SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Bullshit

10

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: Reuters

Pred nekaj dnevi se mi je oglasil novinar Dariusz Kalan, ki je za poljski časopis Polityka pripravljal portret Janeza Janše. V članek je želel vključiti tudi moje mnenje. Ko sem privolil, mi je začel postavljati vprašanja, v katerih sem prepoznal predsodke, ki so mi bili bolj ali manj znani. Od kod?  Iz slovenskih medijev.

Vljudnemu in odločnemu mlademu poljskemu novinarju sem potrpežljivo razlagal slovensko politično prizorišče, kot se je razvijalo zadnjih trideset let. Da bi me bolje razumel, sem slovenske demokratične začetke primerjal s poljsko Solidarnostjo in s politiko Lecha Wałęse. Mladi mož, ki ga trideset let nazaj po vsej verjetnosti sploh še ni bilo na svetu, je nato postavil vprašanje, na katero nisem mogel odgovoriti drugače kot z besedico "bullshit". Vprašanje je namreč vsebovalo domislico, da Janša nekako ni verodostojen politik, saj je zamenjal veliko strank in je bil sprva sploh komunist.

Peter Jambrek Dimitrij Rupel Novice Jambrek in Rupel predlagata menjavo volilnega sistema

Poljski novinar je s tem ponovil priljubljeno domislico slovenskih "mainstream" medijev. Slovenski mediji in slovenski komunisti, celo Milan Kučan, so Janezu Janši, tudi meni, celo Jožetu Pučniku očitali, da smo "bivši komunisti", s čimer so hoteli reči, da Pučnik, Janša, jaz pa še marsikdo nismo bili nikakršni oporečniki, ampak nam je bilo lepo v Partiji, nakar pa smo jo zapustili zaradi oportunizma, zaradi osebnih ambicij ali česa podobnega.

V zvezi s tem je treba povedati troje:

  1. V komunistični Sloveniji je bil med letoma 1943 (Dolomitska izjava) in 1989 ves politični prostor zaseden s Komunistično partijo oz. Zvezo komunistov. Za državljane z (v očeh Partije) občutljivimi poklici, za državljane, ki so hoteli v takšnih poklicih napredovati, pa tudi za državljane, ki so se preprosto zanimali za politiko, je bilo članstvo v Partiji priporočljivo, kar je druga beseda za obvezno. V Jugoslaviji drugih strank razen Zveze komunistov ni bilo.
  2. Del tega članstva je - bodisi zaradi inercije, bodisi zaradi pomanjkljivega razumevanja zgodovinskih preobratov, bodisi zaradi kakršnegakoli drugega razloga  - vztrajal do konca; mnogi pa so stranko zapuščali. Mnogi - imenujmo jih oporečniki - so stranko zapustili leta 1948 (Informbiro, montirani procesi), nekateri leta 1964 (ukinitev revije Perspektive), večina razsodnih Slovencev pa je Partijo zapustila v času restalinizacije v sedemdesetih letih. Praviloma in večinoma (vključno s piscem teh vrstic) so se zaradi svoje partijske omahljivosti in zaradi nezaupanja s strani nomenklature znašli v velikih težavah.
  3. Podobno kot v drugih bivših komunističnih/socialističnih državah je ob koncu hladne vojne, ob koncu Jugoslavije in Sovjetske zveze razpadla tudi Partija. Vsako nadaljevanje politične vloge Partije je bilo v teh državah nemogoče, iluzorno in sramotno. Šlo je za spremembo sistema. Očitek, da bivši komunisti niso ostali komunisti, je podoben očitku, da bivši nacisti ali fašisti niso ostali nacisti ali fašisti. Večino ljudi je zaradi zgodovinskih dogodkov srečala pamet. Mnoge, med drugimi Pučnika, Janšo, mene, naše kolege pri Novi reviji in v Demosu, je pamet srečala že davno prej.

Oporečniki so osebe, ki zavračajo večinske politične in družbene vrednote; nasprotujejo uradni politiki, posebej politiki avtoritarne države; oporekajo uveljavljenemu verskemu ali političnemu sistemu, organizaciji ali prepričanju. Oporečniki so izjemni in kontroverzni (sporni) ljudje. Zanje sta značilna drznost in tveganje.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Kaj se je dogajalo pred vhodom v zgodovino

Lahko bi rekli, da je bil prvi oporečnik, tako rekoč model oporečništva, Jezus Kristus. Večina evropskih romanesknih junakov - od don Kihota do gospe Bovary - je oporečnikov. Zgledni primeri oporečnikov (v življenju, ne v literaturi) so bili Sokrat, Galileo, Luther, Solženicin, Saharov, Havel; Trubar, Prešeren, Cankar, Kocbek, Pučnik … In seveda tisoči drugih. Oporečnike so križali, obešali, sežigali na grmadah, zastrupljali, zapirali v ječe, izganjali in preganjali; v novejših časih so jih demonizirali, sramotili, pehali v revščino … To se danes dogaja v državah, kot so Kitajska, Kuba, Rusija, Severna Koreja, Venezuela … Kako je s tem (bilo) v Sloveniji? Značilen primer je primer Jožeta Pučnika. O njem piše Peter Jambrek:

Jože Pučnik je bil prvič aretiran in obsojen na devet let zapora leta 1958 zaradi "spodkopavanja socialistične ureditve" in nagovarjanja delavcev k štrajku. Leta 1963 so ga po petih letih izpustili iz zapora. Na prostosti je začel objavljati v novo ustanovljeni reviji Perspektive. Drugič so ga aretirali in obsodili na dve leti zapora po tem, ko je objavil članek O dilemah našega kmetijstva. Na prostost je prišel spet leta 1964 po skupno sedmih letih prestanega zapora …

Težko se je izogniti Pučnikovemu simbolnemu liku odrešenika, ki se je vrnil, da bi končal svoj nedokončani posel. Imel je karizmo žrtve, vredne vere v legitimiteto svoje premočrtne odločnosti, tokrat z upanjem na končni uspeh osebne in nacionalne osvoboditve. Pučniku po vrnitvi v Slovenijo ni bilo treba več (neuspešno) organizirati uporniških trojk proti slovenskemu komunizmu šestdesetih let, nasprotno – že zbrane množice so ga pričakale z odprtimi rokami.[1]

peter jambrek Novice Jambrek: Popolna neuravnoteženost medijev posega v ustavno pravico do svobode izražanja

Pučnikova zgodba je zgodba o tvegani, vendar - vsaj deloma - dobičkanosni naložbi, saj je leta 1990 postal predsednik koalicije Demos, ki je po zmagi na volitvah postavila prvo demokratično vlado. Volitve predsednika predsedstva za Pučnika osebno niso bile ugodne, saj ga je porazil tako rekoč najvišji funkcionar komunističnega režima Milan Kučan, s čimer je zmaga Demosa postala polovična in s čimer se je začela slovenska kohabitacija. Pučnik je - paradoksalno - postal član Drnovškove vlade po nezaupnici Peterletovi vladi, katere boter je bil on sam. Po volitvah leta 1992 se je Pučnik iz politike umaknil, njegovi prijatelji pa pravijo, da je bil zagrenjen.

Pučnikova zgodba je zgodba o nagrajenem trpljenju, kar je do neke mere mogoče reči tudi za Edvarda Kocbeka, ki so ga komunisti leta 1952 izključili iz politike in javnega življenja zaradi (menda kontroverzne) knjige Strah in pogum. Kocbek je zablestel v javnosti po skoraj četrt stoletja, leta 1975 s svojim intervjujem za Pahorjevo tržaško revijo Zaliv. V tem intervjuju, ki mu je sledilo zadržano kesanje komunistov, je razkril resnico o povojnih zunajsodnih pobojih domobrancev. Nagrada za Kocbekovo trpljenje ni bilo samo zadržano priznavanje zločinov nekdanjih Kocbekovih tovarišev, ampak navsezadnje tudi njegova nesporno vrhunska poezija.

Tako kot je bil Pučnikov protiigralec režimski prvak Kučan, je bil Kocbekov protiigralec vsestranski prvak Josip Vidmar. Za Slovenijo je nekako značilno, da se v paradigmatičnih primerih - tako rekoč na isti ravni - srečujejo osebe iz oporečniških in režimskih krogov. In v slovenski zgodovini je še več primerov sodelovanja med osebnostmi, ki se upirajo, in osebnostmi, ki se prilagajajo.[2] Med ljudmi, ki zmagujejo, navsezadnje pa tudi prevladajo, so seveda velike moralne razlike. Kučan ni isto kot Pučnik. Kučan nikoli v življenju ni bil v zaporu, ampak se je uspešno prilagajal vsakokratni oblasti, ki jo je tudi prevzel.

Dimitrij Rupel Novice Vlada za visoko funkcijo v OVSE predlaga Dimitrija Rupla

Ob tem se postavljajo nekatera zapletena in pomembna vprašanja. Da sta bila oporečnika partizana Milovan Đilas in Edvard Kocbek, ni nobenega dvoma; postavlja pa se vprašanje, ali je bil nemara oporečnik tudi Edvard Kardelj, do katerega jugoslovanska monarhija ni bila ravno prijazna, saj ga je preganjala in (leta 1930) celo poslala v zapor; nakar je deloval v odporniškem in revolucionarnem gibanju. Značilnost tega odporniškega gibanja je bila v tem, da ga je varovala Sovjetska zveza, navsezadnje pa ga je (komunistom) uspelo uvrstiti med zaveznike in zmagovalce II. svetovne vojne, kar je Kardelju prineslo oblast. Problem te oblasti je bil, da je postala vsestranski kontrapunkt revolucionarnim vrednotam iz predvojnega časa in da se je parazitsko polastila narodnoosvobodilnega gibanja, ki je imelo - predvsem v začetku vojne - veliko podporo med ljudmi.

V tej zvezi se postavljajo nekatera provokativna vprašanja tudi za slovensko ("pomladno") gibanje med letoma 1987 in 1991. Po eni strani je bilo to gibanje vse do volitev omejevano in preganjano, po drugi strani pa je preživelo v kolikor toliko dobri kondiciji zaradi razkrajanja jugoslovanskega komunističnega režima oz. zaradi dvoboja med uradno Ljubljano in Beogradom, o katerem je navsezadnje odločila kriza socializma v vzhodnem bloku in v Sovjetski zvezi. Slovensko pomladno gibanje se je razlikovalo od podobnih gibanj v vzhodni Evropi: ni šlo samo za demokracijo, ampak tudi za postavitev narodne države, za kar sta bila potrebna dva koraka. Medtem ko so na Zahodu s simpatijo podpirali slovensko demokratizacijo, so bili vsaj sprva zelo zadržani do samoodločbe, kar je povzročilo nekatere zamude, predvsem pa deformacije. Vendar problem slovenskega oporečništva s tem še ni rešen. Na oblasti so se znašli obenem demokrati in komunisti, ta kohabitacija, ki se je spremenila v resno protislovje, pa našo zgodbo precej zapleta.

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Kakšno razočaranje za vse mogoče türke, erjavce, bratuškove, cerarje in šarce

Uredniki Nove revije in voditelji Demosa so bili nesporni oporečniki, med katere se - poleg Pučnika, Janše, Bavčarja, Bučarja, Jambreka, Omana, Peterleta … - šteje tudi pisec teh vrstic. Nesporno smo se vsi po vrsti "povzpeli" na oblast, vendar je bila ta oblast omejena in je to postajala še vse bolj in bolj. Medtem ko je Janez Drnovšek ustvarjal še "raznorodne" koalicijske vlade, se je ta tradicija prekinila najprej leta 2004 (z Janševo), nato pa dokončno leta 2008 s Pahorjevo vlado. Približen račun pokaže, kot je bilo že velikokrat zapisano, da je bila v Sloveniji po letu 1990 večino, kar 80 % časa, na oblasti t. i. levica, medtem ko so bile stranke "slovenske pomladi" na oblasti zgolj petino tega obdobja. Te stranke in njihovi privrženci so potemtakem doživljali različne faze:

- fazo oporečništva (1987-1990),

- fazo kratkotrajne oblasti (1990-1992; 2000; 2004-2008; 2012) in

- fazo dolgotrajne opozicije (1992-2000; 2000-2004; 2008-2012, 2013-2020).

V nasprotju z njimi so nasledniki strank socialističnega samoupravljanja doživljali naslednje faze:

- fazo absolutne oblasti (1945-1990),

- fazo kohabitacije (Kučan-Demos-Drnovšek),

- fazo kratkotrajne opozicije (2004-2008) in

- fazo obnavljanja absolutne oblasti (po letu 2008).

Protesti, skupščina. Siol Plus Ljudska republika Slovenija?

V bolj ali manj vročih in neprijaznih javnih razpravah se pogosto – še pogosteje pa na tako imenovanih "družbenih omrežjih" - poudarja, kako da so bili oporečniki pred letom 1987 člani partije, kar v nekaterih primerih celo drži,[3] vendar pa je izključni namen tega poudarjanja zgolj izenačevanje oporečnikov s funkcionarji bivšega režima - oz. teh režimskih funkcionarjev z oporečniki. Čedalje večja pogostnost te primerjave pa upravičeno poraja predvsem vprašanje, kakšen je pravzaprav njen dejanski namen: ali jo je razumeti kot svarilo, da so tisti "bivši komunisti", ki so se opredelili za oporečništvo, za državo Slovenijo in njene državljane nevarnejši od "pritajenih komunistov", ki so iznenada začutili potrebo, da po kar lepem številu let spet opozorijo na svojo "komunističnost" in tri desetletja po nastanku slovenske države poskrbijo, da v njih od odpadniških "bivših komunistov" prevzamejo oblast pravi? Če je tako …? 

[1] Peter Jambrek, "30 letnica plebiscita (1990-2020): Vsega je bil kriv Jože Pučnik", Portalplus, 9. 11. 2020.

[2] Ivan Cankar je v Krpanovi kobili napisal, da "umetnik, ki se prilagodi, ni umetnik".

[3] Pisca teh vrstic so sprejeli v Zvezo komunistov za nagrado za požrtvovalno delo v mladinski delovni brigadi leta 1964, nakar so ga iz Zveze komunistov izključili med služenjem vojaškega roka v JLA leta 1973.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 47
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin