SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KAKO ZRUŠITI VLADO?

Dimitrij Rupel: Posredniška vojna ali napoved slovenskega kalifata

3,65

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: STA

Kalifat

Te vrstice pišem na dan, ko mineva 20 let od napada Al Kaide na newyorški stolpnici in washingtonski Pentagon. Pred natanko dvajsetimi leti je bil na obisku v Ljubljani italijanski − Berlusconijev − zunanji minister Renato Ruggiero, ki je na sestankih pri meni na MZZ in pri Drnovšku predlagal, da Slovenija Italiji kot dar na oltar prijateljstva prepusti nekaj hiš z ozemlja, ki je bilo nekoč pod italijansko oblastjo in so ga − v resda neprijaznih okoliščinah − v petdesetih letih zapustili t. i. ezuli. Ruggierovim sogovornikom se predlog ni zdel primeren in Drnovšek je v zvezi z njim celo uporabil stavek Pacta sunt servanda (pogodbe je treba spoštovati), s čimer je hotel reči, da je Slovenija Italiji vestno izplačala odškodnine, ki so bile določene z Rimsko pogodbo (1983). Toda italijansko-slovenske zadrege so tisti dan zbledele zaradi dogodkov onstran oceana. Pogovor z italijanskim ministrom je prekinila moja tajnica s sporočilom, da želi z mano nujno govoriti Ernest Petrič, ki je bil takrat stalni predstavnik pri OZN. Veleposlanik mi je s precej dramatičnim glasom razlagal, da skozi okno svoje pisarne vidi goreč nebotičnik, ki ga njegova hči tistega dne po naključju, kljub prvotnemu namenu, ni obiskala. Po pisarnah so vklapljali televizorje, sam pa sem se vrnil k italijanskemu ministru, ki se je po mojem obvestilu najprej podvizal k Drnovšku, nato pa še v Rim, pri čemer je odpovedal obisk v Zagrebu. Takrat nisem pomislil, da je šlo v bistvu za posredniško vojno, ki se v angleščini imenuje proxy war.

Po napadu na stolpnici Svetovnega trgovinskega središča v New Yorku Osama bin Laden namreč ni pričakoval, da se bo začela "vojna proti terorizmu", ampak je računal, da bodo Američani organizirali množične demonstracije in protestirali proti oblasti, kot se je zgodilo po vojni v Vietnamu.[1] Islamski voditelj je skratka želel z napadom na pomembne simbole ameriške civilizacije zanetiti spopad ameriških državljanov z ameriško oblastjo. Ameriška analitičarka Lahoudova svoj prispevek v Foreign Affairs dopolnjuje z zmedenostjo islamskih voditeljev, kot je bil npr. Abu Bakr Al Bagdadi, ki niso imeli pojma, kako voditi "kalifat", ki naj bi − brez enega samega vojaškega letala − celo osvojil druge države.

Bela hiša Novice Američani Slovencem: Petdeset let vas ne bomo priznali

Osama bin Laden je torej napovedal državljansko vojno v ZDA; ko bi se primerno razvnela, pa bi ameriška oz. zahodna civilizacija v vojni z islamom doživela epohalni poraz. Nekaj podobnega so nekoč nacionalni socialisti in boljševiki napovedovali za narode in države, ki so si jih želeli priključiti; navsezadnje pa oddaljen in resda šibkejši odmev predstavljajo pisanja ter dejanja domiselnih "upornikov" proti slovenski vladi. Slovenske uporniške stranke, predvsem njihovi strici iz ozadja, so se domislili dvojnega posredovanja: najprej so angažirali pisce različnih deklaracij in denunciacij; ti so jih prodali svojim prijateljem širom Evrope, ki so prvotne deklaracije in denunciacije poslali v Slovenijo in pri nekaterih (naivnih? fanatičnih?) Slovencih dosegli spoznanje o temeljni ogroženosti demokracije oz. pravne države; to pa naj bi čim prej, če ne prej pa ob volitvah, povzročilo epohalni obrat, ki ga s tujko imenujemo revolucija. Kaj drugega kot revolucija je, če neki stric iz ozadja napoveduje, da se bo policija postavila na stran ljudstva proti oblasti? Kaj drugega kot revolucija je, če neki policijski šef izraža sovraštvo do političnih zaveznikov in poziva k odstopu iz Nata? Kaj pomeni domislica, da se je treba leta 2021 v Sloveniji bojevati proti fašizmu? Kdo se je in kdaj se je bojeval proti fašizmu? Naši posredniki ("proksiji") seveda namigujejo na partizane (ki si zaslužijo vse spoštovanje!), najbolj pa so se v boju zoper fašiste vseeno izkazali Američani in Angleži.

Na prvi pogled je videti, kot da na slovenskem političnem prizorišču prevladujejo politične stranke, npr. Slovenska demokratska stranka ali Nova Slovenija, poleg njiju pa še Socialni demokrati, Levica, DeSUS in še dve zanimivi stranki. Zanimivi po tem, da nimata političnih imen, ampak imeni pooblaščencev oz. poverjenikov (Alenka Bratušek, Marjan Šarec), kar zahtevnejšim volivcem gotovo vzbuja vtis, kot da ne zastopata političnih, ampak osebne interese, pa niti ne osebnih interesov poverjenikov, ampak njihovih "poverjevalcev". Gre za igro "novih obrazov", ki jih niso izbrale skupine političnih somišljenikov, ampak tiste politične skupine, ki že imajo svoje stranke, vendar z njimi ne dosegajo želenih rezultatov. Te poverjeniške stranke lahko imenujemo "proksi" stranke. Koliko tehtajo njihova prepričanja, smo videli po odstopu poverjenika Šarca, ko sta se začela velika pretikanje in preseljevanje: predvsem iz SMC in DeSUS, kar zelo nazorno kaže na preseljivost in pretikljivost v strankah, ki niso bile ustvarjene zaradi politike, ampak kot politični rezervoar.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše?

Slovenska politika se seveda ne deli in je ni mogoče razumeti z delitvijo na takšne ali drugačne mavrične barve. V Sloveniji obstajata dve skupini strank:

  1. Skupina strank, ki nadaljuje po poti nekdanjega jugo-slovenskega socialističnega samoupravljanja in si prizadeva Slovenijo uvrstiti v evropski socialistični kalifat; ta razlaga se opira na alergične reakcije strank naslednic proti druženju drugih slovenskih strank z desnosredinskimi strankami Srednje Evrope.
  2. Stranke, ki izhajajo iz nekdanjega Demosa in so leta 1991 dosegle ustanovitev samostojne slovenske države.

Poleg teh dveh obstaja tretja skupina, ki se je razvijala pod vodstvom Janeza Drnovška in je po njegovem odhodu propadla, ohranja pa se v različnih političnih podrobnostih, kot je − resda nekoliko ranjena − SMC Zdravka Počivalška. Prva skupina si prilašča celo politično prizorišče in se povezuje, če je treba, podobno kot se je nekoč z Mefistom povezoval Faust, npr. s covid-19. Druga skupina je močnejša, vendar mora zaradi razmer veliko energije porabiti za obrambo. Usodno pa manjka tretja stranka. Na Slovenskem je nujno potrebna zaradi gospodarskih, kulturnih in sploh civilizacijskih potreb.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Abstinenčna kriza "ustavnega loka"

Liberalizem

Z liberalizmom kot politično/strankarsko usmeritvijo in liberalnostjo kot osebnim (ali skupinskim) odnosom označujemo svobodo oz. osvoboditev (sproščanje, sprostitev) od omejitev, kot so pritiski skupnosti, navad, ritualov, oblasti, države, cerkve … Z liberalizmom so povezani procesi nasprotovanja oz. konkurence med (političnimi) strankami, med tožilci in branilci ali med različnimi udeleženci tržnega gospodarstva. Liberalizem spada med temelje demokratične države oz. med glavne značilnosti zahodne civilizacije. Med lastnosti liberalnih ureditev oz. odnosov spadajo: dialog, kompromis, preprečevanje oz. odpravljanje nesporazumov, vojn med državami, tudi diplomacija … Nekoč (v 19. stoletju) so se liberalci (stranke poslovno/podjetniško usmerjenega srednjega razreda) upirali naraščanju države in koncentraciji moči, ki ogroža svobodo posameznika, da bi uresničeval svoje sposobnosti … V slovenskem primeru so liberalci/svobodnjaki zagovarjali osvoboditev naroda izpod pritiska (mnogonarodne) države. Pozneje, v 20. stoletju, liberalci zagovarjajo vlogo države, ki naj zagotavlja enake možnosti za svobodno življenje.  Med evropskimi liberalci kroži šaljiva definicija: da imajo konservativci Boga, socialisti sindikate, liberalci pa samo svojo pamet. Bolj pravilna se mi zdi definicija, da liberalci poleg pameti spoštujejo tudi Boga in sindikate! 

Liberalizem je povezan s slovenskimi zgodovinskimi dosežki v času Avstrije, Avstro-Ogrske, pa tudi Jugoslavije. Lahko rečemo, da gre večinoma za boje v zvezi z narodno zavestjo, kulturno, znanstveno in gospodarsko ustvarjalnostjo. Slovenski liberalci, ki so se imenovali tudi narodnjaki in naprednjaki, so se od nekdaj bojevali za demokracijo in narodne pravice. Bili so (npr. Ivan Hribar, Josip Jurčič, Janko Kersnik, Albert Kramer, Fran in Vladimir Levstik, Josip Stritar, Josip Vidmar, Josip Vošnjak, Gregor Žerjav …) znani po svojih kulturnih, predvsem literarnih bojih, vendar tudi po podjetniških in političnih pobudah od taborskega in sokolskega gibanja vse do različnih društev in strank. V slovenski zgodovini so liberalni narodnjaki nasprotovali nemškim jezikovnim in avstrijskim državnim pritiskom (cenzura). V novejšem času so liberalci nasprotovali jugoslovanski komunistični ureditvi, centralizmu in unitarizmu/enotnosti. Klasični liberalni pojem je osamosvojitev in je povezan z individualnostjo, samostojnostjo in neodvisnostjo. To liberalno izročilo je vgrajeno v projekt slovenske osamosvojitve. Ustvarjalce in pristaše tega projekta so nasprotniki imenovali "meščanska desnica". V socialističnih časih so z liberalizmom povezovali partijskega reformista in oporečnika Staneta Kavčiča, pozneje Janeza Drnovška. V slovensko državno politiko sta vstopili in jo dalj časa vodili dve liberalni stranki: LDS in SDZ, ki sta se leta 1994 združili v Liberalno demokracijo Slovenije. 

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Bullshit

Liberalna politika se je na Slovenskem razvila v sporu s komunisti in s t. i. levičarstvom. Januarja 1989 v Ljubljani ustanovljena Slovenska demokratična zveza je bila liberalna stranka in se je takoj povezala z drugimi evropskimi liberalci. Zagovarjala je demokracijo in pravico do svobodne odločitve slovenskega naroda za neodvisnost (od Jugoslavije) in za samostojno narodno državo. SDZ je skupaj z drugimi strankami Demosa − ne brez ugovorov Demosovih bolj konservativnih politikov − uresničila svojo napoved.

Za slovenski liberalizem po koncu Drnovškove Liberalne demokracije je značilna precejšnja negotovost, in na prvi pogled se zdi, kot da so liberalci ali izstopili iz politike ali so se utopili v drugih strankah. Tak izstop/potop je tako rekoč izpraznil sredinski politični prostor in praktično vso liberalno politiko, dokaz za to pa je neusmiljena, brezobzirna  konfrontacija levice in desnice, ki jo le prizanesljivi opazovalci imenujejo kulturni boj. Žalostna posledica tega potopa, za katerega nosi odgovornost predvsem pohlepna levica, in katere pohlepnost sem nekoč označil kot abstinenčni sindrom, je pomanjkanje premišljene in argumentirane politične razprave (mimogrede: v Bismarckovi Nemčiji je bil kulturni boj v službi modernizacije, ki ji je nasprotovala katoliška Cerkev).


[1] Bin Laden naj ne bi nikoli pričakoval, da bodo šle Združene države zaradi napada v vojno. "Pred napadom je dejansko napovedoval, da bodo šli ameriški ljudje na cesto, ponovili proteste proti vietnamski vojni in od vlade zahtevali, naj se umakne iz držav z muslimansko večino." Glej članek Nelly Lahoud: Bin Laden’s Catastrophic Success - Al Qaeda Changed the World - but Not in the Way It Expected, Foreign Affairs, September/October 2021. 

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Balkanski non-non-paper Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: "Hiša iz kart" vpoklicala rezerviste
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin