SiolNET. Siol Plus Junaki za jutri
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Multipraktik, ki čebelam dovoli, da mu pridejo čisto blizu

4

termometer

Čebelar, gozdar, fotograf, pridelovalec ekološke hrane, ljubitelj poučnih potovanj in še bi lahko naštevali. To je Franc Šivic.

Po izobrazbi univ. dipl. inž. gozdarstva. Stanuje v Ljubljani, ljudje pa ga poznajo predvsem kot čebelarja, saj se v tej vlogi najpogosteje pojavlja v javnosti. Sicer pa ljubitelj narave in sploh lepote, ki ga obdaja.

"Ker je te lepote včasih preveč, da bi jo lahko zadržal samo zase, jo poskušam posredovati tudi drugim, najraje prek fotografije, pisane besede ali v obliki predavanj," pojasnjuje Franc Šivic.

Znanje jezikov vedno koristi Šivic v svoj dan strne veliko aktivnosti. "Vsekakor me zdaj, ko sem v pokoju, od vseh mojih dejavnosti najbolj zaposlujeta čebelarstvo in fotografija," izpostavlja. Medtem ko mu precej časa vzame tudi obnavljanje znanja tujih jezikov, saj mu je raba jezikov v življenju veliko koristila.

Vsak mesec tako prejme ducat tujih čebelarskih revij iz evropskih držav in iz Amerike, ki jih prebere in če naleti na kakšen zanimiv članek, ga prevede v slovenščino in priredi za objavo v strokovnem glasilu, v katerem ima že vrsto let stalno rubriko.

Čebelarstvo – velika ljubezen S čebelami se je Šivic seznanil že pri šestih letih, ko je živel na kmetiji stare mame v vasi Strahomer pod Krimom. Tam je nekega dne naletel na čebelnjak in sklenil, da bo čebelar. Želja se mu je izpolnila deset let pozneje, ko je kot dijak bežigrajske gimnazije med počitnicami pri stari mami ujel svoj prvi roj. Vpisal se je v čebelarsko društvo Ljubljana, kakšno leto pozneje pa je postal član upravnega odbora.

Po maturi se je vpisal na gozdarski oddelek Biotehnične fakultete v Ljubljani. "Gozd je pradomovina čebel, zato je bila odločitev za študij gozdarstva logično nadaljevanje mojega zanimanja za čebele in sploh za naravo," razlaga Šivic. Po končanih predavanjih mu je profesor omogočil strokovno prakso v Švici. Tam je že prvi mesec navezal stike s čebelarskim inštitutom v Liebefeldu pri Bernu in postal njihov zunanji sodelavec.

Fotografija, ki kaže lepote narave Fotografija je Šivica zanimala že na fakulteti, ker pa ni imel denarja, si ni mogel kupiti fotografskega aparata. Med bivanjem v Švici pa je dobro zaslužil in si je s prvo plačo kupil aparat ter opremo za makrofotografijo. Lotil se fotografiranja malih žuželk, saj je gradivo potreboval za diplomsko delo. Pozneje so jih uporabili tudi na švicarskem čebelarskem inštitutu v raznih strokovnih člankih in knjigah. "Odtlej sem s to dejavnostjo neločljivo povezan že vse življenje," pravi navdušen fotograf.

Čebelarski turizem živi tudi v Sloveniji Ideja o čebelarskem turizmu je nastala pred desetimi leti, ko je bil v Ljubljani organiziran svetovni čebelarski kongres Apimondija 2003, Šivic pa je bil predsednik organizacijskega odbora. Prek tri tisoč čebelarjev z vsega sveta je tedaj spoznavalo značilnosti slovenskega čebelarstva. Posledično so začele prihajati organizirane skupine, najprej z avtobusi iz sosednjih držav, pozneje pa s pomočjo letalskih prevozov še tiste iz bolj oddaljenih krajev.

Tako je nastal pojem čebelarski turizem, ki se sistematično razvija v okviru Čebelarske zveze Slovenije in postaja sestavni del tako imenovanega zelenega turizma Slovenije. Poleg čebelnjaka in botaničnega vrta medovitih rastlin si pri Šivicu obiskovalci lahko ogledajo njegov čebelarski muzej, sodobno točilnico za med in galerijo fotografij.

Ekološka pridelava hrane za lastne potrebe Na kmetiji, kjer stoji tudi čebelnjak, ima Franc Šivic poleg botaničnega vrta medovitih rastlin tudi ekološki sadovnjak in zelenjavni vrt. Že vrsto let pridela dovolj sadja za potrebe družine, zelenjavni vrt pa mu omogoča, da ni treba kupovati zelenjave in še nekaterih drugih kmetijskih pridelkov v trgovini ali na tržnici.

Ko je bil na obisku v Izraelu, je videl, kako dragocena je tam voda in po vrnitvi domov je na svoji parceli uredil namakanje, zato njegovi pridelki niso več odvisni od poletne suše.

Potovanja … Kadar Šivic obišče tujo deželo, vedno poišče stike tudi z domačimi čebelarji. Tako je imel na primer možnost videti, kako čebelarijo z afrikaniziranimi čebelami Indijanci v deževnih gozdovih Jukatana v Mehiki ali pa kako ravnajo s svojo neželato čebelo Kubanci na jugu otoka.

Kot posebno doživetje pa opisuje obisk na Madagaskarju, kjer se s čebelami ukvarjajo predvsem ženske. Ker je med drag in ker so tam čebelje paše dobre, lahko gospodinja kolikor toliko dostojno preživi svojo družino, če ima vsaj nekaj naseljenih panjev. Vendar pa je, kot pravi Šivic, njihovo čebelarsko znanje pomanjkljivo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin