Janez Janša
Sobota, 13. 3. 2021, 22.30
3 leta, 1 mesec
Komentar urednika
Hladni račun Karla Erjavca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
86
Leto dni po tem, odkar je po odstopu Marjana Šarca 52 poslancev izvolilo vlado Janeza Janše, je Karl Erjavec drugič odletel z vrha DeSUS-a. Odstopil je. Največ leto dni je Erjavec kot nekdanji minister lahko dobival tudi državno nadomestilo, ker si ni mogel najti službe. Ta mesec, ko se je to leto iztekalo, je dobil 4.274 evrov. In se zaposlil v kranjskem Iskratelu.
V treh mesecih, odkar je po padcu Aleksandre Pivec Erjavec vodil DeSUS, mu je uspelo stranko spraviti iz vladne koalicije. V opozicijo je prestopila stranka, poslanci DeSUS-a pa ne povsem. Kje so, se še odločajo, in v katero smer gredo, bomo lahko opazovali tudi v prihodnjih dneh, ko bodo LMŠ Marjana Šarca, SD Tanje Fajon, Levica Luke Meseca in SAB Alenke Bratušek v državnem zboru poskušali odstaviti ministrico za šolstvo Simono Kustec Lipicer (SMC) in ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja (NSi). Pri obeh, ker združujejo 39 poslancev, te štiri stranke same ne morejo niti blizu 46 glasov za odstavitev. Glasovanje bo javno.
Hladnokrvno brez ambicije
Če se Erjavec ne bi zaposlil v Iskratelu, bi pristal na zavodu za brezposelne. Ali pa vsaj na proračunu DeSUS-a, kjer bi se lahko zaposlil že decembra, ko je bil izvoljen za predsednika. A se takrat ni. Namesto tega je do konca vlekel državno nadomestilo. Ta mesec je bil prejemek za februar takšen:
Nadomestila tako dolgo običajno vlečejo politiki, ki več nimajo ambicij v politiki. Ki odhajajo. Ali takšni, ki so skrajno hladnokrvni. Kul. Za Erjavca se je pokazalo, da je oboje. Lani je hladnokrvno naplahtal svoje poslance, da so ga podprli za novega šefa stranke. Zagotovil jim je, da ne bo na vrat na nos rušil koalicije in vlade. A je, ko je bil izvoljen za predsednika, storil točno to. Takoj. In vlekel nadomestilo do konca.
Konec lanskega leta so ga Šarec, Fajonova, Mesec in Bratuškova predlagali celo za šefa svoje vlade. Za novega voditelja, ki bi njih in vso državo vodil do volitev. Predlog je propadel na celi črti: zbrali so vsega 40 glasov. Šest premalo. Še noben mandatar v zgodovini ni tako močno propadel kot Erjavec. Pred tem je imel rekord Zoran Janković. Z dvema glasovoma več.
Številni mediji v državi o tem, da je bil Erjavec kot kandidat za šefa vlade na nadomestilu, ker si ne more najti službe, niso obveščali javnosti. To je bilo nenavadno. Kandidate za najvišje funkcije mediji običajno še posebej preverjajo in secirajo.
Razen v hladnokrvnih medijih. Tistih, ki so kul in so prej nekaj časa zelo podrobno gledali pod prste Aleksandre Pivec, da bi ustoličili Erjavca. Jasno, da je bil cilj to, kar je pozneje poskušal doseči Erjavec. Destabilizirati koalicijo in vlado.
Posamezni novinarji so pri tem z informacijami, ki so jih dobivali, šli tako daleč, da je celo častno razsodišče društva novinarjev, ki je do novinarjev bolj na levi praviloma precej strpno, odločilo, da so meje, do kod se sme razkrivati podatke o otrocih nekdanje ministrice:
Ta dimenzija zelo svobodnega ravnanja medijev je pomembna, ker na ravni evropskega parlamenta, tudi na zahtevo naših opozicijskih strank, ravno potekajo razprave, kaj se pri nas dogaja v medijih, ki jih menda večinsko obvladujejo stranke na oblasti. Po vzoru Viktorja Orbana. Leve in liberalne stranke so nas uvrstile v paket Madžarske in Poljske.
Brez opozorila, da je pri nas problem pluralnosti in vpliva politikov na medije precej drugačen kot v teh državah. V razpravah v evropskem parlamentu, kjer dogajanje preverja tudi posebna komisija, je bilo doslej zelo malo imen in natančnih opisov ravnanj novinarjev in politikov.
Ker pri konkretnostih se pokaže manipulacija, ko najbolj vpijejo največji grešniki.
Nasilje, pregoni in odpuščanja novinarjev
V zadnjem letu so bili nasilni obračuni z novinarji predvsem na protestih, ki jih je proti vladi organizirala opozicija s tiho pomočjo medijev. Nasilni so bili protestniki.
Medijski opozicijski zvezdnik Zlatko Čordič je kamero nasilno iztrgal snemalcu desne Nove24TV, ker tisti, ki protestom niso naklonjeni, ne smejo snemati. Z razbitim obrazom pa je na urgenci končal fotoreporter Borut Živulović. Napada na Živulovića je osumljen pripadnik Viol Grega Mitev. Eden od organizatorjev protestov Anis Ličina pa je za TVS brutalen pretep Živulovića v intervjuju branil tako: "Maš pač neki brezrokavnik, karkoli, označeno RTV in se hitro izogneš."
Če je novinar na pravi strani, v našem mediju, ne bomo tepli, je bilo sporočilo.
Zaradi objave tega pogovora, ki je dodatno razkril nenavadno dobre odnose javne televizije z organizatorjem nasilnih protestov, so se iz uredništva pozneje opravičevali.
Javna TV in mediji so poročali tudi o napadu pristašev SDS na Ivana Galeta na protestih na Primorskem, kjer so si pa vpletenost pristašev stranke preprosto izmislili, zmontirali posnetke in vse skupaj napihnili. To so sčasoma tudi priznali.
Tudi ko gre za sodne pregone novinarjev, so s konkretnimi primeri zadnje leto težave. Rok Snežič, ki ga v tujini z naše leve in liberalne stranke predstavljajo kot primer, kako oblast sodno preganja novinarje, ker je sprožil kup tožb proti novinarju Primožu Cirmanu in njegovim sodelavcem, je manipulacija. Snežič ni politik. Ni liberalni Gregor Golobič, ki je preko Ultre, katere solastnik je bil, nekoč tožil cel kup novinarjev. Tudi avtorja te kolumne. In izgubil vse spore. Na sodišču je izgubil tudi proti takratnemu novinarju TVS Mateju Hlebšu, ki ga je častno razsodišče društva novinarjev že pred odločitvijo sodišča obsodilo za dobro opravljeno novinarsko delo. Sodniki so bolj branili dobro opravljeno novinarsko delo in pravico javnosti do obveščenosti kot novinarska organizacija.
Zadnje leto tudi ni sodnih pregonov novinarjev zaradi poročanja iz parlamenta. So pa bili v preteklosti, ko so vladali tisti, ki se danes pritožujejo. Zaradi fotografiranja premierke Alenke Bratušek (takrat PS), ko je ob izvolitvi v državnem zboru pogledala čestitko Petra Kraljiča iz Moskve na telefonu, so državni tožilci preganjali, sodišče pa obsodilo na pogojno zaporno kazen fotoreporterja Janija Božiča. Obsojen je bil za poseg v zasebnost Bratuškove v državnem zboru. Ker ni cenzuriral posnetka.
Zadnje leto tudi ni sramotnih sodnih postopkov, kakršnega je takrat sprožil Roman Jakič (SAB), ker je revija Reporter objavila posnetek pisma današnjega evropskega poslanca Klemna Grošlja (LMŠ), ki je Jakiču, ko je prevzemal vodenje obrambnega ministrstva, pisal, koga vse mora odstaviti in koga nastaviti na vrh obrambnega ministrstva in vojaške obveščevalne službe. Med tistimi, ki jim je Grošelj "rihtal" službe, je bila tudi soproga nekdanjega šefa Sove in predsednika LDS Iztoka Podbregarja. Bratuškova, Grošelj, Jakič in Podbregar na evropski ravni sodijo med liberalce.
Kako in zakaj sami preganjajo novinarje, naši opozicijski politiki zadnje čase niso nič omenjali v evropskem parlamentu.
Nič kaj lep pa ni vtis niti pri predčasnih odstavitvah in odpuščanjih urednikov in novinarjev. Tudi tu se zadnje leto ni nič zgodilo. Se pa je pred tem veliko. Na TVS so predčasno odstavili urednico informativnega programa Jadranko Rebernik. Že pred tem so poskušali predstavniki levih in liberalnih strank v programskem svetu predčasno odstaviti direktorico televizije Ljerko Bizilj, ker ni bila pripravljena sodelovati v političnem pogromu nad uredniki in novinarji, ki niso bili dovolj poslušni ob Thompsonu, ki so mu takrat s kršitvijo zakona vladajoči onemogočili koncert. Da je bilo ravnanje oblasti nezakonito, je pokazal sodni razplet:
Odpustil pa je, denimo, direktor STA Bojan Veselinovič novinarja, pred tem pa odgovornega urednika, Boruta Meška, ki je kmalu zatem zaradi rakastega obolenja umrl.
Vse to se je res zgodilo. Z imeni, priimki in podrobnostmi. Pa še veliko zgodb je, ki jih novinarji poznamo.
Kot pri medijih tudi pri Erjavcu ni dobro takoj verjeti vsega, kar prikazujejo in vpijejo. Ker je v ozadju še veliko in pogosto so to čisto drugi grehi.
Je pa gotovo Erjavec odstopil kot šef DeSUS-a, ko je dosegel nekaj ciljev: zamajal je koalicijo Janeza Janše in močno stresel DeSUS, ki bo to plačal na volitvah.
Potegnil pa je Erjavec ob tem še za celo leto nadomestil kot bivši minister in odšel v boljše plačano službo, kot so najboljše v vladi.
Hladno in preračunano.
86