SiolNET. Siol Plus Kolumne
7,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Primož Cirman: Da, kriv sem! Ker opravljam svoje delo. #komentar

7,40

termometer

sodišče, zatožna klop
Foto: STA

V državi, ki ščiti močnejše, ne pa šibkejših, je prostor za resno in preiskovalno novinarstvo le še na zatožni klopi.

Ko sem pred dnevi sedel na zatožni klopi sodišča, se mi je zdelo, kot da se je za hip ustavil čas. Sekunde, v katerih so moji soobdolženi kolegi, odvetniki, tožilka in drugi navzoči sedli na svoja mesta, so se v glavi raztegnile v minute. Kot Neu nekoč v Matrici ali astronavtu, ki se po pristanku na Luni trudi s prvimi koraki.

Sedel sem in razmišljal. Ne o pravnih podrobnostih in argumentih v kazenski zadevi, v kateri nam grozi do leto dni zapora, ampak o vsem preostalem. O življenju. Kaj sploh počnem tukaj? Skoraj polovico življenja se ukvarjam z resnim novinarstvom. Vsaj desetletje in pol že brodim po močvirju slovenske tranzicije in raziskujem njene stranpoti. Preživel sem sedem vlad, spremljal na desetine afer, videl na stotine kadrovskih zamenjav v državnih podjetjih in o vsem tem napisal na tisoče člankov. Zakaj že?

Možgani hitro najdejo odgovor. "Kdor ne prenese vročine, naj ne hodi v kuhinjo," pravijo Američani. In vsak dober novinar verjetno prej ali slej pride pred sodišče. Četudi za novinarja ni hujšega, kot da zgodba postane - on sam.

Vesna Vuković, Suzana Rankov, Primož Cirman, Tomaž Modic za top Novice Tožilstvo nad novinarje, ker so objavili prisluhe Lovšetu

Ko sem gledal po dvorani, se mi je pogled ustavil na velikem državnem grbu, ki je krasil eno od sten. Na valovih, Triglavu in treh zvezdicah. Misli odtavajo v preteklost. V tisto nesrečno leto 2013, ko na tej strani Alp ni bilo prostora za logiko.

Po državi, utrujeni od recesije in prestrašeni pred klicanjem trojke (se še spomnite, da je bila Slovenija nekoč "novi Ciper"?), je hodila procesija kruhoborcev, ki je izganjala "nacionalni interes". Ne s križem, blagoslovljeno vodico ali česnom, ampak z denarnico in svetovalnimi pogodbami.

Polnili so nam ušesa, da za Mercator ni druge rešitve kot prodaja Agrokorju, četudi je bil hrvaški koncern v finančnem smislu že tedaj zrel za stečaj. To so nekaj let pozneje potrdili celo na Hrvaškem. Prepričevali so nas, da bo posel prinesel nujni svež denar državnim bankam, čeprav je država pol leta pred prodajo Mercatorja vanje vložila tri milijarde evrov in jih kapitalsko napolnila do neba.

Razmišljanje prekine vprašanje. "Ali priznate krivdo?" vpraša sodnica. Jasen ne, je odgovor, ki ga misli že podaljšujejo v daljši, neizgovorjeni monolog.

Krivdo? Za kaj? Ker smo v dobri veri razkrivali ozadja prodaje Mercatorja, te interesno-lobistične, pravzaprav ideološke operacije, namenjene hranjenju nenasitnega in že takrat neizmerno zadolženega tajkuna iz zagrebškega dvorca in peščice njegovih domačih pomagačev?

p Novice Cirman: Opravljali smo le novinarsko delo #video

Smo krivi, ker smo z objavo izsekov pogovorov med ključnimi akterji tega posla plastično prikazali, kako so si mešetarji vseh barv, samooklicani "carji carjev" delili post-krizni plen? Ker smo dvomili o domnevnih širših koristih njihovega početja, ko je država za "sanacijo" svojih bank zastavila prihodnost generacij, zamrznila prejemke javnim uslužbencem, zmanjševala denarna sredstva za šolske obroke in gradnjo cest?

Smo res krivi, ker smo kot novinarji opravili svoje delo? In pri tem "prizadetih", teh veličin, ki bi nam bili v zameno za molk pripravljeni s svoje mize vreči kakšno drobtinico, nismo vprašali za dovoljenje? Resno?

Pogled v sodni dvorani spet zaide na grb. Na simbol države, ki jo je takratna operacija Mercator razgalila do golega. Naučila nas je, da se ključne gospodarske-politične odločitve ne sprejemajo v sobanah institucij, ampak v nepreglednem omrežju kruhoborcev, ki so pripravljeni delati za vse, še najraje pa zase. Med kabalo ljudi, ki občasno drug drugemu žugajo, spet drugič pa se samoljubno trepljajo po ramenih. Usluga za uslugo. Jaz tebi "dober dan", ti meni reprogram, bi napisal kakšen pesnik. Ali provizijo.

Mercator Foto: STA

Vse to je po navadi zapakirano v zgodbo za politike in javnost, ki jo širijo zvočniki Agencije. Gre za model, ki je hkrati genialen in na največji mogoči način primitiven. Za de facto legalizirano izsiljevanje, ki se je v najbolj brutalni obliki pokazalo v primeru TEŠ6. Privlačnost tega modela je, da ga je mogoče uporabiti v vseh sferah družbe: od zdravstva do gradnje infrastrukture.

V takšnem "poslovnem okolju", ki najraje deluje v temi ali pod radarjem, so zato za dobro države in družbe, davkoplačevalcev in vseh nas "preostalih 99 odstotkov", nujni nadzorni mehanizmi. Eden od teh je resno in kakovostno novinarstvo, ki te prakse razkriva, jim nastavlja ogledalo in postavlja v kontekst. Ki temo, v kateri se sklepajo ti posli, osvetljuje z lučjo. Ki ne bo slepo "kupovalo" lobističnih pravljic, ampak zastavljalo prava vprašanja.

Žal Slovenija postaja država, v kateri je prostora za takšno vrsto novinarstva vedno manj. Izkušnje učijo, da se prostor novinarske svobode počasi, a vztrajno oži. Regulatorni "divji zahod" v kombinaciji z zastarelo zakonodajo in (pravo)sodno prakso ponuja učinkovite vzvode za oblastno podreditev medijskega prostora. Gre za "sveti gral", ki čaka, da ga kdo od bolj avtoritarnih politikov v prihodnosti pograbi z obema rokama.

Mikrofon, mikrofoni, novinar, novinarji, mediji Foto: Tina Deu Jasno je, zakaj je tako. Takšno stanje namreč vsem ustreza. Karte v državi so po tretjem valu privatizacije spet bolj ali manj razdeljene. Po sesutju tajkunov iz predkrizne ere so razmerja moči postavljena na novo. Zdaj je čas za posle v tej "igri prestolov". Nekaj igralcev je novih, precej starih pa je ohranilo pozicije, tudi tisti iz operacije Mercator. "Slovenija d. d." je nazaj, le da kot d. o. o. V novi obliki je še precej manj pregledna kot prej in z večjim deležem tujih lastnikov. Vzorec je enak kot nekoč, le da danes ponekod kola ne vodijo več domači fantje, ampak kakšen Miodrag Kostić.

Tudi na zgodbi z Mercatorjem se je večina teh igralcev naučila, da hrup nikoli ni dober za posel. Še posebej v Sloveniji, v kateri je občasno prereguliranost nad gladino na unikaten način prepletena z malodane popolno svobodo neformalnih mrež pod njo. Želijo imeti mir, ki pomeni tudi nadzor. Da bodo lahko kot "prizadeti" odločali, o čem se lahko piše in o čem ne.

In novinarstvo? V državi, ki ščiti močnejše, ne pa šibkejših, je prostor zanj le na zatožni klopi. Zakaj že?

Komentarji

50

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • jugda / 11.05.2019. ob 07:31 +26 - 3

    Čisto Slovensko...nekdo je nekoč napisal, da bi morali Assangeu dati azil? Utopija. Še lastnih novinarjev ne znamo zaščititi, kaj šele žvižgačev. Bomo postali nema družba?

    +26 - 3
  • marjanovski / 11.05.2019. ob 08:37 +20 - 2

    Krivi smo vsi slovenci, ki nemo spremljamo vse kraje, zavajanja in populizme velikih otrok kvazi politikov. Najvecja groznja pa je, da se se dan danes vzgajajo se hujsi otroki, ki bodo vsi jasno povzeli najlazji dostop do prezivetja: nepotizem in populizem. Najlepsi primer so ravno danes hrvati. Braniti resno raziskovalno novinarstvo pomeni braniti ustavo RS.

    +20 - 2
  • Pasjeljubec / 11.05.2019. ob 08:46 +20 - 3

    Bravo Cirman!!! Na nas 99% je ali bomo samo mirno opazovali, kako nam izginja država!

    +20 - 3
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin