlenih, ki svoje delo pojmujejo kot tlako. Katera je tista starost, pri kateri bi morali postati neaktivni, je sicer stvar debate, a pri petdesetih bi človek očitno moral že obsedeti. Kdaj torej postane neaktiven? Pri 45-ih? Ali pa 40-ih? Ker gremo Slovenci po uradnih podatkih od doma pri starosti 35 let, je doba naše aktivnosti nekam kratka: od 35. do največ 45. leta. Hm, kako bomo pa odplačali vse tiste kredite, če bomo delali le deset let v življenju? :( Ne pozabite, da te razprave potekajo pri narodu, ki pojmuje sebe kot enega najbolj delavnih na vsem svetu, če ne kar najbolj pridnega med vsemi! Pasivnost za zmerom Osnova vsega pa je prava srednjeveška pasivnost, torej upanje na svet, ki se ne bo nikoli spremenil. Tuji gospodarji so nam jo veselo vbijali pod kožo in globoko se nam je zalezla. Vsak izgovor nam prav pride: kaj bi se izobraževal, saj sem v redni službi! Saj sem že prestar! Premlad! Sem ravno vstal, legel, padel, zehal, rignil … Je pa res, da je mnogokrat kult pasivnosti težko ločiti od čisto navadne lenobe. Skratka, pasivnost, strah pred znanjem in širšimi obzorji, beg pred delom – vse to ni ravno najboljša popotnica za samostojno državo. In rešitev je … Ko sem si predstavljal osebo, polno izgovorov, da ne bi bilo treba ničesar ukreniti, sem se spomnil Karničarjevega Ožbeta. Ja, to je tisti možakar iz filmskih Samorastnikov, ki v resnici ne obstaja. Pravzaprav ni več od modnika, iz katerega Hudabivška Meta črpa spermije, da jo držijo neprestano nosečo in trpečo. Povsem neuporaben je, trot za razplod, medtem ko Meta gara za vse skupaj. Spomnil sem se tudi vseh teh Franck in Mick, Než in Agat, pa vseh teh izginulih in neuporabnih moških slovenske literature. In potem odkritja, ki je človekoljubne organizacije v Afriki prešinilo šele pred leti: nehale so dajati denar moškim in pričele podpirati ženske. V predmodernih družbah so one tiste, ki s svojo močjo skrbijo za preživetje, in slovenstvo nedvomno ni sodobna zahodna družba. Slovenski moški živi pri mami do 35. leta, po štiridesetem letu se zdi samemu sebi itak prestar za kakršnokoli delo, vmes pa naj zanj skrbi žena. Drage dame, za vas imam čisto osebno vprašanje: kako take smradove sploh lahko gledate pred svojimi televizorji in računalniki? In čemu? Ker potrebujete nadomestne otroke, ki bodo z vami ostali, tudi ko bodo pravi otroci odšli? Ženske na svoje potomce prenašajo največ vzorcev družbe in zato imajo največjo moč za spremembe. A če za trenutek odložijo prehranjevanje svojih nekoristnih trotov in opustijo preoblikovanje že odraslih otrok ter svoje ustvarjalne moči usmerijo v podjetništvo, bodo nenadoma manj trpele in bolje živele. Pa še odrasli otroci bodo nenadoma ugotovili, da samostojnost obstaja, in se jim pridružili v podjetništvu. Čez manj kot desetletje pa bodo Švicarji sklicevali panični sestanek, na katerem bodo razpravljali, kako bi lahko postali druga Slovenija.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin