SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
6,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Ali je res treba delati osem ur na dan?

6,05

termometer

Pred nami je tudi uradno najbolj depresiven del leta, saj tretji ponedeljek v začetku leta imenujejo tudi "modri ponedeljek" in na severni polobli neuradno velja (tudi v Wikipediji) za najbolj depresiven dan v letu. Razlogov za našo povečano občutljivost ravno na ta dan je kar nekaj, najbolj "všeč" pa mi je ta, da se po praznikih, ki so povezani tudi s čezmernim vnosom hrane in pijače, na začetku novega leta ljudje odločijo za takšne in drugačne diete. Te po dveh tednih izvajanja, seveda v kombinaciji z mrazom, začetkom poslovnega leta in posledičnimi pritiski v službi, pripeljejo do tega, da se veliko ljudi znajde v bolj ali manj globokem bivanjskem vakuumu.
tesnoba depresija žalost Foto: Thinkstock     
To se odraža tudi na medijskem področju, kjer v začetku leta na površje priplavajo teme, kot so univerzalni temeljni dohodek, ki bi že po svoji definiciji vsem prebivalcem zagotavljal neki minimalen prihodek, ne glede na delovno aktivnost, in pa pobude za skrajševanje splošnega delovnega časa z zdajšnjih 40 ur tedensko v smeri 36 ur.
    
Je torej res treba delati osem ur dnevno? To seveda ni nujno. Mnogi delajo precej manj.
    
Poglejmo primer.

Prvi primer

Imam znanca, ki se je že pred davnimi leti odločil, da je njegova življenjska prioriteta to, da bo vedno imel dovolj časa zase in za svoje najbližje. Omislil si je lastni slogan, da želi imeti vedno toliko časa, da bo takrat, ko ga bo poklical kakšen prijatelj za srečanje ob pijači ali kaj podobnega, vedno našel čas zanj. Ker je vsestransko talentiran, je po študiju na dveh fakultetah pred več kot dvema desetletjema presodil, da se tej bivanjski filozofiji najlaže približa z rednim prevajanjem za javnega naročnika. Rečeno, storjeno.
    
Ker je (bil) hiter in discipliniran prevajalec, se je kmalu izuril do te mere, da je za obseg prevajalskega dela, potrebnega za prihodek, ki je bil zanj in za njegovo družino dovolj velik, porabil samo nekaj ur dnevno. Tako je delal leta in leta. Ker se sem ter tja srečujemo, sem vedno znova ugotavljal, da je eden najbolje informiranih ljudi, kar jih poznam. Imel je dovolj časa za branje medijev in razmišljanje o vsem aktualnem dogajanju.

Ko sem ga pred kratkim srečal in ga povprašal, kako mu gre "posel", je sicer malo potožil, da se honorarji od začetka njegovega dela skoraj niso spremenili, zato mora za isti realni prihodek zdaj delati precej več. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu tudi on prišel v bližino osmih delovnih ur dnevno. Vsekakor pa je bil več kot zadovoljen, saj je več kot dvajset let delal precej manj in mu je ostalo veliko časa zase.

Žal večina ljudi nima možnosti takih izbir in odločitev, prav tako pa to ne velja za prevajalce, ki so na trg delovne sile stopili v zadnjih letih. V Sloveniji za to obstaja povsem preprost razlog.

študij predavanje fakulteta Foto: Thinkstock

Zakaj moramo delati vsaj osem ur dnevno

Osnovni delovni statistični podatki o Sloveniji namreč kažejo, da ima kar petina zaposlenih Slovencev zgolj minimalno plačo, kar dve tretjini pa jih prejema mesečno plačilo, ki je nižje od povprečja. Ker je ta statistika podobna primerjavi s segedinom, ki naj bi ga bi v povprečju jedli vsi, v resnici pa nekateri jedo samo meso, drugo pa samo zelje, poglejmo drugo številko še iz druge perspektive.
    
V Sloveniji je delovno aktivnih približno 800 tisoč ljudi, kar pomeni, da jih približno 260 tisoč prejema mesečno plačilo, ki je višje od povprečja, to pa znaša približno 1.500 evrov bruto mesečno.

Kdo so ti ljudje?

Tu gre pretežno za vodstvene delavce v večjih podjetjih, v javnem sektorju in javni upravi, potem je tu akademski izobraževalni kader, potem so tu bolje plačani delavci v večjih (javnih in državnih) podjetjih in podjetjih, ki delujejo v panogah, kjer (lahko) ustvarjajo višjo dodano vrednost. Potem pa so seveda tu tudi tisti iz manjših podjetij, ki so si v zadnjem obdobju uspešno utrli pot na storitvena področja (na primer informacijska tehnologija ipd.) z visoko dodano vrednostjo.
    
Več kot pol milijona Slovencev pa dela v drugačnih panogah in pogojih. To so tista področja, kjer je dodana vrednost nižja, delovna intenzivnost velika, delo pa pogosto poteka na normo ali pa je nujno povezano s stalno prisotnostjo na delovnem mestu (prodajalci, gostinsko in turistično osebje itn.).
    
Ko torej govorimo o potencialnem skrajševanju delovnega časa, je treba imeti pred očmi, da bi se to skrajševanje (morda) lahko uresničilo pri bolje plačanih delih (čeprav bi pri tem zaposleni utrpeli na primer desetodstotno znižanje prihodka), veliko težje pa bi bilo to mogoče pri slabše plačanih delih, ki že zdaj komaj zadostujejo za življenje.
    
Žalostno, vendar resnično je namreč naslednje dejstvo: v Sloveniji je delovna ura državljanov v povprečju plačana precej nizko.  

Značilnost držav s skrajšanim delavnikom

Najbrž obstajajo tudi izjeme, vendar je skupna značilnost držav s krajšim delovnim časom v osnovi ta, da imajo zelo visok bruto domači proizvod na prebivalca. Skandinavija nas tako ali tako zelo prekaša (Norveška za več kot trikrat, najvišje od evropskih držav je Luksemburg, ki nas prehiteva za več kot petkrat), precej pred nami pa so tudi Velika Britanija, Nemčija in Francija, ki so nekako dvakrat višje kot mi. Celo do Italije je še daleč: njihov domači proizvod na prebivalca je pol višji od našega.
    
Logično je, da se v dobro razvitih državah z visokim domačim proizvodom in solidno urejeno socialno državo porajajo in tudi uresničujejo ideje o skrajšanem delovnem času, saj je ravno prosti čas tisto, kar si najbolj želijo ljudje, ko zadovoljijo osnovne eksistencialne potrebe. Vprašanje pa je, seveda, ali si Slovenija s svojim bruto domačim proizvodom in zdajšnjo strukturo višine plač ter delovno produktivnostjo to že lahko privošči.
    
Podobno je tudi vprašanje v zvezi z univerzalnim temeljnim dohodkom.

denar evri Foto: Thinkstock

Smo zreli za univerzalni temeljni dohodek?

V Sloveniji že obstaja nekaj študij v zvezi z vpeljavo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), najpogosteje pa se pri tem omenja znesek 300 evrov, ki bi ga prejemal vsak državljan, ne glede na delovno aktivnost, vključno z otroki. Pri tem bi posledično odpadli drugi socialni transferji v zvezi z delom, kot je na primer nadomestilo za izgubo dela ali podpora ob nezaposlenosti itn.
    
Seveda so tudi avtorji študij pri svojih utemeljitvah previdni, saj dejansko ni jasno, kakšne vse bi bile posledice vpeljave UTD v realno življenje. Ravno zaradi tega so na primer na Finskem na začetku tega leta zagnali eksperiment, v katerem bodo 2.000 ljudem dve leti mesečno plačevali nekaj manj kot 600 evrov (kar je sicer premalo za normalno življenje na Finskem) in opazovali njihovo (delovno) obnašanje, težnjo po delu itn. Čeprav nekateri kritizirajo določene podrobnosti tega družbenega eksperimenta, bo vsekakor zanimivo pogledati, kako se bodo obnašali ti "prostovoljci".
    
Vsaj do neke mere bo namreč odgovorjeno tudi na naslednje vprašanje: kako intenzivno ljudje težijo k delu, če so že vnaprej samodejno finančno vsaj minimalno preskrbljeni? Razmišljanje o tej temi je še posebej zanimivo v sredozemskih državah z drugačno delovno klimo, kamor lahko pogojno uvrstimo tudi Slovenijo.
    
Koliko ljudi bi delalo in kako, če bi že samodejno dobili določen znesek denarja, na primer 300 evrov mesečno?

Drugi primer

Tudi v zvezi s to temo imam na zalogi lep primer, ki me je pred že kar nekaj leti dodobra presenetil.
    
Ko smo iskali novega sodelavca za delo v skladišču, se je na zgodnjejesenski razpis prijavil tudi gospod v srednjih letih, ki je dajal vtis resnosti in priročnosti, kar je bilo ravno tisto, kar smo pričakovali na tem delovnem mestu. Zaposlili smo ga, hitro se je vpeljal v posel in ga dobrega pol leta zgledno opravljal, ko je v deželo prišla pomlad, pa je začel vse pogosteje izostajati z delovnega mesta. Sprva se je izgovarjal na bolniški dopust, vendar so ga sodelavci v tistih dneh povsem zdravega opazili v mestu med opravki. Nekaj dni kasneje se je potem le oglasil v podjetju in se začel pogovarjati o tem, da bi se rad dogovoril za odpoved delovnega razmerja.
    
"Zakaj pa to?" sem ga vprašal.
    
Nekaj časa se je izmikal odgovoru, potem pa le povedal, za kaj gre. Že nekaj let je deloval po naslednjem "delovnem modelu": na lažjem delovnem mestu se je zaposlil zgolj za toliko časa, da je bil upravičen do socialne podpore, ko je izpolnjeval pogoje zanjo, pa je poskušal dobiti odpoved, da je potem užival, kolikor časa je le lahko.
    
"Poglej," je rekel, "moji otroci so že odrasli in z njimi nimam več ne dela ne skrbi. Jaz pa se rad potepam in hodim po hribih, za kar res ne potrebujem veliko denarja. Evo, spomladanska planinska sezona pa je že tu!"
    
Ostal sem brez besed.

pohod gore hribi pohodnik narava Foto: Thinkstock


Preberite še:


UTD in mladi

Poleg ljudi v srednjih letih, ki so se finančno že razbremenili kreditov in otrok in nimajo velikih denarnih potreb, je seveda zanimivo tudi to, kako bi uvedba UTD vplivala na mlade brez otrok.
    
Če si predstavljam mlad par brez otrok ob koncu študija ali tik po njem, ki vsak mesec skupaj dobiva 600 evrov, me to spominja na čase, ko sem se tudi sam v dvoje odselil od doma. Najine tedanje finančne potrebe so bile zelo skromne in predstavljam si, da bi bila UTD in še nekaj honorarnega dela kar dovolj za to, da bi lahko še nekaj časa vzdrževala skromen, a prijeten standard, v katerem najbrž ne bi delala osem ur dnevno, temveč raje pohajala naokoli. Te možnosti takrat seveda ni bilo, zato si je vsak od naju poskusil poiskati redno službo. Kako bi torej uvedba UTD vplivala na pripravljenost mladih na dinamičen vstop na trg dela, je najbrž eno zanimivejših vprašanj, ki se poraja ob teh premislekih.
    
V enem od poročanj v zvezi z UTD pred časom je eden od nekdanjih finančnih ministrov izjavil, da mu je ta ideja sicer blizu, vendar je presodil, da se ne more uveljaviti prej kot v desetih letih.
    
Najbrž nekaj podobnega velja tudi za skrajšanje delovnega časa v Sloveniji. Preden se lahko resneje pogovorimo o tem, moramo vsaj za polovico dvigniti svojo produktivnost.
    
Tako preprosto in hkrati težavno je to.
    
Upam samo, da zaradi tega v prihodnjih dneh ne boste preveč depresivni.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 111
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin