SiolNET. Siol Plus Kolumne
7,22

termometer

  • Messenger
  • Messenger
"Za predsednika ne bo nikoli več izvoljen noben demokrat"

Dimitrij Rupel: Nekdanji komunisti preganjajo komuniste, ki jih ni

7,22

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: STA

Stric nekdanji predsednik in njegovi nečaki 

Nemški tednik Der Spiegel objavlja intervju z nečakinjo nekdanjega predsednika Donalda Trumpa Mary Trump, ki – precej nerazpoložena do svojega strica – napoveduje:

Ne bi se čudila, če bi se Donald Trump dve leti pred predsedniškimi volitvami dal postaviti za predsedujočega Predstavniškega doma. In potem (za predsednika ZDA) ne bo nikoli več izvoljen noben demokrat.1

To je precej podobno prizadevanjem aktualnih slovenskih (levičarskih) protestnikov in slovenskega strica (iz ozadja) – ki je enako kot Trump nekdanji predsednik – da demokrati (SDS) nikoli več ne bi vodili slovenske vlade. To, kar Trumpova nečakinja pripisuje stricu Donaldu, naši strici iz ozadja vsaj od leta 2018 govorijo o Slovenski demokratski stranki. Nikoli več vlade, ki bi jo vodil Janez Janša! Zakaj ne? Ker je nekdanji komunist! Komunisti pa so privrženci diktatur oziroma totalitarizma. 

Spomnimo: leta 2009 je Evropski parlament z glasovi Evropske ljudske stranke (EPP), Zveze liberalcev in demokratov (ALDE), Zelenih in Zveze za Evropo narodov sprejel "Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu". Deset let pozneje je isti parlament sprejel še eno resolucijo, "Pomen evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope". Resolucija omenja 23. avgust (datum kočljivega sporazuma med Stalinom in Hitlerjem) kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, med drugim pa se sklicuje tudi na praško deklaracijo o evropski vesti in komunizmu (2008) in upošteva "resolucije in izjave o zločinih totalitarnih komunističnih režimov, sprejetih v več nacionalnih parlamentih". V deklaraciji je kup citatov v zvezi s totalitarnimi komunističnimi, nacističnimi in drugimi diktatorskimi režimi, v 3. točki pa beremo: 

… sta nacistični in komunistični režim zakrivila množične poboje, genocide in deportacije ter povzročila izgubo življenj in svobode v 20. stoletju, kar je brez primere v zgodovini človeštva …2 

Kakšna zanimiva zgodba! Koliko zapletov in zagonetk!

Na prvi pogled so sporočila demonstrantov in piscev protestnih pisem (PPP) preprosta: politiki, ki zase pravijo, da so zapriseženi protikomunisti, naj bi bili v bistvu (resda nekdanji) komunisti! Pri tem, da svojega komunizma niso preboleli in so – kot volkovi – samo zamenjali dlako, ne pa narave, napadajo komuniste, ki jih nikjer več ni. Skratka: nekdanji komunisti preganjajo neobstoječe komuniste! Ko bi držalo, da pravih in dejavnih komunistov ni več, bi lahko rekli, da se (nekdanji) komunisti bojujejo s fantastičnimi prividi, skoraj tako kot Don Kihot z mlini na veter. PPP včasih govorijo o lažnih demokratih, ki da kuhajo nedolžne ljudi kot žabe; včasih se pritožujejo, da so oni (PPP) tarče lova na čarovnice, žrtve diktature in fašističnega zatiranja. 

Glavni namen PPP ni dokazovanje izumrtja komunistov, ki ga seveda ni mogoče dokazati, saj – poleg bolj ali manj boljševiških programov nekaterih slovenskih strank – obstajajo posnetki prepevanja boljševiških pesmi pa fotografije sodnikov in policistov, ki nosijo kape z rdečo zvezdo. To, da so bili nekateri aktualni vladni funkcionarji nekoč – čeprav pred pol stoletja – člani partije oziroma Zveze komunistov, ni nič drugega kot zamenjava teze oziroma odvračanje pozornosti od dejstev in dokazov.   

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo

Kar klevetajte, nekaj se bo že prijelo!

PPP ravnajo v skladu z znanim latinskim izrekom Audacter calumniare, semper aliquid haeret(Le pogumno klevetajte, nekaj se bo že prijelo!) Občutljiva stran takšnega klevetanja – češ da so demokrati pravzaprav komunisti – je v tem, da PPP obrekujejo sami sebe. Občasne izjave, da s komunizmom ni nič narobe, obrekljive in shizofrenične zmešnjave ne zmanjšujejo, ampak jo povečujejo. Navsezadnje se bodo ljudje spomnili, da stric iz ozadja ni le nekdanji predsednik republike, ampak tudi nekdanji šef Zveze komunistov. V primerjavi s članstvom partijskega šefa, ki je bilo odloženo tik pred volitvami, da bi bil kandidat za predsednika videti čistejši, je davno partijsko članstvo posameznih aktualnih vladnih funkcionarjev nepomembna malenkost. Po drugi strani pa spodbuja k razmišljanju. To razmišljanje ne more pripeljati drugam kot k vprašanju, kako je mogoče, da je v Sloveniji (povsem drugače kot v drugih nekdanjih socialističnih državah) partijski šef postal predsednik republike, ki se je s plebiscitom in parlamentarnimi volitvami izkazala kot demokratična skupnost, na koncu pa celo mednarodno priznana država, članica EU in Nata? Iz Demosovih virov je mogoče sklepati, da se je bil Jožetu Pučniku po porazu na predsedniških volitvah leta 1990 pripravljen z mesta predsednika vlade umakniti Lojze Peterle. Tisti, ki bi se moral umakniti Jožetu Pučniku leta 1990, je seveda Milan Kučan. Njegova zmaga je bila res organizacijski dosežek, rezultat spretne in izdatno financirane propagande, na koncu pa je bila seveda tudi politični dosežek.

Naj se vrnem k dogajanju po letu 2018. V začetku je nemara kdo pomislili, da PPP sploh ne marajo komunistov in da so nezaupljivi tudi do tistih komunistov, ki so nekoč bili, vendar niso več komunisti. Češ, volk dlako menja, narave pa nikoli, kar bi pomenilo, da so v svojem bistvu še vedno komunisti! Vendar je iz konteksta kritik in žolčnih izdelkov PPP mogoče sklepati, da PPP vendar niso nasprotniki komunistov, ampak so, nasprotno, nasprotniki nekomunistov. Še bolj kot tiste, ki niso nikoli bili komunisti, sovražijo tiste,  ki so nekoč bili komunisti, vendar so se z njimi sprli, jih "spregledali", se izneverili njihovim in svojim nekdanjim ognjiščem in stališčem. Morali bi namreč ostati komunisti! Še huje je seveda, če so v srcu ostali komunisti, vendar tega ne priznajo. Skratka, šlo naj bi za dejanske ali navidezne spreobrnjence oziroma konvertite, ti pa so po vsem videzu – upravičeno ali neupravičeno – na Slovenskem na slabem glasu.  

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Da vladi podtikajo totalitarne težnje in celo fašizem, je nezaslišan absurd

Spreobrnjenci po nedolžnem na slabem glasu?

Potem ko smo pobudniki Nove revije leta 1982 po dolgih pogajanjih dosegli podporo Republiške konference Socialistične zveze, katere predsednik je bil Mitja Ribičič, in ko so se ponekod čudili, od kod takšna dobrohotnost nekdanjega funkcionarja tajne policije, je eden od mojih kolegov cinično izjavil: Ali bi rajši videli, da bi ostal tak, kot je bil nekoč?

Kaj naj po vsem tem rečemo o davni konverziji Bavarcev in Karantancev ("Conversio Bagoariorum et Carantanorum")? Kaj bomo rekli o milijonih zemljanov, ki se vsako leto spreobrnejo h krščanstvu? Ali o spreobračanju k protestantizmu? O prestopanju odličnih slovenskih pisateljev in znanstvenikov v pravoslavje ali islam v stari Jugoslaviji? Kaj bomo rekli o slovenskih krščanskih socialistih ali Sokolih, ki so se po Dolomitski izjavi spreobrnili v komuniste? Kaj bomo navsezadnje rekli o Talleyrandu, ki je zapustil Napoleona, se vrnil k Bourbonom in na Dunajskem kongresu leta 1815 rešil Francijo? Kaj bomo rekli o Winstonu Churchillu, ki je bil najprej liberalec, nato pa med letoma 1940 in 1955 voditelj britanskih konservativcev?

Če bi jih preštevali, bi seveda ugotovili, da je nekdanjih komunistov v opozicijskih strankah oziroma v koaliciji KUL mnogo več kot pri demokratih. PPP so obkroženi s samimi nekdanjimi komunisti in skupaj z njimi žalujejo za časi, ko so bili vsi skupaj še pravi in dejavni komunisti; na proslavah pojejo internacionalo in druge komunistične pesmi, nosijo vojaške kape z rdečo zvezdo itn. Navsezadnje niti Milanu Kučanu, niti Janezu Drnovšku, niti Danilu Türku, niti Borutu Pahorju, torej nobenemu predsedniku republike ne očitajo, da je nekdanji komunist, čeprav o tem seveda ni nobenega dvoma. V teh krogih to, da je bil nekdo nekoč pri komunistih, sploh ni slabo, ampak dobro. Iz konteksta protestov po letu 2018 je mogoče sklepati, da gre za nasprotovanje neki posebni vrsti nekdanjih komunistov.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše?

Zvijača s socialnimi demokrati

Na tej točki se stvar zaplete, saj je očitno, da PPP ne grajajo nekdanjih komunistov kar počez, ampak neko posebno vrsto nekdanjih komunistov, ki niso komunističnih vrst zapustili samo na videz, ampak zares in dokončno ter so postali nasprotniki komunistov – in seveda nekdanjih komunistov. Naj bi šlo za spor dveh vrst nekdanjih komunistov? Toda stvar že spet ni tako preprosta, kot se zdi, saj pri nekdanjih komunistih, ki so prijatelji PPP, ne gre za nič drugega kot za to, da so na zunaj morda nekdanji komunisti, v resnici pa še vedno pravi komunisti; to pa že spet ni tako preprosta reč. Prijatelji PPP so namreč previdni in to, da so bili nekoč komunisti, čeprav to vsi vedo, skrivajo kot kača noge; o sebi in svoji stranki pa pravijo, da je socialdemokratska in da ima stoletno tradicijo. Njihov ustanovitelj naj ne bi bil – kljub temu, da uradno zgodovinopisje poroča o ustanovnem kongresu KPS na Čebinah leta 1937 – nihče drug kot socialni demokrat Etbin Kristan (ki se je pred prvo svetovno vojno, nato pa še enkrat po njej izselil v Ameriko), njihov prvi vzornik pa Ivan Cankar, ki je umrl leta 1918. V resnici je bil v začetku samostojne Slovenije edini pravi socialni demokrat Jože Pučnik. Nekdanji komunisti, ki se danes imenujejo socialni demokrati, ne marajo referenc v zvezi s svojimi komunističnimi karierami. Če jih kdo kaj vpraša, odgovarjajo z vprašanjem: komunisti? Kje pa so in kdo so?

To je kajpada krasna zgodba, še posebej, če pomislimo, da PPP merijo na aktualnega predsednika vlade (v oklepaju pa celo na pisca teh vrstic, ki ni vladni funkcionar in je bil zaradi svojih nazorov iz ZKS izključen leta 1973, pred skoraj 50 leti!). PPP mislijo, da so dobri nekdanji komunisti (kot na primer Kučan) tisti, ki so ostali v partiji do leta 1990, nato so zamenjali dlako, vendar še vedno prepevajo internacionalo in nosijo rdeče zvezde. Slabi nekdanji komunisti pa so tisti, ki so se na lastni koži prepričali o bistvu komunizma (na primer Pučnik, ki so ga zaradi bistrega duha poslali v zapor) in so ga – skladno z rezultati hladne vojne – poskušali odpraviti. V tem primeru so se PPP, njihovi prijatelji iz nekdanjih in aktualnih komunističnih vrst, znašli na napačni strani zgodovine. 

Očitki in podtikanja, da Sloveniji po marcu 2020 vladajo nekdanji komunisti, so seveda nesmiselni. Peterletovo, Bajukovo in tri Janševe vlade, ki so kljub vsemu delovale le četrtino časa po letu 1990, so – potem ko so se dokončno poslovili od komunistov in socializma – vodili oporečniki. Ob tem bi velike vladne koalicije in kohabitacije, ki jih je vodil Janez Drnovšek, zahtevale posebno razpravo. Brez oporečnikov ne bi bilo slovenske države. PPP zanikajo mednarodne listine o koncu hladne vojne (kot je na primer Pariška listina o novi – svobodni, demokratični – Evropi iz leta 1990); predvsem pa ne upoštevajo propada in razpada komunističnih Sovjetske zveze in SFRJ. Da ne govorimo o Majniški deklaraciji 1989 in o slovenskem plebiscitu 1990. Pa še to: komunizem je skupaj s fašizmom in nacizmom eden od treh totalitarizmov 20. stoletja.


 

[1] Spiegel Gespräch, "Donald ist ein Faschist, und die Republikaner versuchen, unsere Demokratie zu zerstören", Der Spiegel, Nr. 34, 21. 8. 2021, str. 86.

[1] Glej: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2019-0021_SL.html

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Trenja in nesporazumi: med Evropsko unijo in državo, med državo in policijo
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin