Petek, 16. 9. 2022, 18.26
1 leto, 4 mesece
Izmišljena "osamosvojitvena bitka" Janeza Stanovnika!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,61
51
Doprsni kip dolgoletnega predsednika Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in častnega meščana Ljubljane Janeza Stanovnika
V Primorskem dnevniku je zgodovinar in doktor znanosti Jože Pirjevec 15. septembra 2022 objavil gloso o Janezu Stanovniku. V njej se seveda ni opravičil, ker je kot slavnostni govornik na nedavnem odkritju spomenika Stanovniku v Novi Gorici dejal, da je Janez "kot predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije v najbolj kritičnih letih našega osamosvajanja odločilno sodeloval pri tem podvigu", ampak je raje to krilato izmišljotino (predvsem pa žaljivo tudi za tiste, ki so z zaporom ali življenjem ali preganjanjem plačali svoje zavzemanje za samostojno Slovenijo) nadomestil z naslednjim stavkom: "V osemdesetih letih, ko se je bila bitka za osamosvojitev Slovenije, je bil predsednik predsedstva takratne socialistične republike, nato pa dolgo predsednik Zveze borcev."
Kaj je v tej zadnji Pirjevčevi izjavi narobe? Praktično vse, razen tega, da je Stanovnik, sicer že globoko v samostojni Sloveniji (leta 2003), postal predsednik Zveze borcev. Če se je v 80. letih "bila bitka za osamosvojitev Slovenije", kot pravi dr. Pirjevec, potem to ni bila Stanovnikova bitka, niti bitka njegovega predsedstva (član Popitovega predsedstva 1984−1988, predsednik predsedstva 1988−1990), niti bitka njegove stranke (tajno vstopil v komunistično partijo aprila 1944), niti bitka nedemokratičnega slovenskega socialističnega režima, katerega pomembni predstavnik je bil Janez Stanovnik.
Njegov režim je do zadnjega skušal obdržati Slovenijo v Jugoslaviji. V tem zavzemanju je igral Stanovnik pomembno vlogo. Ne bi ponavljal njegovih napovedi slovenskega kolektivnega samomora, če postanemo samostojna država, ker to ve že cela naša mlada država, ampak bi poudaril, da je še februarja 1990 visokima ameriškima predstavnikoma v Beogradu zagotavljal, citiram: "Za sedanje politično vodstvo Slovenije odcepitev ne predstavlja realne alternative." Doktor Pirjevec, tako se pa že ne vodi bitka za osamosvojitev?!
Bitko za osamosvojitev je vodila v 80. letih doma predvsem Nova Revija (zakonca Hribar, Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, Niko Grafenauer, France Bučar, Viktor Blažič itd.), Društvo slovenskih pisateljev, sodnik Franc Miklavčič, "radikalno" krilo revije Mladina in mladinske organizacije (Igor Bavčar, Janez Janša, tudi sam sem že v 80. letih prvi zahteval samostojno slovensko ekonomijo in slovenski denar) in še bilo lahko našteval. V zamejstvu in emigraciji so bili osamosvojitelji v 80. letih predvsem Franc Jeza, Ciril Žebot, France Dolinar, Branko Pistivšek, Mirko Javornik, morda sem koga pozabil, ker naštevam iz glave. Tudi študijska srečanja slovenskih izobražencev (Draga) na Opčinah pri Trstu so bila pomembno gojišče demokratičnih in osamosvojitvenih idej. Še pred Pirjevčevimi 80. leti je prvi postavil jasno idejo države Slovenije, tudi o njenih mejah, profesor in duhovnik Lambert Ehrlich (novembra 1941, sredi okupirane Slovenije), ki ga je nato maja 1942 zahrbtno umorila Kardeljeva stalinistična tajna politična policija. Pomemben je tudi skoraj pozabljeni Janez Toplišek, ki je avgusta 1963 hotel, tudi z orožjem, vzpostaviti demokratično slovensko državo, a je bil na meji ujet, sojen in nato ubit (verjetno umorjen) pri neuspešnem pobegu iz zapora.
Pirjevec v Primorcu tudi zapiše, da se je Stanovnik kot mnogi "v partizanskem obdobju približal komunizmu in navezal tesne stike z Edvardom Kardeljem, ki je znal ceniti nadarjenost mladega Stanovnika. Vključil ga je v svoj krog in ga po zmagi, ki jo je Janez dočakal na Primorskem, poklical v Beograd. V njegovem kabinetu je nato sodeloval pri obnovi države ter se po razkolu med Titom in Stalinom leta 1948 navdušeno zavzel za oblikovanje socializma s človeškim obrazom".
Uf, dikcija "približal komunizmu" je pa lep Pirjevčev izraz za Stanovnikovo izdajo stranke. Za tako obnašanje se gre pri Danteju zmrzovat v Kocit, v deveti, zadnji in najhujši krog njegovega Pekla. Dobro, zamenjava stranke ni nič posebnega, toda tajno se včlaniti v komunistično stranko in še vedno delovati v krogu Kocbekovih krščanskih socialistov je pa svojevrstna potuhnjenost, ki jo je v času vojne in še po njej prakticiralo več krščanskih socialistov (ne samo Stanovnik). Zato je Edvard Kocbek (dnevniško, 15. novembra 1945) zapisal, da je "med intelektualci razvito partijsko 'nikodemstvo' (skrivaštvo, op. Omerza) oziroma pojav, da vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. To je nekaj zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega, v jedru farizejskega. Videti je, da je nekaj takih skrivačev celo med krščanskimi socialisti ..., da slovenski intelektualec ne živi svojega procesa čiščenja, asimiliranja odprto, s premagovanjem trenj in ovir, ampak z njih izmikanjem, maličenjem, izdajanjem. Tiho množično izdajstvo". Takrat za Stanovnikovo izdajo še ni vedel, ko pa je izvedel, ga je neprizanesljivo opredelil kot "pol paža pol mežnarja".
In v čem je Stanovnikovo "navdušeno zavzemanje za socializem s človeškim obrazom" (po letu 1948), kot mu to pripisuje Pirjevec? Ali morda v tem, da je decembra 1964 v razpravi v Študentskem naselju (pred 600 študenti) kot dekan Ekonomske fakultete zagovarjal politično ukinitev Perspektiv, ponovno politično pošiljanje Jožeta Pučnika v zapor, politično-policijsko preprečitev predstave Tople grede (vse to postorjeno v letu 1964). Tega ni rekel neposredno, ampak posredno, s trditvijo, da "če pa želimo, da slovenski kulturni delavec postane dejansko tvorec kulture slovenskega naroda, potem pa mora on biti z narodom integriran in narodu odgovoren, kjer pa ta zveza odgovornosti narodu manjka, ima pa njegova politična organizacija pravico svoje intervencije". Hm, "politična organizacija" – partija in njen politični podaljšek tajna policija, "intervencija" – ukinitev, preprečitev, zapor! Brezobrazni in ne obrazni socializem!
Ali je morda njegov demokratično-obrazni socializem njegovo sodelovanje (leta 1988) pri političnem procesu JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl)? In končno, ali je njegova demokratičnost izražena v tem, da je 11. aprila 1990 (tik po prvih povojnih demokratičnih volitvah in zmagi Demosa) na seji predsedstva izjavil za tajno politično policijo komunističnega vrha (ponarodelo Udbo) naslednje visokoleteče besede: "Če nihče več ne želi sodelovati v razpravi, mi dovolite, da rečem besedo ali dve, ki naj bi pomenile tudi zaključek te točke dnevnega reda. Oba, predsednica Sveta (Svet za varstvo ustavne ureditve, vodila Majda Gaspari, op. Omerza) in tov. Ertl (notranji minister, op. Omerza) sta v svojih obrazložitvah osvetlila izreden pomen in izjemno vlogo, ki jo je služba državne varnosti (Udba, op. Omerza) odigrala v zadnjih letih, v zadnjem desetletju, v preobrazbi naše družbe. Mislim, da to dejstvo ne sme ostati v krogu tega Predsedstva in da bi bilo treba razmisliti – takoj ali pa vsaj še v času našega mandata – o ustrezni obliki, v kateri bi Predsedstvo to svojo konstatacijo tudi sporočilo javnosti."
S temi besedami je zame postal Janez Stanovnik udboljubec in ni mi jasno, zakaj takim ljudem pripisovali "navdušenje" za demokratični socializem. Tudi v epizodi z ministriranjem komunista in visokega predstavnika OZN Stanovnika, kot ga "glosno" opisuje Jože Pirjevec, nekaj ni v redu. Namreč Pirjevec piše, da se je to zgodilo v edini katoliški cerkvi v Ženevi. A tam je več starih katoliških župnij, med njimi npr. Notre-Dame, ena Marijina, ena posvečena švicarskemu svetniku sv. Nikolaju od Fluye itd. Ampak to je malenkost, ki se lahko spregleda, ni pa mogoče iti mirno mimo njegovih ponavljajočih se izmišljotin o Janezu Stanovniku kot slovenskemu osamosvojitelju, ker to škoduje utrjevanju naše države, to pljuvanje na njene temelje in dediščino, iz katere je nastala. In zato se mi je zdelo pomembno oglasiti!
51