Lačne oči ali tudi stajling hrane je umetnost

Če ste bili še do danes prepričani, da stiliranje zadeva le modo, ni tako. Tudi hrana, ki jo je treba fotografirati, potrebuje poseben tretma. Gruša Zorn, sicer antropologinja kulture in umetnostna zgodovinarka, in Matevž Kostanjšek, po izobrazbi diplomirani strojnik, sta svojo izobrazbo trenutno obesila na klin in se posvetila predvsem hrani. Od krompirja in mandarin do izvrstne kuharice Kot majhna deklica je jedla le krompir, pomfrit in mandarine. Potem jo je za kuhanje najprej navdušila botra iz Vipave, ki je slovela kot odlična kuharica. Kot študentka je leto dni preživela v Parizu, kjer je delala kot hostesa pri agenciji za hrano.

"Ves čas sem si želela, da me premestijo v kuhinjo, saj sem živela pri gospe, ki je pisala knjige o hrani. Od tam izvira moja ljubezen do hrane oziroma se mi je nato razvil okus zanjo," se spominja svojih začetkov. V New Yorku je obiskala International Culinary center, ki velja za eno od najboljših kuharskih šol na svetu.

Kuha in oblikuje "Ukvarjam se z oblikovanjem hrane, ki jo je treba fotografirati za različne oglaševalske projekte ali reklame. Če naročnik ni ravno kakšna restavracija, kjer so naročniki tisti, ki pripravijo hrano, vse naredim sama. Torej skuham, vse skupaj umestim v določeno zgodbo, nato pa Matevž fotografira," o svoji prednosti pred podobnimi ponudbami pravi Zornova.

Sodelovala sta s trgovsko verigo Lidl, s paštetami znamke Argeta (mimogrede, vsaka pašteta na fotografiji ima svojo zgodbo), njun prvi skupni projekt pa so bili Stari istrski recepti za Turistično združenje Portorož.

Včasih so bile fotografije hrane sterilne "Včasih so bile fotografije s hrano zelo sterilne, na beli podlagi, belih krožnikih. Danes so za dobro fotografijo hrane zelo pomembni predmeti okoli hrane, torej tudi podlaga, na kateri stoji, na primer kuhalna deska namesto klasičnega krožnika," pojasni Zornova.

Največ težav imata s hrano, ki ne more zdržati nekaj ur, da bi lahko z njo ustvarila dobro fotografijo. Vendar, poudarja, pri svojem delu ne uporabljata nobenih umetnih sestavin, kot se na primer to dogaja v ZDA. Tam namreč zato, da bi hrana ohranila barvo ali svežino, namesto balzamičnega kisa uporabijo kar WD 40.

Če ni za pojesti, potem ni dobro niti za fotografijo "Moja teorija je, da je hrana že v osnovi lepa. Če ni dobra za pojesti, potem ni dobra niti za fotografijo," pojasni. Če hoče doseči učinek zlate barve, hrano na primer premaže z medom.

"Fotografiranje hrane je težji izziv, kot je na primer fotografiranje ljudi," doda Kostanjšek, ki se zadnjih deset let profeisonalno ukvarja z oglaševalsko fotografijo. Pravi, da fotografije nastajajo na naravni svetlobi, če je le mogoče, se izogiba studijskim posnetkom.

Njun cilj je prodor v tujino. "Če ti uspe v tujini, je to znak, potrditev, da delaš dobro," o svojih načrtih pravi Zornova. V današnjem hitrem svetu, ko smo skoraj vse dni v službi, se ji zdi prehranjevanje odločilni dogodek, ko se za mizo zberejo družina in prijatelji.

"Čeprav ni veliko časa, si vseeno želimo pojesti nekaj dobrega. Z majhnim vložkom oziroma nizkimi stroški je mogoče narediti odlično jed," je prepričana Zornova.