Žiga Turk: Hladna vojna v Ljubljani

Seveda ne. Slovenija je v Ljubljano "na posvetovanja" poklicala veleposlanika, ki je bil že tako ali tako v Ljubljani na velikonočnih počitnicah. Skratka, po dolgem obotavljanju, s katerim smo zahodnim zaveznikom pokazali, da nismo trden zaveznik, smo se zamerili še Rusom. Iz povsem rutinske zadeve je nastala cela afera.

Morda vas zanima še:

Odstop z napako
Koalicija nejevoljnih v boj proti "lažnim" novicam

Zakaj? O tem bo govorila ta kolumna. Teza je, da zato, ker ima tukaj preveč ljudi nekakšen instinktiven odpor do Amerike, do Zahoda, do modernosti, do svobode.

Ne?

Razum je čudovita stvar in vedno zna najti racionalne razlage za instinktivne odločitve. V zadevi Skripal bo nekaterim prišel prav vsak ruski izgovor, ki ga bodo prebrali na kremeljskem propagandnem portalu, da se ne bi bilo treba pridružiti obsodbi. Seveda vprašanje sploh ni, ali je bilo Rusom pravnomočno dokazano, da so nekoga zastrupili. Vprašanje je, zakaj se ne moremo odzvati tako kot drugi. Zakaj tak halo? Zakaj je dokazno breme v Sloveniji višje? Zakaj tako odmevno politično vprašanje? A ker v Rusijo izvažamo? Kakšen prijatelj pa je to, če od tebe kupuje le, če si mu politično podložen? In kakšna je to roba, če se jo prodaja samo skupaj s političnimi uslugami?

Protiimperialistična fronta

V javnem prostoru je izbruhnil ves tisti speči odpor do Amerike, kapitalizma, Zahoda in zahodne civilizacije, do svobode, korporacij, tržnega gospodarstva, človekovih pravic, velikih požrešnih bencinskih avtomobilov, Microsoft Officea, letalonosilke Ronald Reagan, sočnih zrezkov iz rdečega mesa, Facebooka, štirinajstpasovnih avtocest, McDonaldsa, Googla, holivudskih lepotic, Amazona, hollywoodskih filmov, kokakole, iPhona ... Ta odpor nekje v tem seznamu preide v zavist in samo pri nekaterih v občudovanje. O tem pozneje. Statistično je bilo ugotovljeno (vir), da v samo desetih državah na svetu bolj sovražijo ZDA kot v Sloveniji. Vsaj od protiimperialistične fronte naprej.

Sergej Skripal Foto: Twitter - Voranc Amerika je zmagala v hladni vojni, kjer so bili na strani ideoloških poražencev tudi naši komunisti. Amerika je – na svojem ozemlju v Ljubljani – postavila spominsko ploščico vsem žrtvam totalitarnih režimov. Amerika je naredila, česar Slovenci niso, čeprav imajo na Kongresnem trgu za napis dve velikanski plošči. "In your face", bi rekli Američani. Društvo prijateljev Sovjetske zveze nima nobenega razloga za prijateljstvo z Ameriko.

Ameriki zmerijo, ker je Hrvaški pomagala v osvobodilni vojni. Zamerijo, da je bombardirala Beograd in Jugoslavijo. Zamerijo, da nam je ugrabila Melanijo in jo potem prevarala s pornozvezdo. Ameriki zamerijo, da so na bankovce napisali "Verjamemo v Boga" in da so tam človekove pravice ljudem dane od Stvarnika. V temelju države zato nimajo vode, ampak "življenje, svobodo in iskanje sreče". Življenja Društvo ne spoštuje, smrt še manj. Razen, če gre za piščance. Svobodo bi kadarkoli zamenjali za komando, ki posameznika odreši odgovornosti zase. Pravico do sreče bi zapisali v ustavo. In potem bi štrajkali, ker jih država ne osrečuje.

Amerika kot simbol

Amerika je zgrajena na občudovanju soljudi. Slovenija je zgrajena na zavisti do soljudi. Občudovanje se razživi v kapitalizem. Zavist je podlaga za socializem. Naj sosedu krava crkne, kaj šele da bi avtomobile pošiljal proti Marsu. Natanko zato se odpor do Amerike in ameriškega v nekem trenutku prevesi v zavist. Tudi zato jih ne marajo.

In vendar se zdi, da ne gre za Ameriko kot tako. Amerika je samo najbolj dosleden steber zahodnih, liberalnih vrednot. Kar je ameriško, se je rodilo v Veliki Britaniji in se čez lužo osvobodilo evropske tradicije. Med Ameriko in kontinentom je bil cel ocean, ne samo Rokavski preliv. Zato se v Ameriki niso zgodile anomalije francoske revolucije. Ameriška revolucija je osvoboditev brez kali nacističnega in komunističnega totalitarizma. Svoboda posameznika je bila tam nedvomno postavljena pred interes skupnosti. Francoska revolucija je posejala seme totalitarizmov 20. stoletja. Amerika jih je, skupaj z atlantsko Evropo, premagala. Zato je dediščina Magne karte, škotskega razsvetljenstva, Deklaracije o neodvisnosti, Bill of Rights … za prijatelje Sovjetske zveze tako moteča. Zato Smith, Burke ali Jefferson v Sloveniji nikoli ne bodo imeli statusa Rousseauja, Voltaira ali Robespierrja.

Statistično je bilo ugotovljeno, da v samo desetih državah na svetu bolj sovražijo ZDA, kot v Sloveniji. Foto: Thinkstock Neuvrščenost je najdlje, kar vidijo stran od Vzhoda, in EU je najdlje, kar vidijo v smeri Zahoda. Prvo zato, ker jim je leta 1948 Stalin hotel zamenjati Broza. Drugo, ker se nadejajo, da bodo socialistične ideje prej ali slej prihajale iz Bruslja. Slovenci bi bili del Zahoda, s stisnjenimi zobmi in ne preveč. Vzhod, kjer je človek kolesce v večjem sistemu, ostaja privlačen. Tam – morda zaradi geografije in podnebja – posameznik mora biti kolesce v nekem večjem sistemu.

V strahu pred svobodo in naporom odgovornosti, Slovenec išče avtoriteto, komando, moč. Želi pripadati, in to tja, kjer mu bodo rekli, da so za njegove težave krivi drugi. Da se mu dogaja krivica. Da ga izkoriščajo. Da ni pravično. Ta strah so prijatelji Sovjetske zveze znali dobro nagovarjati.

Med fašizmom in dekadenco

Jordan Peterson ljudi deli na fašiste, dekadentneže in junake. Fašisti iščejo varnost pred neredom in kaosom v skupini – iščejo avtoriteto, nadzor, red, da bi mu služili. Dekadentneži so nesposobni koristnega prispevka skupnosti in ostajajo del kaosa, anarhije.

Zahodni liberalizem je sistem, kjer junaki krmarijo med fašizmom in dekadenco. Je v stalnem iskanju ravnotežja med enim in drugim, v stalni nevarnosti, da se prevesi ali v avtoritarni red ali v kaos anarhije. Ustvarja prostor za Petersonove junake. Prostoru pravimo demokracija. Delitev oblasti. Svobodno tekmovanje idej. Menjavanje na oblasti. Medsebojna kontrola med vejami oblasti.

Na vzhodu se bolj obnesejo avtoritarni sistemi. Skupnost je pred posameznikom. Butara, v katero so povezane veje, je močnejša od vsake posamične veje. Butari se po italijansko reče fasces. Fašizem ni daleč stran. Navidezno in zgolj formalno tekmovanje. Absolutna, nedeljiva oblast. Neučinkovita kontrola oblasti. Nobenega menjavanja oblasti. To smo v naših krajih že imeli. In imamo v veliki meri še naprej. Nekatere države vzhodno od nas tudi.

Še posebej Rusija. Ki je tudi velika in dobro oborožena. Zato se tja ozirajo vsi režimi in vsi populisti, ki nagovarjajo tiste ljudi, za katere je svoboda strašljiva, odgovornost zase pa naporna. A vendar. Slovenija je zgodovinsko, kulturno in civilizacijsko del tistega prvega prostora. Je del Zahoda, odkar so delili Rimsko cesarstvo. Zato bi morala biti odločitev o odzivu na zastrupitev Skripala preprosta.

Sicer pa mislim, da bi Rusija – sčasoma – morala postati članica Evropske unije (vir).